Petek, 28. 2. 2025, 22.44
7 ur, 29 minut
Nika Kovač: Razlika med besedami in dejanji – ali bodo revni ponovno plačali za davčna darila bogatim?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Davčni rezi skrivajo podaljšanje davčnih daril iz prvega Trumpovega mandata. Po izračunih Urban-Brookings Tax Policy Centra bi 46 odstotkov denarja prejelo 20 odstotkov najpremožnejših Američanov.
Ena meni ljubih knjig je Življenje v sivi coni Davida Zupančiča. V njej avtor iskreno opisuje svoje delo v času epidemije – brez olepševanja razkriva tako lepe kot tudi težke plati zdravniškega poklica.
Knjiga mi ni pri srcu le zaradi iskrenosti in humorja, ki jo prežemata, temveč predvsem zato, ker je v svojem bistvu hvalnica javnemu zdravstvu – enemu izmed temeljev kolektivne solidarnosti v naši družbi.
Slovenija ni Teksas: Zdravniki rešujejo življenja, ne računov
V knjigi David Zupančič primerja svoje izkušnje iz slovenskega javnega zdravstva s prakso v zasebni bolnišnici v Teksasu. Sprva se mu zdi, da je stopil v sanjski svet – vrhunska oprema, zloščeno pohištvo in prostorne sobe ustvarjajo vtis popolne zdravstvene oskrbe. A kmalu ugotovi, da je dostop do teh storitev rezerviran le za tiste, ki si lahko privoščijo visoke cene zdravstvenega zavarovanja. Bolniki brez denarja preprosto ne dobijo pomoči, četudi jo potrebujejo. Profit zavarovalničarja v sivi obleki je očitno vreden več kot človeško življenje.
Čeprav slovenski javni zdravstveni sistem ni v zelo dobrem stanju in so bolniki zaradi pomanjkanja prostora včasih nameščeni celo na hodnikih, zdravniki še vedno postavljajo človeka pred dobiček. "Človeško življenje je vse. Borimo se za obstoj javnega zdravstva. Želimo delati v dobro bolnikov, ne v dobro zavarovalnic. Ni vedno lahko. Pogosto je izjemno naporno in zdi se, da bo sistem kmalu doživel hud kolaps. A za zdaj nam uspeva. Ne ukvarjamo se z biznisom, temveč z medicino. In lahko smo ponosni na svoje bolnišnice in svoje hodnike. Na vse ljudi, ki so preživeli," zapiše David.
Ob tem priznava, da bodo njegovi kolegi v zasebnih ameriških bolnišnicah zaslužili več. Sedeli bodo na udobnejših stolih in nikoli ne bodo opravljali vizite v prenatrpanih opazovalnicah urgence. A to ga ne gane. "Vse to vzamem v zakup. Sam sebi sem izrekel pomembno obljubo: nikoli se ne bom o svojih bolnikih pogovarjal z gospodom v sivi obleki."
V knjigi David Zupančič primerja svoje izkušnje iz slovenskega javnega zdravstva s prakso v zasebni bolnišnici v Teksasu.
Januarski pogovor s taksistom v Washingtonu
Zaradi svoje službe veliko časa preživim v ZDA. Po naključju sem bila v Washingtonu ravno v tednu inavguracije predsednika Donalda Trumpa. Med vožnjo z letališča sem se kot ponavadi s taksistom pogovarjala o družbenih razmerah. Vprašala sem ga: "Kako ocenjujete rezultat volitev?"
"Ne ukvarjam se s politiko, a mislim, da bo zdaj bolje," mi je odgovoril. "V Ameriki je težko preživeti – inflacija je ogromna, cene hrane nenehno rastejo. Obisk zdravnika je predrag, vedno se vprašam, ali ga res potrebujem, in odlašam, dokler ni prehudo. Trump je obljubil, da bo življenje lažje."
