Zakaj so v zdravstvu vrste – malo drugače

"Ko sem rekel zdravniku, da bi radi prišli na pregled, me je vprašal, ali ste res njegov pacient," mi je pripovedoval simpatični asistent, ko mi je po telesu lepil elektrode za merjenje EKG. 

Oni dan sem namreč moral k osebnemu zdravniku. Ne, nisem bil bolan. Nasprotno. Zaradi udeležbe na športno-rekreativni prireditvi v bližnji prihodnosti sem moral pridobiti zdravniško potrdilo, da sem dovolj zdrav.

A to ni tako preprosto, kot se zdi.

Najprej sem si mislil, da se bom že nekako izmuznil in mi bo potrdilo napisal kakšen poznani zdravnik, na "lepe oči" in ne da bi me zdravniško pogledal. Ne bomo izgubljali časa za preglede, saj sem vendar nekaj športnika, sem si prigovarjal. Ni šans, v teh časih tega nihče ne bi naredil kar tako.

Potem sem razmišljal, da bi pobrskal po predalih in našel kako zdravniško potrdilo, ki mi ga je že pred leti napisal oče. Ja, to so bili legendarni časi, ko so moji prijatelji pokali od smeha, saj smo od mojega očeta dobili (psihiatrično) potrdilo, da smo zdravi in da se lahko udeležimo teka. Vendar je od takrat preteklo že preveč vode, da bi ga bil organizator pripravljen sprejeti.

Preostala mi je torej samo neposredna pot k osebnemu zdravniku, ki pa ga res nisem videl že dolgo časa.

Pri osebnem zdravniku petnajst let kasneje

"Kdaj pa sem bil nazadnje pri vas?" sem vprašal svojega zdravnika, ko sem prišel v njegovo ordinacijo. Vem, da sem imel redek privilegij, da sem bil lahko na zdravniškem pregledu povsem sproščen, saj k njemu nisem prišel zaradi kakšnih težav.

Prav dobro sem se spomnil svojega edinega pregleda pri njem. Vzel si je dovolj časa in me natančno izprašal o mojem zdravju in počutju ter morebitnih težavah. Takrat sem imel res dober občutek, da gre za zdravnika, ki mu je mar njegovih varovancev.

Tudi tokrat me je hitro sprejel.

Pogledal je po mojem kartonu, potem pa odgovoril: "Leta 2002. Zakaj pa niste prišli nič naokoli?"

"Nisem bil toliko bolan, da bi moral," sem odvrnil.

"Vi nimate radi zdravnikov ali kako?" je vprašal.

"Ne, to pa ni res," sem rekel. "Ravno nasprotno. Ravno zato, ker vas spoštujem, nočem porabljati vašega časa. Verjamem v to, da mora imeti človek neko osnovno odgovornost do svojega telesa in do svojega zdravja ter da mora v zvezi s tem sam ukreniti vse, kar lahko. Šele potem pride na vrsto zdravstvo."

Prikimal je.

"A se je kaj spremenilo v zadnjih petnajstih letih?", sem ga radovedno pobaral.

"Uf, ogromno," je modro pokimal.

"Kaj pa? A to, da je zdaj toliko več vrst? Daljše čakalne dobe?" sem rinil dalje.

"Seveda, tega je zdaj res veliko. Vsaj dve reči sta se zelo spremenili," je rekel.

Zanimalo me je, kaj bo o dolgih vrstah v zdravstvu povedal tisti, ki je že dolgo v prvi (bojni) vrsti.

Novi Twin Peaks, četrt stoletja kasneje

Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Matura in znanje, nekoč in danes

Zavedanje pravic

"Prva je ta, da se v teh časih veliko ljudi bistveno bolj zaveda, da imajo v zvezi z zdravstvom neko določeno 'košarico' pravic. To pred petnajstimi leti še ni bilo prisotno v taki meri. In te pravice zdaj želijo izkoristiti v polni meri. Želijo imeti vse tisto, kar jim pripada. Za nas seveda to pomeni veliko več dela. Tak naval zelo težko obvladujemo."

"Aha. Približno razumem. In kaj je druga reč?"

