Majda Širca: Svoboda: Bodi svoj!

Kratki film Beli ljudje s skupino OHO iz leta 1970 je bil – kot vsi ostali njihovi avantgardni eksperimenti tako drugačen, da je puščal ljudi brez besed. Ampak niso ostali kar tiho, saj se je spodobilo, da se o tem govori. Ker je bilo o početju v belo zavitih protagonistov, inštaliranih na različnih lokacijah – v snegu, perju, v naravi, v belih kubusih ali na črnih črtah kozolca – težko razpravljati s klasičnim jezikom, ki je praviloma vključeval počutje duše in ker je bila situacija v šestdesetih tako presenetljivo drugačna, so nekateri rekli, da gre za političen film, saj beli ljudje pomenijo belogardiste. Seveda to ni imelo prav nobene osnove saj so se OHO-jevci bolj igrali kot ne in se usmerjali h konceptualizmu, sobivanju z zemljo, ekologiji, znanosti, filozofiji in podobnim stvarem. A prostor ni bil pripravljen na drugačnost in je na videz še tako apolitične eksperimente obremenil z ideologijo.

Rastava del skupine OHO na Beneškem bienalu. Foto: STA Zveni znano? Ko se pojavi nekaj neobvladljivega, novega in nekonvencionalnega, kar med interpreti nima naslombe in zaledja, se nepoznano najlažje hladi s toplo vodo iz bazena obstoječih projekcij. Pri drugih vidiš lastne strahove. Okolje, ki se oklepa obstoječega stanja, ker novega jezika mogoče še ne pozna ali se ga enostavno boji, običajno reagira brezglavo. Tako so v mladih igrivih ljudeh, ki so na pol goli tekali po svetu, videli nasprotnike, čeprav je šlo zgolj za osvobajanje izpod kodov zapovedane socialistične kulture in morale.

Če se danes sprašujemo, kaj je bilo resnično avantgardnega v naši preteklosti, je nemogoče zaobiti skupino OHO, ker je šla v takratni Jugoslaviji najdlje. Za večino je delovala kot skupina predrznežev, ki je prestavljala Triglav v Ljubljano, usmerjala poglede k zemlji, čopiče zamenjala s telesi in v svobodi rekla: Svoj bodi!  Ampak davek pionirjev ni nikoli majhen. Marka Pogačnika, nosilca duše skupine in gibanja OHO, so na samem začetku cekajevci poslali na psihiatrični pregled. Kar je po drugi strani pomembno sporočilo o tem, kako močna je lahko umetnost.

Čez leta se bo nekdo, tako kot mi sedaj o OHO-ju, spraševal, kaj je resnično avantgardnega v delu Maje Smrekar, umetnice, ki jo je sodoben čas, bistveno bolje oborožen z izstrelki, kot so jih poznali nekoč na cekaju, politično izrabil, okradel avtorstva in popljuval z izrazi, ki jih tu ne želim ponavljati, sem pa prepričana, da so se umetnici neizbrisljivo usedli v zavest. In vse to se je dogajalo, ne da bi kdo ob tem vsaj poskušal razumeti njeno delo, ki ga je za referendum popolnoma izrabila desnica.

Ampak odgovori na ta in podobna vprašanja za tiste, ki še na pol živimo v žlahtnem svetu analognosti, filmskega zrna, časopisnega vonja, knjižnega molja, klasičnih muzealij in dokazljivega spomina, niso pretirano težki. Ker naš spomin še ščitimo pred manipulacijami in ko ne verjamemo vsemu, kar nam izvržejo algoritmi.

Politično in moralno čistunstvo

Svoboda vodi ljudstvo E. Delacroixa. Foto: Gulliverimage Primer z umetno inteligenco procesirane in na novo videne Delacroixove slike Svoboda vodi ljudstvo (1830), izdelane za novi zgodovinski učbenik za tretji letnik gimnazije, je zaradi predelane podobe, kjer ima Marianne (Svoboda) prekrito oprsje delikt nad umetnostjo, za katero v ozadju stoji tako politično kot moralno čistunstvo.

Nista si daleč na razen, saj sta škodljiva oba principa. Mlad človek, ki raste v digitalni dobi, bo to škodo težko prepoznal, saj izvirne slike zagotovo nima zasidrane v spominu tako močno kot mi, ki smo zrasli z njo – konec koncev podoba Marianne, ženske ki vodi ljudstvo, predstavlja simbol svobode, enakopravnosti, revolucije, napredka, zmage nad občo, ne le francosko represijo. Razkrite prsi ženske, ki ima trobojnico v eni in puško v drugi roki, krepijo vznesenost, vzporejajo moč antične boginje in krepijo zmago razsvetljenstva. Prsi, ki so jih v novem učbeniku prekrili, pa sporočajo, da smo v kulturi, ki se požvižga na izvornost. Še več, izda jo za ceno umikanja nespodobnosti (!), ki jo še sakralna umetnost ne preganja več. Jo pa očitno preganja dirigirana umetna inteligenca.

