Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Primož Cirman

Sobota,
5. 11. 2016,
18.54

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,93

12

Natisni članek

Natisni članek

ameriške volitve ameriške volitve Hillary Clinton Donald Trump

Sobota, 5. 11. 2016, 18.54

7 let, 2 meseca

"Pokvarjena" Hillary in "fašist" Trump

Primož Cirman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,93

12

Donald Trump in Hillary Clinton | Foto Reuters

Foto: Reuters

"Volite pokvarjenca, ne fašista!"

Uredništvo enega najvplivnejših časopisov v državi ni dopuščalo dileme, ko sta v igri za položaj predsednika ostali le dve imeni. Med dolgoletnim veteranom politične kaste, za katerim so stali ekonomski interesi vodilnih domačih korporacij, in njegovim protikandidatom, ki je med kampanjo zmerjal vse po vrsti, strašil pred "muslimansko nevarnostjo" in poudarjal veličino lastne države, se je odločilo za prvega.

Bilo je 23. aprila 2002, le dva dni po prvem krogu predsedniških volitev v Franciji, v katerega se je ob konservativnem kandidatu Jacquesu Chiracu presenetljivo uvrstil skrajni desničar Jean-Marie Le Pen.

Zgodilo se je tisto, kar se je še nekaj dni nazaj zdelo nemogoče. Celotna Francija, najglasneje levosredinski časnik Liberation, se je postavila na stran aktualnega predsednika. Ko je na drugi strani stal kandidat, ki ni skrival sovraštva do Judov in priseljencev, je Chiracu oprostila korupcijske škandale iz preteklosti, sumljive dogovore z afriškimi diktatorji in ekonomske reforme, naklonjene bogatim.

V drugem krogu je Chirac zmagal z 82 odstotki glasov. Za francoske volivce je Le Pen predstavljal preveliko grožnjo za same temelje republike.

ZDA se dogaja Trump

Štirinajst let pozneje se zgodba ponavlja v ZDA. A s pomembno razliko: "navadni" volivci tam očitno niso več pripravljeni iti na volitve samo zato, da ne bi zmagal Donald Trump.

Zakaj ne?

V zadnjih dveh desetletjih je v ZDA in Evropi prišlo do tektonskih sprememb. Procesi globalizacije so dobili rekordni pospešek. Skupaj z ekonomskimi politikami, večinoma univerzalno usmerjenimi v prid kapitalu, so skupaj s finančno, dolžniško in ekonomsko krizo spremenili temelje zahodnih družb.

Ob povečevanju dohodkovne neenakosti so ena za drugo popokale "varnostne mreže". Za tovarnami, ki so se preselile na Kitajsko, so ostala opustošena območja, socialne stiske in travme. Namesto služb so v postindustrijski družbi prišle "pogodbe za nič ur" (v angl. zero hour contracts) in druge, precej manj varne oblike delovnih razmerij. Privatizacija je ponekod zmanjšala dostopnost javnih storitev. Zdravje in izobrazba sta postala privilegija bogatejših.

Življenje je postalo precej bolj negotovo in nepredvidljivo. Mlade generacije vedo, da bodo prvič po industrijski revoluciji živele slabše od predhodnih. Edini zagotovljeni vir prihodkov v širših družinah so postale – pokojnine. Družbe so tako rekoč razpadle na posameznike, ki morajo biti čim bolj konkurenčni v boju za slabo plačano delo.

Od Detroita do Manchestra. Od Aten do Gdanska. Od Lizbone do Ljubljane. Vsepovsod je občutek enak. Ljudje ne vedo, kaj jim prinaša prihodnost. Ne zaupajo več nikomur. So vse bolj utrujeni, negotovi, nervozni in – jezni.

Vse bolj postaja jasno, da so ti procesi politični eliti v večini zahodnih držav že ušli iz rok. Le Pen leta 2002 preprosto ni mogel zmagati, ker je v Franciji še obstajal minimalen družbeni konsenz o tem, kakšna oseba je primerna za predsednika. Demokracija v tej državi je imela vsaj nekaj "varovalk".

Danes je stanje drugačno. Že prihodnje leto se utegne Franciji na predsedniških volitvah zgoditi Marie Le Pen. Vmes je prišlo do "brexita", ultimativnega primera sredinskega prsta, ki so ga razočarane angleške množice – ob asistenci dežurnih populistov – žal na napačen način pokazale političnim elitam doma in v Evropi. V ZDA se dogaja Trump, ki je v resnici le precej bolj iskrena in manj interesno pogojena nadgradnja gibanja "čajank".