Izkušnjo washingtonskega taksista z inflacijo poznamo. Tudi pri nas so cene narasle, družinski proračuni pa jih ne dohajajo. Na srečo pa zaradi javnega zdravstva z njim ne delimo izkušnje stresa odločitve, ali iti k zdravniku ali ne, ker ne bi vedeli, kakšen račun nam bodo izstavili. Ne odlašamo z odhodom k zdravniku zaradi strahu, koliko bomo plačali za storitev, pri čemer ima tako odlašanje lahko hude posledice za naše zdravje.
Podatki ameriške centralne banke Fed kažejo, da se leta 2023 zaradi stroškov, ki bi jih imeli, ni zdravilo 27 odstotkov Američanov. Med tistimi, ki zaslužijo manj kot 25 tisoč dolarjev letno, je bilo takih kar 42 odstotkov. Nedostopnost zdravstva ima za ljudi hude posledice, predlagatelji zakonodaje Medicare for all, med njimi je tudi Bernie Sanders, ocenjujejo, da bi univerzalno zdravstveno zavarovanje rešilo 67 tisoč življenj letno. Po nekaterih ocenah zaradi tega, ker niso zdravstveno zavarovani in jim posledično ni dostopno zdravljenje, v ZDA vsako leto umre skoraj 200 tisoč ljudi.
Amerika je med razvitimi državami edina, ki ne zagotavlja zdravstvenega zavarovanja vsem svojim prebivalcem.
Zdravstvo brez univerzalnega dostopa: zdravje ima v ZDA ceno
Amerika je med razvitimi državami edina, ki ne zagotavlja zdravstvenega zavarovanja vsem svojim prebivalcem. Več kot 30 milijonov Američanov je brez zdravstvenega zavarovanja. Še vsaj 50 milijonov pa jih nima dovolj finančnih sredstev, da bi lahko pri zdravniku doplačali za storitve. Vsako leto v ZDA več kot 500 tisoč družin bankrotira zaradi visokih medicinskih stroškov. Težava pa je še hujša. Zasebne zavarovalnice, katerih glavni cilj je dobiček, zaračunavajo visoke premije, nato pa zavarovancem pogosto, sistematično in neupravičeno zavračajo kritje zdravstvenih storitev in jim omejujejo dostop do zdravljenja.
Ob tem farmacevtska podjetja v lovu na dobičke umetno ohranjajo visoke cene zdravil, ki jih drugod po svetu prodajajo za delček ameriške cene. Eden od primerov, ki ga dobro poznam, je inzulin, saj imam od petega leta sladkorno bolezen tipa 1. Ko sem študirala v ZDA, sem lahko osebno izkusila to, o čemer sem v Sloveniji samo brala. Moja bolezen je zaradi stroškov zdravljenja za ljudi zelo draga. Cena ampule inzulina je bila v ZDA desetkrat višja kot pri nas. Sladkorni bolniki so mi zaupali, da se njihove družine zadolžujejo, da lahko kupujejo inzulin. Da si dodajajo prenizke doze inzulina, da bi trajal dlje. Preprosto: mnogi nimajo denarja, da bi inzulin redno in zlahka kupovali. Da sploh ne omenjam, da v Sloveniji inzulin dobivamo iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, da ga ne doplačujemo, imamo pa tudi inzulinske črpalke in merilce sladkorja, na katere ljudje iz socialno nespodbudnega okolja v ZDA še pomisliti ne morejo.
Zasebne zavarovalnice, katerih glavni cilj je dobiček, zaračunavajo visoke premije, nato pa zavarovancem pogosto, sistematično in neupravičeno zavračajo kritje zdravstvenih storitev in jim omejujejo dostop do zdravljenja.