Še več, če se na chatGPT pozanimate, kako je s predelavo te slike v učbeniku, vam bo prijazno pojasnjeno, da za "predelavo" (besedo celo porine v narekovaj) ni dokazov, ne na osnovi barvnih sprememb, kompozicije, kaj šele cenzure. Poda pa pojasnilo, kako so sliko v Louvru restavrirali in bla, bla, bla … ter ponovi – četudi se je o tem kar nekaj pisalo, da ni nobenih pričevanj o prirejanju slike, čeprav se ve, da je v novem učbeniku namesto izvirnika objavljena slika, ki jo je generirala umetna inteligenca in je v primerjavi z originalom diletantski plastični kič.

Umetnost vodi ljudstvo v zmago in upor

Projekt kiparke Nine Tovornik Umetnost vodi ljudstvo (2025) Foto: Svetlobna gverila, 2025 Tudi miselnih naporov v smeri kontekstualnega povezovanja Delacroixove slike digitalni svet ne zmore na način, kot mu je lahko kos človeški um, ki zna uživati v interpretacijah in imaginacijah. Ni slučaj, da je dal Slavko Pengov v povojni freski na Bledu svoji zmagoviti bojevnici, ki personificira svobodo, v eno roko vihrajočo zastavo, v drugo pa otroka in da je na podoben način Nikolaj Pirnat skoraj sto let po Delacroixu upodobil na plakatu Partizanko v jurišu, kjer je ženska prikazana kot borka, upornica, enakopravna nosilka sprememb in simbol poguma. Nadaljevanje te verige interpretacij je projekt kiparke Nine Tovornik Umetnost vodi ljudstvo (2025) v okviru Svetlobne gverile, ki zaokroži trojico: svoboda, partizanka in umetnica v upor.

Oblačenje in slačenje oprsja

Zgodovina likovne umetnosti je polna preoblačenj, skrivanj in odkrivanj, ki se vedno veže na družben položaj. Odkrivanje telesa, sploh prsi gre v smeri liberalnosti in napredka, prekrivanje pa konservativizma in branjenja moralnih načel, običajno v funkciji branjenja obstoječega oblastništva. Spomnimo se cenzuriranja Michelangela v Sikstinski kapeli, ker je v Poslednji sodbi slikal gola telesa. Očitali so mu, da taka poslikava ustreza bolj kopališčem in gostilnam kot papeški kapeli in po slikarjevi smrti pohiteli s prekrivanjem golote, da bi jo v 20. stol. ponovno odkrili. Nekaj podobnega se je zgodilo s Kužno sliko in Marijino podobo na freski v cerkvici Svetega Primoža nad Kamnikom, kjer gre za tipičen in lep primer oblačenja in slačenja oprsja v našem slikarstvu, ki mu je Jure Mikuž posvetil izjemnih petsto strani v knjigi Kri in mleko.  Marija je v izvirniku iz leta 1504 imela dojki odkriti, v skladu z religiozno miselnostjo pa so kasneje goloto prekrili (mimogrede – zanimivo je, da je bil mojster, ki je z draperijo okrog leta 1840 preslikal Marijine gole prsi, nemški slikar Franz Kurz, znan kot avtor Prešernovega portreta; zaradi v slovenščini ne najbolj spodobno zvenečega nemškega priimka so ga raje imenovan s plemiškim vzdevkom Goldenstein). A na srečo so njegove poslikave kmalu začele plesneti. To je dalo priložnost slikarju Mateju Sternenu, da je restavriral oziroma odstrani draperijo na Marijinih prsih. Vemo, da so Sternena privlačili erotični motivi, predvsem ženski akti z bujnim oprsjem.

Freska v cerkvici Svetega Primoža nad Kamnikom Foto: Majda Širca Trezorji spomina pred pozabo

Ampak ni nujno, da je primer prej omenjenega učbenika in prekrivanja ženskih prsi v v službi čistunstva. Lahko je produkt nevednosti, ignorance, šlamparije, kar sicer ni nobeno opravičilo, predstavlja pa hud simptom pozabe. Da se nihče ob korekturnem pregledu ni spomnil originala. Da ni opazil, kako je matrica na razpolago za prosto razmnoževanje. Če se tega ne ve danes, kako bo šele jutri, ko bo spomin na original zbledel? Vedenje o izvoru o originalu in ne o predelavah in kopijah originala, o dvojnikih in ponaredkih bo najbrž ostalo v lasti peščice v arhive zaprtih strokovnjakov in vedcev, katerih znanje bo umetna inteligenca brez avtorskih pravic mogoče celo posesala in tudi cepila na interpretacije, govorice, špekulacije iz vseh nekompetentnih vetrov.

Vendarle tudi to ni usodno za izginevanje spomina, usodno bo to, da ne bo več – pravzaprav jih že ni – medijskih prostorov, ki bi jih zanimala umetnost z vsemi vprašanji, ki jih sproža o nas od kar obstajamo.

