Sobota, 7. 2. 2026, 4.00
1 teden, 4 dni
Kolumna
Damir Črnčec: Ne(varna) Slovenija v ne(varni) Evropi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,31
Kolumnist Siol.net Damir Črnčec
Ciniki pravijo, da je mir, čas obdobja miru, le čas med dvema vojnama. Tako kot je zgodovina človeštva le opis vojn in vojskovanja ter časa vmesnega miru. Zakaj tako trdna uvodna stavka. Zato, ker se zdi, kot da se v naša življenja vsak dan, malo po malo, vsiljuje narativa, dojemanje zdajšnjega stanja kot predkonfliktnega, predvojnega stanja.
Sam zavračam tovrstno dojemanje stvari, časa in prostora. Dejstvo je nekaj, čas Kantovskega večnega miru na evropski celini je konec že skoraj štiri leta. Približujemo se četrti obletnici vojne, ruske agresije na Ukrajino. Vojne, v kateri je Rusija dlje, kot je zanjo trajala druga svetovna vojna. Vojna, ki ji ni in ni videti konca. Vojna, ki je postala posredna vojna na večjih nivojih in v več dimenzijah. Ukrajina ne bi zmogla prenašati bremen vojne brez pomoči Zahoda, Evropske unije, Rusija pa ne brez pomoči Kitajske. Ergo, vojna, agresija Rusije na Ukrajino, je postala proxy, posredna vojna med Evropsko unijo in Kitajsko.
Vojna na koncu vedno izstavi račun
Izčrpavanje resursov obeh držav je neverjetno kakor tudi skupne žrtve na obeh straneh. Verjetno držijo ocene, da je Rusija izgubila več kot milijon vojakov, od tega jih je med 300 in 400 tisoč mrtvih. Število žrtev na ukrajinski strani je nekoliko nižje, pa vendar tudi ta presega pol milijona. Za nas, državo z dvema milijonoma prebivalstva, so to neverjetne številke. Posledice te vojne bodo večdesetletne v obeh državah, prav tako pa pri vseh nas na evropskem kontinentu. Vse skupaj spremlja hibridna vojna, polno je dezinformacij, kibernetskih vdorov, uporabe neznanih dronov proti objektom kritične ali vojaške infrastrukture širom po Evropi. Vse skupaj spremlja globalna carinska vojna, čakamo pa lahko samo še na naslednji napad na Iran in posledice tega na ceno nafte ter varnost Bližnjega vzhoda in Mediterana.
Vojna kot nova normalnost
Zdi se, da novicam o tem, kje je konflikt, kje je vojna, kje so oboroženi spopadi, sploh ne dohajamo več. Kakor tudi ne dohajamo novicam o tem, kdo se kako intenzivno pripravlja na vojno. Beremo, kaj počnejo Finska, Poljska, Nemčija, baltske države; delijo brošure, širijo rezervne sestave, krepijo zaloge, skladišča in zaklonišča. Veliko psihoze, ki jo je za razumeti, če si sosed Rusije in imaš te zgodovinske izkušnje.
Slovenija je in bo ostala varna država
Slovenija na srečo teh zgodovinskih izkušenj nima, imamo pa izkušnje iz beograjske agresije na Slovenijo leta 1991. Nekaj dobrih praks smo že podelili po Evropi, pa jih bomo še, če bo treba. Slovenski obrambni sistem, sistem notranje varnosti ter sistem zaščite in reševanja delujejo zelo dobro. V zadnjih nekaj letih so bili večkrat na preizkušnji; od požarov do poplav so dokazali, da je mogoče sinhrono sodelovanje v korist naših ljudi. Država, vlada, je zagotovila zadostne finančne vire ter sprejela strateške usmeritve, da se sistemi razvijajo naprej. Na področju notranje varnosti je Šutarjev zakon prinesel nove instrumente policiji, da lahko še bolje deluje na varnostno tveganih področjih. Abolicija orožja in streliva je več kot dosegla svoj namen. Državljani, 387 njih, so predali velike količine orožja in streliva ter posledično tako tudi sami prispevali k dvigu varnosti. To je konkreten dokaz, da je varnost tudi skupna odgovornost.
Mit o pomanjkanju policistov
Policija je velikokrat neupravičeno tarča kritik o svojem delu, hkrati pa se poskuša ustvarjati vtis, da imamo premalo policistov. Jaz že dolgo trdim, da ni tako. Leta 1991 smo imeli manj kot 5000 policistov, zdaj to število presega 7000, pred leti pa jih je bilo več kot 8000. Leta 1991 nismo imeli detektivov, redarjev in zasebnih varnostnih služb. Vse te naloge je opravljala milica/policija. Od leta 2023 policija tudi ne varuje več južne schengenske meje, kar je posledično pomenilo, da so lahko schengenski policisti začeli opravljati druge naloge. V Sloveniji potrebujemo resno strokovno analizo vseh kadrovskih potreb policije za v prihodnje, brez dramatiziranja in navijaštva v eno ali drugo stran.
Tako se v praksi gradi odpornost države
Podobno kot je bilo narejeno za Slovensko vojsko, ki je, podobno kot policija, bila v stalnem upadanju profesionalnega kadra. V zadnjih letih se je številčno stanje stabiliziralo, posebej spodbudna pa je novica, da ima Slovenska vojska več kot 800 štipendistov. Vsi vemo, da je demografija neizprosna, na trg dela prihajajo vedno manjše generacije. Manjše za Slovensko vojsko in policijo. Za celoten nacionalnovarnostni sistem je treba postaviti nov kadrovski okvir, ki bo upošteval realnost zmogljivosti.
Zato je koncept odpornosti države in družbe tisti pravi okvir, ki daje vse v en žakelj. Na varnostne izzive časa in prihodnosti moramo odgovoriti celovito. V praksi se je videlo, da Slovenija sistematično gradi in krepi odpornost države, družbe, ključnih sistemov, stebrov kritične infrastrukture, kot so energetika, infrastruktura, informacijska hrbtenica.
Majhne države v svetu velikih
Razprave o digitalni suverenosti in strateški avtonomiji Evropske unije se začnejo v vsaki državi članici. Kako smo avtonomni, samooskrbni in samozadostni tudi pri oskrbi s hrano ali temeljnimi komponentami za industrijo. Najprej mi sami in nato skupaj v Evropski uniji in zvezi Nato. Vsi poskusi hibridnega delovanja proti enovitosti Evropske unije so škodljivi za EU in Slovenijo kot majhno državo. Tukidid je pred skoraj 2500 leti dejal: močni delajo, kar morejo, šibki trpijo, kar morajo. Ali drugače, veliki, velike države se dogovarjajo, male države so predmet dogovora in posledično lahko tudi niso več države.
Živimo namreč v času, ko nekateri veliki menijo, da se lahko vrnejo v zgodovino in počno, kar hočejo. Lepo je to ubesedil kanadski premier v Davosu, ko je dejal, da morajo srednje velike sile, države, delovati skupaj, saj če ne bodo za mizo, bodo na meniju. Za majhne to velja še toliko bolj. Slovenija mora v tej novi realnosti ostati trden člen skupne evropske zgodbe in odločno zavračati poskuse razbijanja evropske enotnosti, kajti le-to je napad na nas same in našo v vojni priborjeno državnost.