Razlika je torej dvojna, tam je težava za mnoge inzulin, v Sloveniji pa nam javno zdravstvo zagotavlja najboljše za vodenje bolezni, s čimer na dolgi rok zmanjšujemo tveganje za slepoto, amputacije nog, odpovedi ledvic ipd. Nebrzdani ameriški kapitalizem je bolezen, s katero pri nas lahko živimo povsem normalno, spremenil v eno velikih osebnih travm, ki predvsem revnim prinaša hude zdravstvene posledice. Prejšnja ameriška administracija je doplačilo za inzulin uporabnikom programa Medicare, ki zdravstveno zavarovanje nudi starejšim od 65 let, po desetletjih pritiskov zakonsko omejila na 35 dolarjev mesečno, nekatera farmacevtska podjetja pa so cene inzulina nato znižala tudi za druge uporabnike. Isti zakon je programu Medicare omogočil tudi pogajanje o cenah zdravil, a ta nelogična prepoved, katere namen je zgolj in samo ohranjanje dobičkov farmacevtskih podjetij, je bila odpravljena le za omejeno število zdravil, na začetku zgolj za deset s seznama. S tem so se za uporabnike znižale cene za nekatera zdravila, a še vedno govorimo o sistemu, ki bolezni in poškodbe, ki se v našem javnem zdravstvenem sistemu rešujejo rutinsko in sodijo v košarico, ki jo krije zdravstveno zavarovanje vsakemu, v ZDA zaradi plačila stroškov vodi v osebne bankrote, prodaje družinskih hiš in hude osebne stiske.
Predvolilna obljuba: Medicare in Medicaid sta varna
Donald Trump je v volilni kampanji neprestano ponavljal, da sta programa Medicare, ki – kot rečeno – zagotavlja zdravstveno zavarovanje 65 milijonom ljudi, v večini starejšim od 65 let, in Medicaid, ki zagotavlja zdravstveno zavarovanje 85 milijonom odraslih, otrok, nosečnic in invalidov z najnižjimi dohodki, varna, da zanju ne bo finančnih rezov, ko bo vodil državo. Na očitke, ki so izhajali iz izkušnje njegovega prvega mandata in nekaterih izjav, je Trump sistematično odgovarjal, da so izmišljeni in da bosta tudi v njegovem mandatu varna oba programa zdravstvenega zavarovanja, ki uživata veliko, okoli 80-odstotno podporo ljudi.
Trump ni ponudil pozitivnega programa, kako popraviti najdražji zdravstveni sistem na svetu. Za primerjavo: ZDA so po podatkih OECD leta 2023 za zdravstvo porabile 16,7 odstotka bruto družbenega proizvoda, Slovenija pa porabi 9,4 odstotka. Obljubljal pa je, da ne bo rezal zdravstvenih programov, kot je to poskušal v prvem mandatu z ukinitvami t. i. Obamacare, ki je nekoliko pokrpal katastrofalen ameriški sistem zdravstvenega zavarovanja. Zagotovil je zdravstveno zavarovanje več kot 20 milijonom ljudi, v velikem delu prek širitve programa Medicaid, znižal je stroške zavarovanj, zavarovalnicam prepovedal, da odpovejo zavarovanje, ko zboliš, in zahteval, da zavarujejo tudi tiste, ki imajo zdravstvene težave, npr. kronične bolezni. V senatu so zakon več kot 60-krat želeli ukiniti ali oskubiti. Najbližje so bili temu prvo leto prvega Trumpovega mandata, ko jim je zmanjkal le en glas, ker so se demokratski manjšini pri nasprotovanju pridružili trije republikanski senatorji.
Davčna darila za bogate bi plačali z rezi v zdravstvo in hrano za najrevnejše
Ta teden je predstavniški dom ameriškega kongresa sprejel proračunsko resolucijo, dokument, ki predstavlja načrt proračunskih prihodkov in porabe. Prva proračunska resolucija drugega Trumpovega mandata govori o proračunskem razporejanju denarja, o tem, za katera področja bo denarja več in za katera manj, ter tudi, kako bo v ZDA z davki. Dan pred sprejemom resolucije je Donald Trump ponovil, da ne bo finančnih posegov v Medicare in Medicaid. Razumljive besede, če pogledamo podatke nedavne raziskave, v kateri si 56 odstotkov Američanov želi več javnih proračunskih sredstev za zdravstvo, samo devet odstotkov pa si želi njihovega zmanjšanja.