Strah pred izginotjem spomina, ki je hkrati tudi strah pred našim izginotjem, je tema, ki močno okupira človeštvo, zato nastajajo razni projekti o tem, kako shraniti spomin, dediščino, civilizacijske dosežke in identitete, da bi nas, ko nas ne bo več, lažje raziskovali in spoznavali morebitni potomci vesolja. Tako imamo razne spominske kapsule človeštva s posnetki glasbe, jezikov, besed, da jih bodo morebitni zanamci, nove civilizacije in drugi potniki prihodnosti lahko preučevali. Tako so poslani v vesolje različni "trezorji", npr. Voyager z zvoki z Zemlje, glasbenimi pesmimi različnih kultur, pozdravi v vseh jezikih; arktični trezor s semensko banko rastlin; Lunarna knjižnica z vsemi možnimi podatki o kulturnih dosežkih itd., kar nam vendarle daje nek občutek naše nesmrtnosti. A kot sem na začetku napovedala – in vmes nekoliko tudi zašla – ocene, mnenja, stališča in interpretacije so vezane na tistega, ki jih izjavlja. Ki odloča, kaj je vredno ceniti in kaj opustiti, kaj je pomembno hraniti in kaj izbrisati. Za rahlo primerjavo in podkrepitev, navajam sledeči primer.

Darilo za prihodnost

Bilo je še v času mojega urednikovanja v kulturni redakciji nacionalne televizije in tesnega sodelovanja z evropskim združenjem javnih televizij (EBU), kjer smo pripravljali filmski projekt Darilo za prihodnost. Vsaka država naj bi v kratkem filmu predstavila tiste značilnosti svojega okolja, ki bi morale v banko spomina kot nekaj, kar si mora človeštvo za vedno zapomniti, sploh pa ob možnosti, da bo enkrat prišel konec. Konec konca. Ker smo projekt razvijali v času razpada nekdanje skupne države in krvavih bojev v sosednjih ex republikah, se mi je zdelo, da je edino, kar velja spraviti v tako banko, takratna vojna. Kako naj govorimo o lepotah države, če jih uničuje sovraštvo, morija, konec bratstva in enotnosti. Takoj smo naredili film, v katerem so sodelovali avtorji iz skoraj vseh delov nekdanje Jugoslavije. Zgodbo je zapisal "migrant" iz Bosne Esad Babačić, režiral je prišlek iz Sarajeva Branko Đjurić - Đuro, glasbo je prispeval Saša Losić, montiral je Zlatjan Čučkov z makedonskimi koreninami in beograjsko diplomo, direktor fotografije pa je bil Slovenec, izvrsten Ubald Trnkoczy.

Film je bil ganljiv – tako ganljiv, da bi si danes zaslužil novo različico, sploh fantek v azilnem domu na Roški, ki si dopisuje z odsotnim očetom in se spominja, kako ga je nekoč metal v zrak, zdaj pa je na zemlji in ne more več leteti … "V sanjah nam bombe ne morejo ničesar…zato spi, očka!," pravi … Ampak za šefico EBU projekta v Ženevi film ni bil ustrezen. Kakšna vojna, to ni to, v banko spomina bi morali spraviti znamenitosti države, lepe stvari, ne pa težave med narodi, sploh pa vojno. Ploskala je vsem drugim, ki so snemali, kakšen pir pijejo v Belgiji, kakšen sir režejo na Nizozemskem, kakšen mak raste v Franciji, kakšen dizajn prakticirajo v Italiji in kakšen odporen hrošč je nastal v nemški Volkswagnovi industriji.

Kolikokrat kasneje se je v drugih usodnih dimenzijah ponovila tovrstna ignoranca in zatiskanje oči pred resničnimi tragedijami!

Malenkosti ali banalnosti zla?

Ko gre za primer zgoraj omenjenega učbenika boste rekli, da se v svetu dogaja dosti hujših stvari. Da je to ena taka malenkost, podobna tisti nesrečni zgodbi o babici, ki je morala plačati kazen, ker je pustila otroku, da se je polulal na travo namesto da bi sledil oliki in kodom lepega obnašanja in se raje polulal v hlače. Ampak to niso malenkosti. To je le vzorec družbene klime, ki nas s čistunstvom in nadkorektnostjo pelje čez rob normalnega. Psihologija vsakdanjega življenja je zgolj odsev patologije družbenega utripa. Območje vsakdanjosti je tudi območje kulturnega in ne le družbenega prostora. O tem območju je treba govoriti, sicer se lahko zgodi, da se velike zgodbe sveta, ki nas obdajajo, skrijejo v naš mali vrt, zagrajen z zidom in posajenim z zlom interesnega območja.

Mnenja Majda Širca: Referendumski Blatni Dol

Mnenja Majda Širca: Dol z orožjem!

Mnenja Majda Širca: Bremena zgodovine

Mnenja Majda Širca: Bled in bleda podoba raja