Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Na vrtni zabavi sva se s prijateljem pogovarjala, ko mu je zazvonil telefon. Na kratko se je pogovoril s klicateljem, s kimanjem potrdil, da se strinja, zamrmral nekaj o tem, do so ceste mokre in da je na njih treba paziti, potem pa mirno odložil. "Kaj je bilo?" sem ga vprašal, saj je bila že precej pozna ura. "Klical me je sin," je odgovoril. "S prijatelji se odpravljajo ven, pa me je vprašal, ali si lahko izposodi avto. Opozoril sem ga, naj pazi na cesti, saj že ves večer dežuje. Strinjal se je, da bo previden. Dober, tale sin," je zadovoljno rekel sam pri sebi in pokimal proti telefonu, ko ga je spravljal v žep. Nadaljevala sva na točki, kjer je ostal najin pogovor.

Preberite še: 

• Matura in znanje, nekoč in danes

• Praznična hvalnica hoji

• Eno poglavje na dan odžene zdravnika stran!

Bil je najbolj običajen pogovor očeta in sina, kar si ga lahko zamislim, hkrati pa je več kot očitno izražal tisto, kar pričakujemo od očeta in sina v teh časih in pri teh letih: zrelega očeta z avtoriteto in dobrohotnostjo do otroka ter zrelega sina, osemnajstletnika, ki to upošteva, a se hkrati razvija po svoji poti.

Prijatelja poznam že dolgo. Inteligenten in zagrizen je, vse, kar je postal in kar je ustvaril, je naredil s svojimi umom in rokami. Doštudiral je, kasneje tudi doktoriral, bil nekaj časa v akademski sferi, potem pa prestopil v podjetništvo, kjer je že več kot četrt stoletja, uveljavil se je tudi mednarodno. Njegovi otroci odraščajo, najstarejši ravno dela mednarodno maturo, ko sem ga nekajkrat srečal, pa je bil pred menoj zrel mladenič, ki sprejema očetovo avtoriteto, vendar obenem že gradi tudi svojo zgodbo.

Vprašanje je naslednje: ali ta oče, skupaj s svojo ženo, ve, kaj je dobro za njune tri otroke?

Jaz mislim, da vesta. In to dobro.

Kakor se vrtijo reči zadnje čase, pa bi najbrž marsikdo pomislil, da ne, in to iz čisto banalnega razloga – ker sta starša.

Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Pred dnevi se je na spletu razvila burna razprava o letošnjem naslovu maturitetnega eseja. Ta diskusija je kmalu prerasla v pravo polemiko "za in proti" ter se kasneje preselila tudi v tiskane medije in celo na nacionalno televizijo.

Pri tem je bil skoraj bolj kot odnos do maturitetne teme pomenljiv odnos mnogo komentatorjev do staršev kot do (ne)kompetentne vzgojne "institucije". Mnogo komentatorjev se je oglašalo nekako v smislu, da starši "svoje otroke tako ali tako v nedogled zavijajo v vato", da je matura pač "zrelostni izpit, ko je čas, da ti mladi odrasli začnejo samostojno razmišljati tudi o manj prijaznih plateh življenja", "da nima smisla, da otrokom prikrivamo taka dogajanja, kot je denimo samomor", in podobno.

Logika kritiziranja komentatorjev, ki so se o maturitetnem naslovu eseja izrazili zadržano ali so ga imeli iz takih in drugačnih razlogov za tveganega in/ali neprimernega, je bila celo taka, da starši letošnjih maturantov, ali kar starši nasploh, res ne morejo objektivno presojati, kaj je primerno za njihove otroke, saj so v vse skupaj preveč subjektivno vpleteni.

Že zaradi tega, ker so (bili) starši, naj bi bili po definiciji premalo kritični in zato njihovega mnenja ni (bilo) vredno upoštevati. Nesorazmerno glasni pri tem so bili nekateri mlajši, seveda že nekaj časa odrasli posamezniki, ki dejansko sploh (še) nimajo otrok in se sami še prav dobro spomnijo svojih maturitetnih esejev.

S tem je ta debata, ena najburnejših na to temo v zadnjem času, prišla do paradoksa in naslednjega: ali o tem, kaj je dobro za otroke, bolje vedo tisti, ki imajo otroke, ali tisti, ki jih nimajo, ali to bolje vedo šolniki, starši ali kar šolajoči sami?

Ali pa morda to ve najbolje kar država oziroma njeni podaljški?

Povečan državni paternalizem

Institut Visio je pred dnevi objavil rezultate raziskave, ki jo letno izvaja skupaj z institucijo Epicenter iz Belgije, v njej pa razkriva, da države Evropske unije vedno bolj regulirajo življenjski stil državljanov. Raziskava je pokazala, da je bil lani očiten precej povečan paternalizem ("državna skrb za blagor posameznikov"). Na nekaterih področjih, posebej tam, kjer škodljiv življenjski stil, kot npr. alkohol ali tobak, neposredno povzročata večje javno-zdravstvene stroške, je to seveda logično in v tej smeri razmišljajo države, kot so Švedska, Finska, Irska in Velika Britanija.

Vendar pa tudi odrekanje starševske sposobnosti, da znajo ti ustrezno presojati, kako vzgojiti in najbolje pripraviti otroke za življenje, in da morajo za to poskrbeti predvsem država in javne institucije, dobiva vse očitnejše dimenzije. Razvrednotenje zasebnega mnenja kot enakega ali celo še bolj relevantnega v konkretnih primerih na eni strani in poveličevanje strokovnih javnih institucij in javnega delovanja na drugi je trend, ki smo mu priča na različnih področjih, od socialnega do šolskega in naprej.

Poglejmo primer pri šolstvu.

Kljub ustavni odločbi, da morajo biti zasebne šole financirane v enakem obsegu kot javne, in da je različno financiranje neustavno, zaradi česar je ustavno sodišče državnemu zboru naložilo, da je treba to neustavnost (najbrž z zakonom) odpraviti v enem letu od objave v uradnem listu, se to ni zgodilo, čeprav bodo jeseni od objave minila že tri leta. Zatikanje in zavlačevanje sprejema te zakonodaje jasno kažeta na tendence, da naj bi splošno izobraževanje ostalo povsem v javni domeni.

Kaj je razlog za to? Najbrž nekakšen javni prastrah, da je vse, kar počnejo zasebniki, konkretno tudi starši, po definiciji sumljivo in nezanesljivo.

Je ta strah upravičen?

"Prepričan sem, da je med starši veliko takih, ki vedo, kaj je dobro za njihove otroke. Sam jih poznam kar nekaj." Foto: Thinkstock Ali vsi starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Najbrž ta prastrah dobiva pospeške tudi s tem, da vsi starši dejansko ne vedo, kaj je dobro za otroke. Čeprav so knjigarne, knjižnice, časopisi, revije, televizija in tudi posamezni spletni mediji polni relevantnih informacij o tem, kako vzgojiti samostojne, samozavestne in kompetentne otroke, mnogo staršem to ne uspe. Morda tega niti nočejo, tega niti nimajo za končni cilj. Eni se jim posvečajo preveč in jih ne morejo (ali nočejo) izpustiti iz starševskega oklepajočega se objema, spet drugi jih prepuščajo samim sebi, ulici in tudi šoli, saj so prepričani, da bo ta v dovolj dobri meri poskrbela zanje – oziroma da je za to celo zadolžena.

Logika nekompetentnih staršev se kaže v nekompetentnih otrocih, ki se s svojimi morebitnimi robnimi duševnimi in/ali telesnimi stanji potem običajno dejansko znajdejo v kolesju sistema, od šolskih psihologov do socialnih delavcev in naprej. Če gre za blažje motnje, pri katerih ustrezno sodelujejo tudi starši, potem te težave pri odraščanju pogosto hitro izzvenijo. Če pa starši in družba še naprej napenjajo to elastiko mladostnikovih motenj, potem se seveda lahko pojavijo večje težave.

Poudarek je seveda na tem, da se javni "korekcijski" sistem, ki ima največ povedati o nekompetentnih starših, najpogosteje ukvarja zgolj s tistimi otroki, ki imajo težave – ti pogosto prihajajo iz tako ali drugače problematičnih družin –, vendar pa to ne pove dovolj (oziroma veliko premalo) o starših na splošno. Če pri kasnejših popravkih problematičnega stanja ni konstruktivnega sodelovanja staršev, jo bodo otroci le s težavo odnesli brez trajnejših posledic. Javne institucije brez aktivne udeležbe staršev težko pomagajo otroku najti boljšo pot.

A veliko otrok nikoli ne pride do tega, da bi se morali psihologi ali socialni delavci dalj časa ukvarjati z njimi. Ni potrebe.

Za to (po)skrbijo že starši.

Kompetentni starši

Prepričan sem, da je med starši veliko takih, ki vedo, kaj je dobro za njihove otroke. Sam jih poznam kar nekaj. Med njimi so taki, ki so dovolj izobraženi, razgledani, izkušeni, bolj trezni in razsodni od marsikoga, ki se z mladimi (in njihovimi težavami) ukvarja poklicno. Obstajajo starši, ki spoštujejo načela sistema in kolesja splošnega izobraževanja, vendar se ne zanašajo izključno nanj in ne prepuščajo svojih otrok samo državi. Starševska izkušnja jih je seveda spremenila, jih naredila ranljivejše in za vedno zaznamovala njihovo bivanje in razmišljanje, vendar jih je obenem oplemenitila ter močno razširila področje njihovega vedenja in izkustva.

Govoriti torej o (ne)kompetentnih starših na splošno, je tako, kot bi želeli na splošno govoriti o bralnih ali prehranjevalnih navadah Slovencev. Nekaj takega ne obstaja. Eni berejo veliko, drugi nič. Eni jejo bolj zdravo, drugi manj. Obstajajo individualne navade, nekatere so dobre, druge pač slabše.

Odgovor na vprašanje iz naslova je torej: vsi seveda ne vedo, kaj je dobro za njihove otroke in jim to tudi ni mar. Vendar pa je ogromno takih, ki to vedo.

Pogosto celo bolje od kogarkoli drugega.