Slovenski hudi duh

Ivan Štuhec je nedolgo nazaj opozoril, da se v državi dogaja svojevrstna kriminalizacija osamosvojiteljev oz. ljudi, zaslužnih za vnos največje dobrine v sodobno družbo, demokracije. V tem smislu ne smemo prezreti krivične prvostopenjske obsodbe Janeza Janše pod taktirko Barbare Klajnšek. Kriminalizacija še toliko bolj izstopa, ker poznamo primer Zoran Thaler in smo se na lastne oči lahko prepričali o korupciji najtežje kategorije na najvišji ravni, na ravni evropskega parlamenta. Pri Zoranu Thalerju so na voljo vsi neposredni dokazi za korupcijo, zato korupcije ni. Pri Janezu Janši korupcija je, ker ni na voljo nobenega dokaza, tako umujejo slovenska sodišča. Anton Stres je s slovensko državo povezan na podoben način kot vodja današnje opozicije. Soustvaril je prostor, v katerem smo se Slovenci notranje osvobodili in prišli do lastne države. Brez Cerkve in njene Komisije za pravičnost in mir bi ne bilo doseženo vsenarodno soglasje, ki je vodila decembra 1990 do plebiscitarne večine. Anton Stres je tudi izjemen intelektualec mednarodne teže: njegova biografija pove, da smo v zadnjih desetletjih imeli premalo ljudi, kakršen je bil on. Morda se tudi zaradi tega stalno vrtimo v začaranem krogu. Formalno je bil Anton Stres, na svoji funkciji v Mariboru, najvišji predstavnik lastnika nesrečnih podjetij v nadškofijski lasti. A z njimi so upravljali drugi, nadzorni sveti in uprave. Če podjetje kje propade, ne menjajo lastnika, saj je to svojstven absurd. Zamenjajo nadzorni svet in upravo in stvari gredo naprej. Vse to so imeli v mislih razpravljavci (predvsem zdajšnji "vršilec dolžnosti" ljubljanskega nadškofa), ko so ocenjevali, da je sankcija nesorazmerna z osebno odgovornostjo Antona Stresa. Tudi škoda, ki bo v državi nastala, bo nesorazmerna. Napovedana obdavčitev kulturno-zgodovinskih spomenikov, ki so večinoma v cerkveni lasti (nam to kaj pove o tem, kdo je ustvarjal zgodovinsko identiteto Slovencev?), bo Cerkev potisnila čez rob preživetja. Kmalu bomo spet ugotovili, da se je nekdo znebil še ene institucije, ki je ohranjala stik z evropsko in svetovno normalnostjo in ki se je v tem zoperstavljala večinski ideologiji sodobne Slovenije, ki je prek rdečih zvezd povezana z največjim totalitarizmom 20. stoletja, ki se – za razliko od fašizma in nacizma noče in noče posloviti. Ubili smo Krambergerja, Pučnika smo izgnali nazaj v Nemčijo, kjer je zagrenjen umrl, obsodili Janeza Janšo in razrešili Antona Stresa. Nekdo v tej državi sistematično podira vsak temelj, na katerem bi nekoč utegnila zrasti normalna evropska Slovenija. Energija, s katero to počne, in časovna razsežnost, v kateri se vse skupaj od dolomitske izjave naprej že dogaja, dajeta temu početju dimenzijo diaboličnosti. Ko bomo dokončno izničili osamosvojitveno energijo in izgnali zadnjo sled demokracije (od tega smo veliko manj oddaljeni, kot si mislimo), kaj nam bo še ostalo? Milan Kučan, Zoran Janković, Alenka Bratušek in njihove zvezde? Slovenski hudi duh.