Torek, 8. 1. 2013, 7.09
9 let, 5 mesecev
Med prihodnostjo in preteklostjo
Poleg FBI-ja je to dogajanje zelo zanimalo in zaposlovalo tudi oddelek oz. ministrstvo za domovinsko varnost (Department of Homeland Security) ter lokalno policijo. Bankirji so se zanj kajpada zanimali tako rekoč že po službeni dolžnosti. Na koncu vsega skupaj dobi tako človek nehote vtis, da so mediji gibanje 99-odstotno močno podcenjevali.
Dejstvo sicer je, da "sistem" še vedno deluje. Trditi drugače bi bilo neodgovorno. Obenem pa je več kot očitno, da je izgubil nekdanji samozavest in samoumevnost. Vse več ljudi vidi tisto veliko Zgodbo, ki je na začetku 90. let osvojila tudi Slovenijo, kot neke vrste pravljico. Težava s pravljicami pa je, da vanje odrasli pogosto ne verjamejo.
Ključno vprašanje torej je, ali ni bila morda tista zgodba o kapitalizmu v resnici laž. Ljudje so vanjo verjeli, ker se je zdelo, da lahko le v njej živijo dobro življenje, da so lahko le v njenem okviru vsa večja družbena nesoglasja kolikor toliko zadovoljivo razrešena itd. Toda ali ni tako, da naj bi ravno zdajšnja kriza pokazala, kako je ves Zahod živel neko življenje, ki si ga v bistvu ni mogel privoščiti, namreč življenje na "puf"? Ali ni kapitalizem obljubljal nekaj, česar hote ali nehote ni mogel izpolniti? Če to drži, potem drži tudi to, da se je kapitalizem znašel na tisti kritični točki, na kateri je socializem v 90. žalostno propadel, z edino razliko, da je kapitalizem tokrat na nek precej perverzen način premagal samega sebe. Tako vsaj kaže.
S trenutno krizo se potemtakem razkriva resnica tega sistema, ali drugače, z njo prihaja na dan njegova laž. Sistem mutira, odnosi se spreminjajo, nastajajo neka nova, domnevno trajnejša in stabilnejša razmerja … In vse bolj postaja jasno, da veliko ljudi s to mutacijo ni najbolj zadovoljnih. Obstaja celo sum, da se bo število nezadovoljnih samo še povečevalo. Številna družbena nesoglasja, ki so se zdela nekoč bodisi razrešena bodisi nepomembna, postajajo spet aktualna.
Da je to ugodno okolje za vse vrste ekstremizmov, je samoumevno. Konec koncev so imeli natanko to v mislih tudi tisti FBI-jevci, ko so vohljali za protestniki. To pa pomeni, da je zato še toliko večja odgovornost politikov, da modro in previdno tehtajo svoje besede in dejanja.
Slovenska politika se na žalost ne zaveda niti resnosti niti usodnosti zdajšnjega zgodovinskega trenutka. To se vidi med drugim v tem, da še vedno trmasto vztraja pri tradicionalni ideološki shemi – po kateri si npr. svoje levičarstvo dokazoval z odnosom do NOB-ja –, čeprav postaja z vsakim novim dnem manj uporabna. Včerajšnji proletarci so postali buržuji, ne da bi se tega sploh zavedali, zato najbrž niti ne slutijo, kako groteskno zvenijo njihove parole. Tega se na drugi strani toliko bolj zaveda vse večja in vse bolj nezadovoljna množica. Se pravi, treba se bo opredeliti na novo, tokrat v skladu s konkretnimi okoliščinami tu in zdaj, morda celo z aktualno razredno pripadnostjo, nikakor pa ne z neko megleno preteklostjo, od katere je ostala le mavrica pojmov in simbolov. Skratka, opredeliti se bo treba za neko novo obliko prihodnosti.
Na to opredeljevanje do prihodnosti so skoraj vse politične stranke v Sloveniji bolj ali manj popolnoma nepripravljene. Konec koncev, le kako bi lahko bilo drugače, do zdaj je bilo dovolj, da si se opredelil za preteklost. Politiki vendar niso razmišljali o prihodnosti: javno so živeli v preteklosti, zasebno v nadvse omamnem trenutku sedanjosti. Edino prihodnost, ki so jo poznali, so predstavljale prihodnje volitve. Tako je postalo skorajda pravilo, da za ljudi z vizijo v politiki ni prostora.
Kot kaže, bo v tej prihodnosti, katere obrisi se danes sramežljivo izrisujejo, obilo prostora za različne oblike ekstremizma. Takrat bodo vsi tisti politiki, ki danes svoje nasprotnike zmerjajo z ekstremisti, končno spoznali, kako absurdne so bile njihove obtožbe.