"Ljudje v ambulanto pridejo že z idejo, kaj potrebujejo. Vse imajo s seboj." Foto: Thinkstock

Večja informiranost pacientov

"Ljudje so veliko bolj informirani v zvezi s tem, kaj je povzročilo njihove težave in kakšni so mogoči pristopi k njihovemu zdravljenju. Stric Google tukaj seveda veliko pomaga. V ambulanto pridejo že z idejo, kaj potrebujejo. Vse imajo s seboj."

"Kako to mislite?" nisem razumel. "Imajo natisnjeno iz spleta?"

"Ja, seveda", je odvrnil. "Diagnozo imajo natisnjeno na papirju. In potem jih moram prepričevati, da to, kar imajo, in to, kar mislijo, da imajo, ni nujno res in ni nujno enako. Da iz njihove anamneze, torej iz tega, kar so povedali, ne sledi točno tisto, kar mislijo oni sami. Medicina pač ne deluje tako …"

Povsem sem ga razumel. V zadnjih petnajstih letih pa se je po mojem mnenju spremenilo še kar nekaj reči.

Staranje prebivalcev

Vse krivulje staranja prebivalstva v prihodnosti nam kažejo kar velike težave v našem pokojninskem sistemu. Vse več ljudi vse dlje živi. Kar je seveda dobro, a se to odraža tudi na zdravstvenem sistemu: starajoče se prebivalstvo bo pač potrebovalo oziroma že potrebuje več zdravstvenih storitev. Zdravstveni sistem pa na vsa ta povečanja seveda ni prilagojen.

Zadnja leta še posebej ne.

Amortizirana oprema

Ne glede na občasne škandale s preplačili ob nabavi kakšne opreme ali zdravstvenega materiala se je javni sektor v času krize spopadel z velikim zategovanjem financ za nabavo osnovnih sredstev, med katere spada tudi različna zdravstvena oprema. Posledica tega večletnega varčevanja je zastaranje tehnične opreme, kar seveda močno vpliva na kakovost (in hitrost) dela.

Povečana birokracija

Kakor tudi v drugih delih javne uprave se je količina administrativnih opravil v zadnjih petnajstih letih močno povečala tudi v zdravstvu. Več časa ko gre za administracijo, manj ga ostane za konkretno operativno delo s pacienti.

K temu prispeva tudi povečanje zdravniške odgovornosti.

Povečanje zdravniške odgovornosti

V zadnjih letih smo bili priča vse večjemu številu odškodninskih tožb, v katerih so zdravnikom očitali napake, nekajkrat pa so razsodili tudi, da je bila krivda zdravniška. To je zdravnike seveda spravilo na javni prepih in jih sili k vse večji previdnosti, k vse več napotilom na razne dodatne preiskave, k vse večjemu predpisovanju bolniških odsotnosti itn.

Vse to seveda veča obseg potrebnih storitev v zdravstvu.

Zmanjševanje zdravja

Povečanje debelosti, premalo gibanja, nezdrava prehrana, prekomerno uživanje sladkorja, alkohol, tobak, bolezni prebavnega sindroma, sladkorna, visok pritisk, demenca itn. so samo nekateri od negativnih trendov, ki negativno vplivajo na splošno zdravje populacije in ti se v današnjem času prej poslabšujejo kot izboljšujejo.

Tudi zaradi tega mora vse več ljudi vse pogosteje hoditi v vse daljše čakalne vrste.

Medtem ko mi je pisal potrdilo, me je zdravnik vprašal:

"Ali vi morda veliko sedite v službi?"

"Seveda, žal, skoraj ves dan," sem odvrnil.

"Krvna slika kaže, da imate morda malo zamaščena jetra. To je lahko zaradi načina življenja. Priporočam vam, da čez nekaj časa pridete na ultrazvok, da vidiva, za kaj gre."

Pokimal sem.

"Seveda," sem rekel. "Morda pa bom raje prej še sam kaj naredil na to temo."

Rahlo, po zdravniško, se je nasmehnil. Potem sva se poslovila.

Upam, da se spet kar nekaj časa ne bova videla, sem si mislil, ko sem zapiral vrata njegove ordinacije.