Matura in znanje, nekoč in danes

Z včerajšnjim maturitetnim esejem so se začeli vsakoletni maturitetni izpiti.

Z včerajšnjim maturitetnim esejem so se začeli vsakoletni maturitetni izpiti. Foto: Thinkstock

Z včerajšnjim maturitetnim esejem so se začeli vsakoletni maturitetni izpiti. Ti bodo, tokrat tudi v naši družini, v prihodnjem mesecu in pol dodobra utr(u)dili možgane dijakov četrtih letnikov, ob tem pa zlahka spravili ob živce tudi marsikatere starše, saj gredo odraščajoči mladini po glavi čisto druge reči. To ni nič novega, ta zgodba se iz leta v leto ponavlja že dolgo časa.

Letos so bile debate v zvezi z maturitetnim esejem še posebej burne, saj je bil v Sloveniji za maturitetno čtivo ponovno izbran Bartolov Alamut (ob njem pa tudi Huxleyjev Krasni novi svet), kar je sprožilo širšo debato tako o literarni kakovosti tega romana in njegovi idejni ustreznosti, kot tudi o splošni ravni literarnega poznavanja in pismenosti maturantov ter njihovem splošnem znanju, s katerim končujejo srednješolsko izobraževanje in se podajajo na študij ter v odraslost.

Zakaj je ta razprava tako intenzivna ravno o maturitetnem eseju, ne pa recimo o matematiki? Odgovor je nekako logičen: izbrano maturitetno čtivo in kasnejši esej sta najbrž tista skupna imenovalca, ki kažeta tako na pismenost kot na širšo družbeno vpetost današnje mladine v sodobni svet, iz tega pa lahko na njeno splošno mentalno in razumsko stanje malce sklepajo tudi starejše generacije. Sposobnost branja in družbeno angažiranega pisanja je seveda povezana s kasnejšo sposobnostjo kritičnega mišljenja o družbi in dogajanju v njej.

Mene je letošnja matura seveda najprej spomnila na moj konec srednje šole.


Praznična hvalnica hoji 

Eno poglavje na dan odžene zdravnika stran!

Deset filmskih zapovedi za prihodnje desetletje


"Matura" in znanje nekoč

V mojih časih se je o gimnazijski maturi, še posebej recimo tisti iz latinščine, govorilo s strahospoštovanjem. Zato je bilo za nas pravo olajšanje, da je kot prva generacija usmerjenega izobraževanja nismo imeli V mojih časih se je o gimnazijski maturi, še posebej recimo tisti iz latinščine, govorilo s strahospoštovanjem. Zato je bilo za nas pravo olajšanje, da je kot prva generacija usmerjenega izobraževanja nismo imeli V mojih časih se je o gimnazijski maturi, še posebej recimo tisti iz latinščine, govorilo s strahospoštovanjem. Zato je bilo za nas pravo olajšanje, da je kot prva generacija usmerjenega izobraževanja nismo imeli. Seveda so nas zato vsi gledali malo prostrani, od profesorjev na nekdanjih gimnazijah, ki so morali presedlati na poučevanje po usmerjenem programu, do starejših generacij, ki so nam še dolgo očitale dejstvo, da "nismo imeli mature". Usmerjence se (nas) je imelo za nekakšno zgrešeno naložbo in nekaj, kar niti približno ni dosegalo ravni znanja predhodnih, "pravih" gimnazijskih generacij. Nam je bilo zato kaj lažje od predhodnikov?

Hja, to je zanimivo vprašanje. Sicer nismo imeli mature, smo pa zaradi tega imeli druge preizkuse splošnega znanja v obliki različnih sprejemnih izpitov. Sam sem jih imel prvič že ob koncu osnovne šole za vpis na srednjo naravoslovno šolo, kar se zdi hčerki, ki se počasi bliža koncu osnovne šole, kar šokantno, drugič pa še ob vpisu na fakulteto, ko sem moral povsem samostojno absolvirati celo predmet v precej debeli knjigi, ki ga v srednji šoli sploh nisem imel (npr. anatomijo, za vpis na farmacijo).