Sprejeta proračunska resolucija za obdobje desetih let napoveduje znižanje davkov v višini 4.500 milijard dolarjev, zmanjšanje proračunskih izdatkov v skupnem znesku od 1.500 do dva tisoč milijard dolarjev in povečanje javnega dolga za tri tisoč milijard dolarjev. O velikem dodatnem primanjkljaju, ki ga ustvarjajo zapriseženi "varuhi javnih financ", tu ne bomo pisali, saj je bolj povedno, kar se skriva za drugimi nepredstavljivo velikimi številkami.
Nebrzdani ameriški kapitalizem je bolezen, s katero pri nas lahko živimo povsem normalno, spremenil v eno velikih osebnih travm, ki predvsem revnim prinaša hude zdravstvene posledice.
Davčni rezi skrivajo podaljšanje davčnih daril iz prvega Trumpovega mandata. Po izračunih Urban-Brookings Tax Policy Centra bi 46 odstotkov denarja prejelo 20 odstotkov najpremožnejših Američanov. Za najpremožnejši odstotek Američanov, ki zaslužijo vsaj en milijon dolarjev letno, to pomeni povprečno davčno olajšavo v višini približno 70 tisoč dolarjev v letu 2027. Najbogatejših 0,1 odstotka, ki zaslužijo vsaj pet milijonov dolarjev letno, pa bo v povprečju prejelo skoraj 280 tisoč dolarjev davčne olajšave v letu 2027.
Komu pa proračunski dokument jemlje za davčna darila bogatim? Imena Medicaida, programa, ki zagotavlja zdravstveno zavarovanje za petino vseh Američanov z najnižjimi dohodki, vključno z milijoni nosečnic in novorojenčkov, v dokumentu ni. Je pa zapis, da se mora poraba na področju Odbora za energijo in trgovino v desetih letih znižati za skupaj 880 milijard dolarjev. A kot so opozorili tisti, ki se na proračun spoznajo, to matematično ne more pomeniti nič drugega kot reze v program Medicare, saj vseh drugih postavk ni dovolj za to, da bi prišli vsaj blizu te številke.
Podoben trik se skriva za postavko, ki zahteva 230-milijarden rez na področju odbora za kmetijstvo. Matematika in zdrav razum pravita, da to pomeni reze v program SNAP, ki zagotavlja finančno podporo za nakup hrane 41 milijonom najrevnejših Američanov. Da bi to lahko pomenilo finančne reze pri drugih velikih postavkah na tem delu proračuna, npr. reze v subvencije za kmetijstvo, težko verjamemo.
Dan po sprejetju proračunske resolucije so Trumpa ponovno vprašali, ali bo posegel v Medicaid, in seveda je ponovil, da ne bo. Kot da ni povezave med besedami in dejanji.
Trump, ki opravlja delo za kapital
Ne znam si niti predstavljati, kako se počuti taksist, ko prebira novice o Trumpovih načrtih. Trumpova dejanja se ne ujemajo z besedami in obljubami, ki jih je slišal pred volitvami in ki jih ponavlja tudi danes. Je razočaran ali še vedno upa, da bo živel bolje?
Republikanska večina v kongresu je zelo tesna, podpora ljudi javnemu zdravstvenemu zavarovanju pa je visoka, zato lahko v ZDA upajo, da bo proračun na koncu postopka drugačen. A bolj kot končni razplet so pomembni želje, politične prioritete in interesi, ki se kažejo v dejanjih predsednika. Od podaljšanja znižanja davkov bi največ imeli najbogatejši. Od finančnih rezov pri programu Medicaid pa bi največ pridobile zasebne zavarovalnice, saj bi tam, kjer bi se umikal javni Medicaid, na trgu naredil prostor njim. Največ pa bi izgubili ljudje, ki jim ta program trenutno zagotavlja krhko varnost.
Avtoritarci so v udejanjanju interesov kapitala učinkovitejši kot običajni z donacijami marinirani politiki. Kako jih omejiti in ustaviti? S politiko, ki na prvo mesto postavi ljudi, s politiko, ki ne sledi neoliberalni agendi, temveč krepi socialno državo in javno dobro.
Zupančič bi verjetno zapisal, da so to vlade, ki dajejo prednost življenju ljudi, ne pa gospodom v sivih oblekah. Predvsem z dejanji.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.
