SLOVENIJA : FRANCIJA 0 : 1

Francija je ena od ključnih ustanoviteljic evropske zveze, včasih je bila naš tretji, zdaj četrti zunanjetrgovinski partner. Ne svet ne Evropa ne bi bila, kakršna sta, če ne bi bilo Francije. Razlike med Slovenijo in Francosko republiko so še globlje kot med nami in Avstrijo. Ne glede na upad bonitetne ocene, ki ga je dežela galskih petelinov nedavno doživela, je nesporno, da to v ničemer ne more vplivati na njeno dolgoročno stabilnost. Več o tem pove že preprosto dejstvo, da je dežela v celoti obdelana. Če se pelješ po sončni cesti, kakor se štiripasovnica med Parizom in sredozemsko obalo imenuje, ves čas opažaš neverjetno podobo kultivirane krajine. Polja, nasadi, drevesnice, vse to se razteza na tisočih in tisočih hektarjev, ki jih lahko zaobjame oko. Pogled z avtoceste sam nakaže temeljno razliko med nami in Francozi: Slovenijo gozd prerašča vsak dan bolj in bolj. S tem se praktično niti ne ukvarjamo več: slovenski kmetovalec ve, da bo država poskrbela zanj, če bo zemljo obdeloval ali ne. Slovenski kmet, ki je nekdaj tvoril strukturno okostje naroda, se zdaj zanaša zgolj na državno subvencijo. O čem bistvenem kot da več ne bi razmišljal. A ves čas ni bilo tako. Ko so se prvi begunci, ki so v drugi polovici štiridesetih let pobegnili pred komunističnim nasiljem v Brozovi Jugoslaviji, začeli vračati, bolje, so prvič obiskali domovino, jih je vse presenetila napredujoča zaraščenost kulturne krajine. Ta proces se je nadaljeval vse do današnjega dne. Slovenija je hkrati rekorder po številu gozdnih hektarjev in kmetijskih subvencijah, ki jih podeljuje država. Tako evropske statistike. Francija je eden od najpomembnejših izvoznikov hrane na svetu. V isti sapi je tudi prva sila civilnega letalstva. Največje potniško letalo na planetu – airbus 380 – nastaja v Toulousu, opečnati prestolnici južnega dela države. In hkrati je intelektualna prestolnica sveta. Od Descartesa je francoščina, bolje njen analitični izrazni aparat, jezik najbolj racionalnih izražanj človeka v svetu. Kar se lahko Slovenci naučimo od Francozov, je spoštovanje dela. Potem je tu spoštovanje razmišljanja, ki je dvojčica naše dejavnosti na planetu. Misli in delaj, je v Burgundiji nekoč zaklical najbolj znan menih na planetu. Slovence je socializem prestavil v območje, kjer je obveljalo mišljenje, da bo država poskrbela za vse. Od te laži so številni zelo dobro živeli in še danes je tako. Samoupravni socializem je s sladkorno peno zalil vse težave, ki so se porajale na poti v "brezrazredno družbo". Ko smo se osamosvajali, smo ostali brez obojega, brez razredov in brez družbe. Leta 1989 je eden od poznejših veleposlanikov Republike Slovenije v Parizu doživel naslednjo anekdoto. S tremi znanci je sedel v eni od pariških restavracij. Pogovarjali so se v jeziku, ki mu danes rečemo jugoslovanščina. Pristopil je natakar in jih vprašal, kakšno je narečje, v katerem govorijo.

Odgovor je bil, da je to jezik Titove Jugoslavije. Strežnik je presenečen povedal: "Gospodje, v tem jeziku sem do zdaj slišal govoriti samo žeparje in prešuštnice." Izvirnik je še bolj zgovoren kot naš zapis.

Slovenci še vedno odhajamo iz nekdanje Jugoslavije. Skupno z njo smo se polenili onkraj mogočega. Ozrimo se okrog sebe, ko potujemo čez deželo! To je, kakor bi se pogledali v ogledalo!

Dr. Boštjan M. Turk