Realno gledano je bilo znanje z naše srednje naravoslovne šole od gimnazijskega slabše predvsem na splošnem humanističnem in družboslovnem področju, saj se je z opuščanjem klasičnih predmetov, od latinščine naprej, šibil tisti temelj, na katerem počiva vedenje sodobne zahodne civilizacije. Na drugi strani pa se je (najbrž) okrepilo naše naravoslovno znanje, saj smo imeli v višjih letnikih srednje šole dodatne specializirane predmete glede na to, katero smer naravoslovja smo vpisali.

Pod črto bi torej rekel, da smo v srednji šoli nekaj pridobili pri naravoslovju (tisti, ki so hodili na srednje šole z drugim profilom, pa pač kje drugje), vendar pa nepovratno kar nekaj izgubili pri splošnem znanju, saj se je kasneje v času študija le malokdo še vračal k tem vsebinam. Se ti manki poznajo na našem odzivanju na trenutne družbene procese? Mislim, da ja.

Je bila ta specializacija potrebna že v srednji šoli?

Mislim, da ne. Ko smo potem prišli na fakulteto, je na njej še nekaj časa potekal precej enak program kot pred uvedbo usmerjenega izobraževanja.

Nekako smo torej vsak po svoje končali uradno izobraževanje, se zaposlili, delamo in se po svojih močeh odločamo o svetu, v katerem živimo in želimo živeti, zdaj pa že gledamo naš podmladek, ki končuje z maturo.

Raziskava Bralna pismenost in nakupovanje knjig izpred nekaj let je jasno zaznala erozijo interesa za branje knjig pri šolajoči se mladini. Obenem je jasno locirala tudi ključni polji, kjer se ta interes lahko porodi – ali pa tudi ne. Raziskava Bralna pismenost in nakupovanje knjig izpred nekaj let je jasno zaznala erozijo interesa za branje knjig pri šolajoči se mladini. Obenem je jasno locirala tudi ključni polji, kjer se ta interes lahko porodi – ali pa tudi ne. Foto: Thinkstock

Kako je z njihovim znanjem?

Matura in znanje danes

Priznani slovenski filozof Mladen Dolar je v svojem znova objavljenem in za letošnje razmišljanje o maturitetnem čtivu dopolnjenem eseju Anti-Alamut (v katerem kritično razmišlja o tem literarnem delu in njegovi idejni podstati), pred dnevi opozoril na to, da se od današnjih generacij v smislu maturitetnega branja zahteva veliko manj kot pred dvema desetletjema. Takole pravi: "Leta 1995, ko je po osamosvojitvi prva generacija gimnazijcev opravljala na novo vzpostavljeno 'staro' maturo, je spisek predpisanih del obsegal sledeče: iz tuje literature Evgenij Onjegin (Puškin), V Swannovem svetu (Proust) in Tujec (Camus), iz slovenske literature pa Deseti brat (Jurčič), Visoška kronika (Tavčar) in Triptih Agate Schwarzkobler (Šeligo). Takrat se je od mladih ljudi še pričakovalo, da so se zmožni spopasti s spodobnim dovolj širokim naborom zahtevne literature, danes pa se jih podcenjuje, skupaj z jamranjem o njihovi nerazgledanosti in internetni zaplankanosti."

Se lahko strinjamo z njim? Po eni strani vsekakor. Raziskava Bralna pismenost in nakupovanje knjig izpred nekaj let je jasno zaznala erozijo interesa za branje knjig pri šolajoči se mladini. Obenem je jasno locirala tudi ključni polji, kjer se ta interes lahko porodi – ali pa tudi ne.

Prvo je seveda družinsko okolje, v katerem odrašča mladostnik. To je eno od ključnih za to, kaj bo s kasnejšim bralnim interesom mladega človeka. Seveda so ta okolja zelo različna: v nekaterih družinah so knjige in splošna želja po znanju ves čas navzoči, v drugih je (samo)izobraževanje prepuščeno otrokom.

