Premalo zdravnikov ali premalo zdravja?

Bil je četrtek, malo po osmi uri zvečer. Usedla se je na kavč poleg mene, ki sem pozorno gledal televizijo, potem pa je čez nekaj časa začela s široko razprtimi očmi strmeti v oddajo na nacionalni televiziji. Ne dolgo zatem je počasi vstala, odšla proti jedilni mizi, na kateri je bila košara sadja, iz nje vzela jabolko, ruladico pa odnesla nazaj v hladilnik. Potem se je usedla nazaj na kavč in jabolko z užitkom pojedla. V živo sem doživel trenutek, ko je televizija vzgajala otroka v najboljšem pomenu te besede. Oddaja na televiziji je bila Tarča, tokratna tema pod naslovom Sladki ubijalec pa je bil sladkor in njegova strupenost v vsakdanjem življenju. Spomnil sem se pogovora, ki sem ga imel nekaj tednov poprej z dolgoletnim znancem. Preventiva ali kurativa? "Kako je kaj pri vas?" sem tedaj vprašal znanca zdravnika, ki ga kar pogosto srečujem. "Dobro, fino," je odgovoril vedno dobre volje. "Imate res dolge vrste, kako je s tem, to ves čas govorijo!?" sem malo vrtal vanj. "Ja, vrste pa so," je še vedno zadovoljno odgovoril. "Je zdravnikov torej res premalo?" sem ga vprašal. "Ja, je res," je rekel, "res nas je premalo." "Je premalo zdravnikov ali pa je premalo zdravja?" sem izustil vprašanje, o katerem sem razmišljal že dlje časa. Zamislil se je, potem pa rekel: "Hja, če bi hoteli več zdravja, bi morali več delati na preventivi. Ampak tu ima interese tudi industrija."

Preventiva Ko sta pred dobrim desetletjem sinova začela redno hoditi k zobozdravniku, mi je, bil je resen in strog gospod, povedal zgodbo, ki sem jo pozneje še nekajkrat povedal na raznih koncih. Kraj njenega dogajanja je Skandinavija. Pred več kot tremi desetletji so se tam odločili, da bodo otroškemu kariesu naredili konec. Zato so začeli projekt, v katerem so na vseh področjih javnega in zdravstvenega življenja preventivno in usklajeno delovali pri otroški zobozdravstveni vzgoji. Če je bil na televiziji oglas za slaščico, je moral biti takoj za njim še en za zobno ščetko in čiščenje zob. Če je nadebudna mamica v parku svojim otrokom ponudila liziko, je s tem tvegala, da jo zaradi nezdravega obnašanja oštejejo mimoidoči. In tako naprej. Rezultat: pred desetletjem so pri vseh skandinavskih dvanajstletnikih našteli zgolj nekaj več kot tisoč zob s kariesom. Ali drugače: na posamezni povprečni skandinavski osnovni šoli, po velikosti podobni kaki ljubljanski, bi zgolj en učenec iz ene generacije potreboval zobozdravnika za samo en sam zob.

V Skandinaviji se je na tem področju zgodil družbeni preskok in konsenz, da zobozdravstvena težava pri mladih obstaja. Jasno je bilo, kaj bi lahko bila njegova rešitev in tudi projekt je bil na vseh ravneh nastavljen v tem smislu. Rezultati so prišli – po petindvajsetih letih.

Preventiva, nadaljevanje Ko sem prejšnji teden gledal oddajo Sladki ubijalec, so se v meni mešale misli dveh vrst. Prve so bile skrajno pozitivne. Oddaja, ki jo je virtuozno, predano, angažirano, premočrtno, inteligentno, resno in kredibilno vodil Igor E. Bergant, je, skupaj s kompetentnimi in odločnimi sogovorniki, več kot nedvoumno pokazala, kakšen sovražnik otrokom in odraslim v sodobni prehrani je sladkor in kakšne bolezni povzroča že na srednji rok. Bergant ni skoparil niti z zelo ilustrativnimi primeri: vzel je recimo pollitrsko sladkano pijačo enega domačih proizvajalcev, povedal, koliko sladkorja je v njej, potem pa vrečke sladkorja v enaki skupni teži z igralsko potezo stresel iz kozarca. Celo mene je šokiralo, da je v pollitrski plastenki osvežilne pijače, ki jo oglašujejo kot zdravo in primerno za športnike (zaradi česar jo včasih spijem tudi jaz), več kot petdeset gramov sladkorja, kar naj bi bila skrajna dnevna poraba tega belega, strupenega prahu. Šli so še korak naprej, do tam, kjer sem pred meseci že videl voditelja v neki BBC-jevi oddaji, ko je "na raženj" dal evropskega direktorja Coca-Cole ter pred njim iz različno velikih kozarcev na mizo stresal vrečke sladkorja glede na to, koliko ga vsebuje posamezen volumen pijače, ob tem pa ga je spraševal, ali je treba v to pijačo res dati toliko sladkorja in ali misli, da se uporabniki tega res zavedajo.

