Slovenski promet

So stvari, ki se spreminjajo in one, ki ostajajo za zmerom. Poleg lune in sonca je tako tudi vprašanje, zakaj je slovenski promet tako krvav. Strokovnjaki, nabrani v raznih uradih, svetih in agencijah, že desetletja poskušajo najti odgovor. Razpravljali so, ko sem bil mulc, razpravljajo sedaj in očitno bodo, dokler bodo Slovenci obstajali. Uporabniki občasno vidimo, kako bolj ali manj posrečeno reklamno akcijo, na vsakih par let pa nas doletijo še višje in strožje kazni. Pojdite prebirat misli kakega slovenskega prometnega strokovnjaka in načeloma gredo takole: smo taki prijetni, prijazni ljudje, potem pa se nekaj zgodi in v avtu čisto podivjamo. Namenoma nočem citirati dobesedno, ker imena res niso važna – tovrstno razmišljanje je standardno in ko sem nedavno bral eno izmed njih, sem sklenil napisati tole kolumno. Na prvi pogled je trditev logična: 1. najprej analiza stanja (prijetni in prijazni), potem 2. dogodek (nekaj?) in posledica: 3. katastrofalen promet. Pokrovko mi je dvignila beseda "nekaj". Če se skoraj stoletju ukvarjanja s prometno varnostjo še vedno zgodi "nekaj", kako so videti sestanki teh javnih uslužbencev? Nekaj, kar tako spremeni človeka, je namreč le čarovnija, nadnaravna skrivnost, "unheimlich" – torej lahko ena od strokovnjakinj potegne iz žepa zdravilne kamne ter jih položi na mizo, druga vrže tarot, tretji pa ju s prezirom zavrne in predlaga, naj se primejo za roke ter zamižijo, hkrati pa pojejo sveto besedico om?

Ko smo že pri tem: Kdo sploh je prometni strokovnjak? Tisti, ki zna vse znake na pamet, tudi če ga zbudite sredi noči, in mu narobe obrnjeni visijo s stropa, ali oni, ki poskuša razumeti uporabnika? Torej, pozna znake ali ljudi? Če ljudi, kako je potem lahko zgrešil knjigo dr. Janeka Muska Psihološki portret Slovencev, ki je izšla leta 1994. V njej so zbrane tudi psihometrične primerjalne raziskave med narodi in Slovenci po agresivnosti izstopamo v primerjavi z vsemi. Si prometni strokovnjak lahko privošči, da pogleda knjigo z naslovom Psihološki portret Slovencev in jo odvrže, češ, kje so pa sličice znakov, to me ne zanima!

Če bi ga zanimalo, bi verigo sklepanja peljal drugače: 1. živimo v agresivni družbi in 2. tako tudi vozimo. Pika.

Agresivnost Nadaljujmo sprehod skozi čtiva, ki jih prometni strokovnjaki ne berejo: majhni narodi agresivnosti ne morejo sproščati navzven, v osvajalnih vojnah, marveč navznoter, v prerekanja med sabo, v alkoholizem, sosedske prepire, depresijo in točno tak je naš promet – smrtno resna zadeva. Ko sedemo v avto, se ne zgodi nič magičnega, čezse poklopimo varovalo, ščit, masko. To je obče človeška značilnost, zato ker smo maskirani sposobni izvesti tisto, česar sicer ne bi (poglejte kdaj roparje in posebne enote) – če smo ravno iz službe, kjer smo osem ur klečeplazili in goltali žolč, sedaj maskirani zdrvimo v promet z eno samo misijo: maščevati se svetu, varni v svojem kokonu. Peljite se s kolesom ob stoječi avtomobilski vrsti – kakšen vpogled v zasebnost! Od vrtanja po nosu prek ličenja do, v mnogo primerih, prepiranja. Z velikim avtom bomo torej terorizirali manjše, še najraje kolesarje in pešce.