Leta 2002 se je skrajni desničar Jean-Marie Le Pen uvrstil v drugi krog predsedniških volitev v Franciji. | Foto: Reuters Leta 2002 se je skrajni desničar Jean-Marie Le Pen uvrstil v drugi krog predsedniških volitev v Franciji. Foto: Reuters

Gre za simptome iste bolezni - politične elite, ki je v svoji ležernosti, nekompetentnosti in slepi navezanosti na ekonomske stebre moči v resnici pozabila na ljudi in jih povsem izključila iz procesa demokratičnega odločanja.

S tem je posadila seme za vznik populistov, ki jim je sedanji čas pisan na kožo. V dobi popolne trivializacije politike na "infotainment" - s sedem sekund dolgimi izjavami in 140 znakov dolgimi sporočili na twitterju – jim pravzaprav ni (več) treba česarkoli utemeljevati z dejstvi. Dober primer so ZDA. Tam glasov razočaranih množic, ki sovražijo Wall Street, ni pobralo gibanje "Ocuppy", ampak izkoriščevalec lukenj v davčni zakonodaji, ki jih je zlobiral isti Wall Street.

Zmeda v glavah je popolna. Svet okrog nas je težko "prežvečiti", kaj šele razumeti.

Ljudje se zato v iskanju svoje vloge v novem, globaliziranem svetu najraje zatekajo k vrnitvi starih dobrih časov. Trump obljublja, da "bo Amerika spet velika". Težava je Evropa, kjer se hkrati s preteklostjo obujajo tudi njeni, nekoč že pokopani demoni. Od Egejskega morja do Baltika cvetijo gibanja, ki svojo identiteto odkrito gradijo na rehabilitaciji fašističnih režimov ali celo nacizma. Njihovi pripadniki niso več na ulicah, ampak sedijo na poslanskih in vladnih stolčkih.

Se še spomnite, ko je EU ob prelomu stoletja proti Avstriji uvedla mehke sankcije, ko so v vlado vstopili Haiderjevi svobodnjaki?

Duh je ušel iz steklenice

Danes se nihče pretirano ne vznemirja, ko je v slovaški vladi Nacionalna stranka, ki odkrito sovraži madžarsko manjšino in Rome. Na Poljskem odkrito zavračajo "priporočila" evropske komisije in nadaljujejo s političnim podrejanjem sodstva. Viktor Orban, ki je že zdavnaj pohodil vse "evropske" vrednote, nazadnje z zaprtjem opozicijskega časnika, dobiva nagrade za osebnost leta, drugim državam pa postaja vzor pri (proti)begunski politiki.

Duh je ušel iz steklenice in težko ga bo kdorkoli spravil nazaj. Še posebej v času, ki prihaja.

Bliža se namreč nova tehnološka revolucija, ki bo v prihodnjih dveh ali treh desetletjih z avtomatizacijo morda najbolj radikalno spremenila temelje naših družb in navade. Vedno več dela, ki nam danes prinaša kruh, bodo v prihodnosti opravljali roboti in algoritmi. K temu velja prišteti še zmanjševanje števila prebivalstva v nekaterih državah zaradi manjšega števila rojstev. To bo pod vprašaj postavilo javnofinančno vzdržnost pokojninskih in zdravstvenih sistemov.

Vse več ljudi, ki so danes izključeni "le" iz političnega odločanja, se utegne znajti na ekonomskem robu, kjer bo čakalo na poziv ene od aplikacij za nekaj ur prekarnega dela. Občutka nemoči in jeze bo vse več. Kdo ve, morda celo toliko, da se bodo elite pri obrambi kapitalizma že kmalu morale odreči njegovega, nekoč samoumevnega partnerja – demokracije.

Donald Trump tako verjetno še zdaleč ni najhujša stvar, ki nas utegne doleteti za časa naših življenj.

V noči na sredo bomo na Siol.net v živo spremljali rezultate volitev v ZDA. Takoj zjutraj bodo na voljo prvi odzivi, ob 10.00 pa boste lahko na Siol.net prebrali ekonomsko analizo o tem, kako bo rezultat volitev vplival na Slovenijo. 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Ne spreglejte