Med Pirati s Karibov, Čudežno žensko in novo Mumijo

Prejšnji teden so v kinodvorane po šestih letih premora v kino vnovič zapluli Pirati s Karibov, tokrat z negativcem v podobi Javierja Bardema, in z najvišjim, dejansko megalomanskim proračunom doslej. Ta teden v kino prihaja Čudežna ženska. Prihodnji teden pa bo vzletela nova verzija Mumije, ki jo bo tokrat pilotiral kar Tom Cruise.

Vse skupaj je videti kot običajna ponudba komercialnih ameriških filmskih uspešnic, kakršnih smo se obilo nagledali v zadnjem poldrugem desetletju.

A nekaj je vendarle drugače.

Na začetku tretjega tisočletja

Pred petnajstimi, pravzaprav pred šestnajstimi leti je izšla moja knjiga z naslovom V isto reko ne moreš stopiti dvakrat, v kateri sem z več kot šestdesetimi primeri prihodnjih filmskih nadaljevanj, ki so jih aktivno razvijali in tudi že snemali v tistem času, napovedal, da je pred vsemi nami obdobje kinematografskih filmskih nadaljevank. Da sem se odločil za tako knjigo, sem imel seveda dober razlog.

Takrat je bilo samo še približno pol leta do tega, ko sta skoraj hkrati v predbožičnem času prišla v kino prva dela Harryja Potterja in Gospodarja Prstanov, ki ju lahko imamoza očeta in mater sodobnih filmskih nadaljevanj. Tako prvi kot drugi sta jasno pokazala, da to, da se že ob prvih filmih napove celo filmsko serijo, lahko, če je seveda vse skupaj dovolj dobro narejeno, pomembno prispeva k stalnemu zanimanju filmske publike za celotno serijo. Trilogijo Gospodar prstanov so takrat (podobno kot Hobite približno desetletje kasneje), snemali skupaj, torej vse filme naenkrat in potem odvrteli v triletnem obdobju od leta 2001 do leta 2003, Harry Potter pa nas je, na koncu s kar osmimi filmi, držal v negotovosti vse od leta 2001 do leta 2011. Finančni uspehi tega koncepta so spodbudili hollywoodsko filmsko industrijo, da se je večinoma posvetila produkciji filmskih serij, ki so obisk kina začeli spreminjati v izkušnjo, vse bolj podobno televizijskemu spremljanju posameznih serij.

V tistem času so tako nastale filmske nadaljevanke, kot so Možje-X (prvi film leta 2000, do sedaj devet filmov v treh ohlapno povezanih trilogijah, nazadnje Logan, ki smo ga videli letos spomladi) in Hitri in drzni (prvi film leta 2001, do sedaj osem filmov, zadnji je še na rednem kinosporedu), ki so še vedno aktivne, Pirati s Karibov (prvi film leta 2003, do sedaj pet filmov, zadnji je na spored prišel prejšnji teden), kar potrjuje trdoživost tega koncepta.

Vendar je ta medtem že dosegel novo evolucijsko fazo.

Zakaj so v zdravstvu vrste – malo drugače

Novi Twin Peaks, četrt stoletja kasneje

Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Vstopi Marvel

Potem ko so podjetje Marvel Comics, poleg konkurenčnega podjetja DC Comics lastnika enega največjih univerzumov stripovskih likov z več kot polstoletno zgodovino, novi lastniki pred leti rešili iz finančnih težav, saj mu je grozil bankrot, se je sčasoma porodila ideja, da bi že skoraj klasično zimzelene zgodbe Marvelovih stripovskih junakov lahko filmsko adaptirali. Kmalu na začetku tretjega tisočletja se je to naprej začelo dogajati z že omenjenimi Možmi-X, potem pa še s Spider-Manom. Vse skupaj pa je leta 2008 začelo dobivati povsem drugačen okvir.

Takrat je namreč v kino prišel Iron Man, še en superherojski film, ki pa ga lahko smatramo za prvi film t. i. Marvelovega stripovskega univerzuma, v katerega so Marvelovi producenti s samostojnimi filmi v naslednjem obdobju spustili še druge junake, kot so Neverjetni Hulk (2008), Thor (2011) in Stotnik Amerika (2011), ki skupaj še z nekaterimi drugimi liki tvorijo t. i. Maščevalce, filmsko posadko superherojev, ki se seveda lahko uspešno upre vsakršnemu nasprotniku in ki je svoj prvi skupni film dobila leta 2011, naslednjega pa leta 2015.

Kaj so ključne zakonitosti filmskega univerzuma?

V principu gre tu za serijo takih in drugačnih junakov, ki lahko delujejo samostojno v posamičnem filmu, v katerem predstavljajo glavni lik, obenem pa so tudi del širše zgodbe in del neke skupine, ki ima še skupne filmske podvige. A to še ni vse. Njihovo pojavljanje ni omejeno zgolj na samostojne ali skupne filme, saj se včasih lahko pojavijo tudi v filmu kakega drugega lika iz skupine ali pa vsaj dobijo kratek klip na koncu filma, ki napoveduje njihov naslednji film.