Direktor se je zgolj nemočno izmotaval, podobno kot je v prispevku Tarče to počel eden od direktorjev slovenske proizvajalke pijač, ko so ga novinarji spraševali, ali je njihovim pijačam, ki jih obilno oglašujejo, res treba dodajati toliko sladkorja. To je bil res bleščeč primer subverzivnega novinarstva, ki hkrati osvešča in obsoja, matira brez možnosti obrambe, hkrati pa odpira nov pogled in razgled na vsakdanjo problematiko. Malo sem se počutil tudi del igre, saj so nas pred nekaj tedni z nacionalke poklicali, ali imamo kje v domači knjižnici, glede na to, da smo nedavno izdali knjigo Mastna laž; grenka resnica o sladkorju, ki pokriva enako področje, morda tudi knjigo Salt, Sugar, Fat: How The Food Giants Hooked Us (Sol, sladkor in maščobe: Kako so nas zasvojili prehranski velikani). Seveda smo jo imeli in ko je njihov novinar jadrno prišel ponjo ter zatrdil, da pripravljajo dober prispevek, sem imel senco dvoma, ali jim bo to res uspelo narediti. Uspelo jim je in to celo v taki meri, da se v oddaji ni upal prikazati nihče od odgovornih iz sladkorne prehranske industrije. A to ne pomeni, da sladke prehranske industrije v oddaji ni bilo.

Preventivna kurativa Kot sem rekel, so se med oddajo v meni mešale misli dveh vrst. Prve, o katerih sem že govoril, so bile skrajno pozitivne. A bile so tudi druge. Ko sem gledal oddajo, sem namreč pomislil tudi na film Schindlerjev seznam.

Najbrž večina med vami pozna epsko, protivojno in človekoljubno filmsko zgodbo v režiji Stevena Spielberga, ki je pred dvema desetletjema dobila množico filmskih nagrad, med drugim tudi oskarja za najboljši film.

Naturalistično posnet film o kruti usodi Judov med drugo svetovno vojno zareže v srce s tako silo, da to krvavi še dolgo časa, kar na svoj način simbolizira rdeč plašč deklice, ki je edina barva v sicer črno-belem filmu (v barvah sta samo začetek in konec). Ko smo film pred dvema desetletjema gledali v kinu, smo ven prišli z zadrgnjenim grlom. Učinek je bil popoln in ustvarjalci filma so dosegli svoj namen. Nekaj let pozneje, leta 1997, so se tržniki televizijske mreže NBC pri predvajanju tega filma znašli pred posebnim izzivom, in sicer: kako predvajati Schindlerjev seznam, ob tem pa z reklamnimi bloki ne pokvariti ali celo uničiti avtentičnega sporočila tega filma. Težavo je rešilo podjetje Ford, s katerim so se dogovorili, da bodo predvajali zgolj en njihov oglas pred začetkom filma in enega po njegovem koncu, Ford pa bo zakupil vse oglasne bloke med samim filmom.

To se je tudi zgodilo in po dolgem času so lahko Američani več kot tri ure dolg film gledali v enem samem kosu, brez vmesnih reklam (pustimo ob strani dejstvo, da je bil ustanovitelj Forda Henry Ford sam po sebi deklariran antisemit), podobno logiko pa so potem sem in tja povzeli tudi nekateri drugi proizvajalci avtomobilov. Na žalost pa se to, torej oddaja brez oglasov, ni zgodilo med Tarčo. Še več: gledalci smo bili med oddajo namreč deležni tudi reklamnih spotov proizvajalcev in prodajalcev "cukrastih" izdelkov, recimo sladkanih pijač in sladoledov, torej ravno tistega, pred čemer nas je oddaja svarila. S tem je oddaja kot taka padla v svojevrsten paradoks in samozanikanje. Ustvarjalci oddaje in prodajalci televizijskega oglasnega prostora med njenim predvajanjem so namreč prišli v skoraj šolski konflikt interesov vsebine na eni strani in oglasov med to vsebino na drugi. Ta je seveda na široko prisoten in težko rešljiv pri vseh medijih, čeprav je ravno nacionalna televizija, za katero plačujemo naročnino, tista, ki bi se temu vsaj občasno najlažje izognila. Vrhunska preventivna oddaja je torej potegnila tudi svoj kurativni konec.

Dan pozneje Naslednji dan sem po hčerko prišel v šolo malce prej kot običajno. Nekaj časa sem jo moral čakati, saj se ni hotela odpovedati tortici, ki so ji jo pripravili za popoldansko malico. Preventivna oddaja gor, kurativni oglasi dol – manj kot dan pozneje je bilo vse skupaj spet tako kot pred oddajo.

Nekaj so naredili oglasi, nekaj je postorila zasvajajoča sladkost sama, preostalo so opravili proizvajalci slaščic, ki so se prebili do šolarjev mimo ustreznih komisij. Ko sem jo pozneje v avtu vprašal, če se ji, glede na to, kakšno oddajo je gledala prejšnji večer, zdi pametno pojesti takšno slaščico, me je začudeno pogledala in rekla: "Kako to misliš? Saj so mi jo dali v šoli!" Ostal sem brez besed. Odgovor na vprašanje, ali imamo premalo zdravnikov ali premalo zdravja, je torej skandinavsko jasen: rezultati pridejo šele po četrt stoletja skrbne preventive.