Pravni red okupatorja Naslednja lastnost zadeva narode, ki so bili vedno pod tujo oblastjo: pravni sistem ni ponotranjen. Povedano enostavno, mimo vrtcev in šol ne drvimo zato, ker bi hoteli varovati naše otroke, ampak zato, ker nas k temu sili okupator. Oblast je bila vedno tuja, vedno so nas v nekaj silili, mi se pa upiramo – aha, evo, vrtec, gas do daske! Pri čemer tudi policaji pozabijo, da niso eni izmed nas, katerih naloga je varovanje skupnosti, za kar so tudi plačani, marveč se (kot kažejo Milgramovi poskusi, zelo hitro) poistovetijo z okupatorjem, ki maltretira tlačane. Na tole se spomnim vsakič, kadar zagledam policaje z radarjem, ki so se postavili po cestninski postaji – omejitev hitrosti po cestnini namreč velja do ustreznega znaka in vsakdo malce prej pospeši. Seveda brez škode zase in za družbo, služi pa kot odličen primer okupatorju, da trenira strogost in polni blagajno.

Tovrstne prevzete vloge se širijo kot valovi – predvidevam, da je precej znakov odveč in povsem nepotrebnih, omejitve prestroge in podobno.

Egalitarnost Slovenska družba je egalitarna, torej skupnost, ki se trudi ostati čim bolj skupaj (reverse control ali negativna selekcija). Kar pomeni, da nihče noče izpasti iz povprečja s slabšim avtomobilom, zato bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo ostal povprečen. Če greste pogledat statistične podatke, boste videli, da Slovenci za avto in prevoz zapravimo več kot za hrano in desetkrat več kot za zdravje. Veliko je možnosti, da v prometu vozi človek, ki je slabše hranjen, negovan in zdrav kot njegov avto, česar se seveda zaveda in ga to neznansko frustrira. Kar le še zvišuje agresivnost.

Na svoji zemlji Naslednja značilnost majhnih narodov, ki so se morali boriti za obstanek pod tujci, je strašen strah pred spremembo. Velik narod lahko eksperimentira in izgubi milijone ljudi, za malega bi to pomenilo uničenje. Skratka, oprimemo se svojega terena in stanja ter ga nočemo spremeniti. Kar pomeni, da imajo pripadniki takega naroda v prometu težave z ozemljem in spremembo. Primer prvega so prehitevalni pasovi na avtocesti – Slovenec se z njega umakne samo na nosilih ali v krsti. Primer drugega so vse rdeče in zelene luči. Ker ne bi spreminjali stanja, vozimo še nekaj časa po tem, ko ne bi smeli, speljujemo pa počasi, z zamudo. Za nas speljevanje ni le premik, marveč cela reforma. Te pa zavračamo!

Narcisizem Pri majhnih narodih in skupnostih je vse lahko dosegljivo. Vsak pozna vsaj župana, če že ne predsednika. Z največjimi medijskimi zvezdami se družimo v trgovini, kafičih, skupaj nakupujemo in se drenjamo v kinu. Skratka, vsak član take skupnosti je zvezda. V prometu bi bilo to najbolje vidno pri združevanju dveh pasov v enega, kjer mora prihajati do prekomernih zastojev – Nemci, recimo, se hitro razvrstijo in po načelu zadrge ustvarijo eno samo vrsto, a le zato, ker so navadna raja. Pri nas se srečajo prave zvezde in nihče nikomur ne bo dal prednosti, kar pomeni, da bo srečanje že dveh takih kalibrov, ki drug v drugega rineta na milimeter, zaribalo ves promet za njima. Težave so tudi pri menjavi smeri: narcis točno ve, da so mu vsi drugi na cesti podrejeni in itak berejo njegove misli in želje, zato ne bo dal smernika, ker ne čuti po tem nobene potrebe.

Če cenejši avto poskusi prehiteti dražjega, takoj izzove dirko – dražji ga ne spusti predse, marveč vozi vštric do prvega ovinka, kjer mu cenejšega pritepenca sname z grbe čelno trčenje. Prav tako se neradi umikamo reševalnim vozilom, zvezda namreč težko prenese, da bi pred njo utripale druge luči – mesto jim je za njim, spremstvo pač! Z veseljem pa se umaknemo policajem, ker to je pa oblast in tej radostno poližemo dim iz izpušnih cevi.

Torej? Drage bralke in bralci, povejte svoje mnenje. Je mar mogoče, da se bomo morali slovenske prometne morije lotiti s psihološkimi in antropološkimi metodami namesto z zviševanjem kazni? Družbi, ki je agresivna, višje kazni le privijejo bes in po kratkem zatišju simptomi izbruhnejo še huje.

Naj zaključim s predrzno mislijo: slovenski prometni strokovnjaki že desetletja pritiskajo plin, da bi čim prej prišli do rešitve. Ker pa niso prestavili vsaj v prvo, njihova služba ni le varna, marveč tudi večna.