"V principu gre tu za serijo takih in drugačnih junakov, ki lahko delujejo samostojno v posamičnem filmu, v katerem predstavljajo glavni lik, obenem pa so tudi del širše zgodbe in del neke skupine, ki ima še skupne filmske podvige." Foto: Reuters

Marvelovi filmi so s postopnim filmskim uvajanjem likov in njihovim navzkrižnim promoviranjem tako ustvarili interaktivno filmsko vesolje, pri katerem gledalci niso imeli veselja zgolj z gledanjem posamičnih filmov, temveč tudi z raziskovanjem povezav med posameznimi junaki. To je ogled posamičnega filma iz te serije postavilo za nujnega in samoumevnega, pri čemer so pri Marvelu z dodajanjem kratkih odlomkov filma po koncu odjavne špice poskrbeli tudi za to, da so gledalci na svojih stolih vztrajali do konca posameznega filma.

Kaj je bila posledica filmskega univerzuma, v katerem so se poleg prej naštetih filmov v njem do sedaj filmsko pojavili tudi Ant Man in Doktor Strange ter celotna posadka Varuhov galaksije, ki je nedavno prišla na kinospored v svoji drugi izvedbi? Seveda to, da je Marvel uspel nase skoraj prikleniti lep del kinogledalcev, še posebej tistih, ki v kino odidejo samo nekajkrat letno. Tako za prejšnje kot letošnjo pa tudi prihodnja tri leta pri Marvelu namreč načrtujejo po tri filme letno, kar pri nekaterih gledalcih povsem poteši njihove apetite po kinematografskem ogledovanju filmov. Nekaj podobnega mi je zadnjič komentiral znanec, po rodu sicer iz Amerike, ki sedaj živi v Sloveniji: da se odloči za ogled filma v kinu, mora že biti nekaj posebnega, tako vizualno kot zvočno (učinki!) in Marvelovi filmi, ki jih spremlja že od začetka, so kot nalašč za to.

Ko se potopiš v Marvelovo filmsko vesolje in ga po malem, to velja predvsem za mlajše gledalce, tudi raziskuješ, se ti tako zdi, da postaneš del nečesa večjega, kar je povsem podobno temu, kot je že pred štiridesetimi leti z Vojno zvezd, ultimativnim filmskim vesoljem, ki se je podaljšalo tudi v sedanjost ter se bo nadaljevalo tudi v prihodnost s po vsaj enim filmom letno, uspelo Georgeu Lucasu. Je zatorej kaj čudno, da je tako Marvelovo kot Lucasovo filmsko vesolje prevzel Disney, največji zabavljaški medijski konglomerat, ki svojo filmsko ponudbo vse bolj gradi izključno na animiranih filmih, njihovih živih verzijah ter filmih, ki so tako ali drugače vpeti v filmske serije? Seveda ne.

Kar nekaj časa je trajalo, da so tudi drugi studii dojeli, kaj delajo pri Marvelu. Sedaj so se tudi oni lotili podobnega posla.

Novi filmski univerzumi

Prvi posnemovalci so bili pri Warner Brosu, kar je seveda logično, saj pri njih domujeta Superman in Batman, glavna stripovska zaklada stripovskega podjetja DC Comics. Svoje stripovsko filmsko vesolje (DC Extended Universe ali kratica DCEU) so začeli ogrevati leta 2013 z Jeklenim možem. Lani so Supermana postavili nasproti Batmanu v Zori pravice, poleg tega pa lansirali tudi Odred odpisanih. To je en krak tega filmskega vesolja, ki se bo skupaj s Čudežno žensko (na sporedu od včeraj naprej) in še nekaj drugimi junaki sprijel v Ligo pravičnih, ekvivalentom filmskih Maščevalcev, ter bo prišel na spored ob koncu letošnjega leta. Povsem jasno je, kakšne so ambicije Warner Brosa: ustvariti enakovredno ali še bogatejše filmsko vesolje od tistega, ki ga imajo pri Marvelu.

Seveda pri vsakem od drugih studiev sedaj gledajo, iz česa bi lahko sami naredili nekaj podobnega. Pri Universalu, kjer domujejo klasične filmske pošasti, kot sta Mumija in Frankenstein, se tako pripravljajo na lansiranje Temnega univerzuma (Dark Universe), v katerem bodo sčasoma našla svoj novi filmski dom tudi bitja, kot sta Nevidni mož in Van Helsing, ki jih seveda poznamo iz njihovih poprejšnjih filmskih inkarnacij. Poleg tega pri Universalu načrtujejo razširitev filmske serije Hitri in drzni na ta način, da bodo posamezni liki iz nje dobili samostojne filmske zgodbe. Pri Paramountu, kjer imajo Transformerje (peti del prihaja na spored letos poleti), so si zamislili kar petnajst filmov o teh robotih, pri čemer bodo tudi poskušali razviti celoten filmski univerzum Transformerjev.

In tako naprej.

Prihodnost kinoobiska

Kaj to pomeni za nas gledalce? Predvsem to, da bomo v prihodnjih letih na redni kinospored dobivali še manj samostojnih filmov, ki ne bodo tako ali drugače povezani bodisi v filmsko serijo ali pa kar kako filmsko vesolje. Vsak od studiev nas bo namreč želel zaplesti v svoje filmske mreže, potem pa nam znotraj nje vsako leto ponuditi toliko filmov, da bo že sam povsem zadovoljil naše kinematografske apetite.

Je to dobro? Za tiste kinogledalce, ki jih zanimajo predvsem unikatni in samostoječi filmi, ti porajajoči se filmski univerzumi v bližnji prihodnosti seveda ne pomenijo nič dobrega. Za druge, ki se radi prepustijo vse bolj usmerjeni filmski zabavi in ki jih je po svetu vse več, pa šele sedaj dejansko prihaja tisto najbolj zaželeno filmsko obdobje.

Med katere kinogledalce spadate vi?