Šola pa je drugo ključno polje, kjer se lahko okrepi zanimanje in sposobnost za branje in dolgoročen interes pridobivanja znanja, estetskega čuta ter moralnih in etičnih vrednot iz knjig. Vendar je zgoraj omenjena raziskava pokazala, da šola pri nas pogosto deluje tudi kot zaviralec tega interesa. Še več: mladim lahko branje knjig celo priskuti, saj jim pod nos prinaša predvsem klasična in starejša leposlovna dela, tega pa ne uravnoteži tudi s sodobnejšim in sedanjemu času primernejšim branjem. S "klasiko" se mladi, ki imajo zdaj samo klik stran na voljo povsem druge vsebine, seveda težko identificirajo, zaradi tega pa tudi kasneje že samo branje (knjig) povezujejo z negativnimi občutki. Seveda ni povsod enako, saj obstaja kar nekaj učiteljev, ki si individualno prizadevajo, da bi pri otrocih razvili dolgoročno ljubezen do branja.

Tako ali drugače bomo vedno imeli določeno število ljudi, ki bodo zavezani branju in posledično tudi širšemu in globljemu razmišljanju. Žal pa bodo ti imeli vse manjši družbeni vpliv in doseg – postali bodo manjšina, če to že niso.

Kaj to pomeni pod črto?

Znanje in svet danes

Zmanjševanje (sposobnosti) poglobljenega branja se v odraslosti tako nadaljuje do točke, da imamo zdaj v Sloveniji dve petini populacije, ki knjig ne bere več. To seveda ne pomeni, da ti ljudje niso funkcionalni, vendar pa pelje v to, da so ti ljudje večinoma veliko bolj specializirani in poučeni predvsem na področju, kjer delujejo.

To se vidi tudi pri odraščajoči mladini. To, da mnogi ne berejo knjig, ne pomeni, da po drugi strani niso navdušujoče vešči in spretni na drugih, recimo informacijskih, tehničnih in tudi naravoslovnih področjih. A vendar: kaj bo z njihovim širšim razumevanjem sveta, zgodovine in prihodnosti? Kaj bo z njihovim miselnim horizontom v času, ko postajajo polnopravni volivci in s tem enakovredni odločevalci o ključnih vidikih naše prihodnje družbe?

Seveda to ne velja samo za Slovenijo. Erozija zmožnosti kritičnega mišljenja, ki temelji na dovolj široki osnovi splošnega in ves čas obnavljajočega znanja, vsekakor izvira tudi iz erozije izobraževalnega sistema (o čemer je nedavno pri nas izšla izvrstna knjiga z naslovom Zapravljeno: Zakaj šola ne izobražuje več, ki jo je napisal angleški sociolog Frank Furedi). Vse to ustvarja idealno gojišče, na katerem lahko začnejo, kot smo videli na nedavnih ameriških in angleških volitvah ter turškem referendumu, uspevati populistične ideje s konservativno vsebino.

Naslednji so na vrsti Francozi v nedeljo. Tudi Slovenijo kmalu čaka nov kontingent volitev.

Tokrat bodo volili tudi letošnji maturanti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

6
  • mimi129 / 07.05.2017. ob 08:04

    Ja, ker je problem Slovencev velika nerazgledanost, volimo lumpe, ki v neki severni deželi ne bi imeli prav nobenih možnosti. Najbolj pa je v Sloveniji zaskrbljujoča nerazgledanost ljudi s terciarno izobrazbo in to med mladimi. Politiki seveda ustrezy neumna volilna baza, ki šele po volitvah javka, da so jih nategnili.

  • IvanJanezNovak / 07.05.2017. ob 11:21

    naravoslovci smo bili oz. smo zakon. Če upoštevam da tudi jezikoslovci in družboslovci pri nas niso imeli latinščine pa sploh.

  • mimi129 / 07.05.2017. ob 08:26

    Samo, če pogledamo, kaj preberejo dijaki splošnih gimnazij do mature, nam je lahko jasno, da bolje ne more biti. Camusa pri 16-ih tudi nekoč nismo z veseljem brali, pa smo ga MORALI. Valiti krivdo na starše je neumno, kajti nekoč se starši z nami niso kaj veliko ukvarjali, le kazen smo dobili za slabo oceno. Naše dolžnosti so bile zelo jasno opredeljene, pravic pa je bilo bolj malo. Zato smo se verjetno morali že zgodaj sami boriti zanje.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano