Lustracija medijskega monopola

Vsesplošne obdavčitve bodo v realnem sektorju povzročile nepredvidljivo škodo. V Sloveniji kmalu ne bo več ljudi, ki bi bili pripravljeni tvegati svoje delo in zaslužek za to, da bi nekaj ustvarili. Več kot bo obdavčitev, manj bo ljudi, ki bodo – na ravni vsakodnevnega življenja – še videli smisel nekaj napraviti ali narediti in od tega živeti. Vrste brezposelnih in prisilno upokojenih se bodo povečevale do točke, ko bo ta država – njen zavod za zaposlovanje – zaposlovala samo še – brezposelne! V zadnjih dneh smo slišali tudi napovedi, kaj se bo zgodilo z največjim sistemom, ki poganja finance po tranzicijski državi, z Novo Ljubljansko banko. Najprej je do naših ušes prišel podatek, da bo zagotovo potrebna milijardna dokapitalizacija. To pomeni, da bomo davkoplačevalci s svojim denarjem spet napolnili luknjo, ki nastaja kot posledica napajanja tranzicijske leve politike v bankah. Pri tem je kot slepilni manever najbrž treba razumeti napoved, da bodo odpustili skoraj sedemsto ljudi in zaprli tretjino poslovalnic. Očitno je, da bo ceno spet plačal mali človek, pač zato, da se bo iz proračuna v Novo Ljubljansko banko prelilo toliko in toliko milijard, ki bodo potem izginile. Novo Ljubljansko banko bi bilo v resnici treba poslati v stečaj, in to takoj. Sama po sebi je nesolventna: če bi bili ljudje v resnici osveščeni, bi svoje prihranke iz nje preprosto umaknili in šli k bolj konkurenčnim alternativam. A prihajajo še hujše stvari. Na eni strani imamo opraviti s prav nič prikritim kadrovanjem, ki ga koalicija izvaja po načelu ni pomembno, kakšne so tvoje kakovosti, pomembno je, da si naš. Po drugi strani prihaja val novih obdavčitev, ki bo udaril po državljanih. Spet tudi zboruje Forum 21: ljudje si lahko ogledamo, kakšen je v resnici prihajajoči obraz socializma "po meri človeka". Država je pred notranjim zlomom, vendar večinski mediji to spretno prikrivajo. Prihod trojke je dejstvo, ki ga nič ne more odložiti. Vendar se moramo tu vprašati po bistvenem. Ukrepi Evropske unije, ki bodo Slovenijo ozdravili tovarišijskega kapitalizma, ne bodo dosegli želenega učinka, če se ne bodo usmerili v bistveno. To bi lahko poimenovali kot potrebo po lustraciji oz. ukinitvi političnih monopolov. Ti so danes poleg gospodarstva najbolj razvidni v medijih. Tako smo že otopeli, da njihovih bistvenih anomalij sploh ne prepoznamo več. Za "pomladne" veljajo ljudje, ki so oseminštirideset ur pred padcem berlinskega zidu kandidirali v centralni komite Zveze komunistov Slovenije (Ljerka Bizilj) ali po svoji lastni oportunistični volji doktorirali pri glavnem nosilcu partijskih vrednot v slovenskem zgodovinopisju, Božu Repetu (Rosvita Pesek). Da o slabših sploh ne govorimo (Jadranka Rebernik). Evropska trojka tako ne bo opravila ničesar, če ne bo skupaj z gospodarskimi monopoli tovarišijskega kapitalizma odpravila tudi medijskih. Uredniki in direktorji, ki so se pred osamosvojitvijo pretakali od enega partijskega foruma do drugega (Božo Kovač, Jak Koprivc), vmes pa zahajali na uredniška mesta bistvenih medijev, so ostali še danes "zgled", kako delovati tudi v novih časih. Pred polomom leta 2004 je vlada Antona Ropa na mesto predsednika uprave Dela nastavila Tomaža Peroviča: ta je danes najpomembnejša medijska osebnost, ki diktira javnomnenjski tempo v domovini. Ob njem je še na desetine drugih, prav tako strašljivih zgledov, ki kažejo, da je današnja slovenska država za državljane toliko bolj nezanimiva, kolikor je zanimivejša za njeno elito. Letalske vozovnice Gregorja Viranta so kot posladek na tej torti neskončnega kiča.

Ob osamosvojitvi se pač ni dalo predstavljati, da bomo nekoč padli tako globoko.