O prisrčnem slovensko-ruskem prijateljstvu

Premier je na koncu vendarle napravil tisto, kar mora premier napraviti: prišel, videl, povedal – odšel. Umazano perilo se bo – hvala bogu! – opralo v domačih pralnih strojih.

Ob teh slovesnostih človek najbrž nehote kdaj pomisli tudi na usodo nesrečnih ujetnikov. Le kaj bi se z njimi zgodilo, če ne bi bilo tistega nesrečnega plazu? Morda bi ob vrnitvi v domovino nekje okoli leta nič srečali Trockega in se potem z Rdečo armado podali na zmagoviti pohod po domovini. V Rusiji Romanovih si verjetno ni želel živeti nihče. Ni tudi izključeno, da se ne bi kdo od njih pridružil Vrangelu, Črnemu baronu, s katerim so komunisti strašili poredne otroke. Kdo ve? Brez dvoma je človek, ki je šel skozi grozote prve svetovne vojne, na smrt gledal z nekimi povsem drugimi očmi. Vse je bilo nekam industrijsko, najbrž se je počutil, kot da bi se znašel v nekakšni diabolični tovarni: iz strelskih jarkov so kot po tekočem traku prihajali človeški polizdelki, ki jih je bilo treba spremeniti v končne izdelke, to je trupla. Še eno poglavje v knjigi velike zahodne civilizacije pač, trenutek njene zrelosti.

Če ne bi bilo tistega plazu, bi se torej ujetniki znašli pred dilemo: ali kapitalizem ali komunizem. To je takrat pomenilo toliko kot: ali rasistični izkoriščevalski sistem zahodnih demokracij, ki je slonel na milijonih žrtev rasno manjvrednih prebivalcev kolonij, ali pa obljuba nečesa novega, se pravi ideologija, ki je z največjim gnusom zavračala takratni na znanosti utemeljeni rasizem in brezkompromisno zahtevala enakost. Samo Leopold II., čigar kipi so danes raztreseni po Bruslju in celotni Belgiji, je odgovoren za najhujša sadistična izživljanja in smrt več kot desetih milijonov prebivalcev Konga. Kdor se je tedaj odločil za komunizem, se je pravzaprav odločil proti temu izkoriščanju in za enakost. Mimogrede: še dolgo po drugi svetovni vojni so zagovorniki rasne segregacije na jugu ZDA nosili transparente, na katerih je z velikimi črkami pisalo: MIXING IS COMMUNISM! Rasa gospodarjev je hitro uvidela, v čem je problem.

Če ne bi bilo tistega plazu, bi se torej ujetniki ob vrnitvi v domovino znašli sredi burnega procesa ustvarjanja nekega novega sveta, nove Rusije, ki se je kazala v zelo meglenih obrisih – v številnih zelo meglenih obrisih. Vsakomur je bilo jasno, da je Nikolaj II., kazen božja Rusije, mentalno obtičal v prejšnjih stoletjih. Kerenski? Je tega človeka sploh kdo jemal resno? Torej Lenin, veliki učenec von Clausewitza. Z njim je revolucija končno našla svoj glas. A na žalost niti on ni znal razrešiti Robespierrove enačbe med terorjem in revolucionarno vrlino ("vrlina brez terorja je nemočna, teror brez vrline je poguben"). Robespierrov testament je bil nenavadno kratek: "Zapuščam vam strašno resnico in smrt." Dobro, ta enačba spravlja v depresijo, nočne more in mračne misli revolucionarje vseh časov in krajev, a vseeno, po zatrtju kronstadtske vstaje je revolucija izgubila nedolžnost in številni komunisti so se začeli obračati drugam.

Vsekakor je bila do Sovjetske zveze izrazito negativno nastrojena SFRJ. Kdor je tako odraščal v 80. letih totalitarnega jugoslovanskega režima, je bil neizbežno indoktriniran s protisovjetsko ideologijo: kazali so se ameriški filmi, v katerih so Sovjeti nastopali vedno v vlogi negativcev, poslušala se je zahodna glasba, nosila so se zahodna oblačila in tako dalje. Ali je kaj čudnega, če je Vzhod postal sinonim za vse slabo? Šele po osamosvojitvi se je začel odnos do Rusije počasi izboljševati. Zdaj bo slovenski premier že tako trdno prijateljstvo med državama še poglobil z gospodarskim sodelovanjem. In kdo ve, morda bo naslednje leto celo obiskal vojaško parado na Rdečem trgu.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.