Torek, 13. 12. 2016, 12.41
7 let, 1 mesec
Krst pri Savici, knežji kamen in drugi tir
Maks Tajnikar je pred časom svojo oceno projekta drugi tir iskreno sklenil nekako takole: Za drugi tir ni ekonomskih argumentov. Niti mikro, niti makro. Drugi tir moramo zgraditi zato, da bomo nanj ponosni.
S tem je Tajnikar to diskusijo dokončno potisnil onkraj sfere racionalne analize, v območje svetosti. Točno tja, kjer jo želijo omrežja, ki si s tem ponikalniškim megaprojektom obetajo napolniti žepe. Drugi tir umestiti med nacionalne svetinje, kot je knežji kamen, o katerih je prepovedano dvomiti.
Ampak, na kaj točno bomo ponosni? Na tovorni tir, ki bo lahko spravil dvojno količino tovornih vagonov od Kopra do Divače. In po našem železniškem omrežju naprej na sever, vzhod in severovzhod. In nazaj v Koper. Po železniškem omrežju, ki praviloma teče skozi središča naših mest. Kjer bo, če se uresničijo mokre sanje lobistov drugega tira, nekoč v prihodnosti vozilo dvakrat več tovornih vlakov kot danes. Podnevi in ponoči.*
Drugi tir – nasedla investicija
Če mene vprašate – če bomo s tem zaslužili, OK. Če pa ne bomo, pa moramo biti res neki prismuknjen narod, da bomo ponosni na tako reč.
Da z drugim tirom ne bomo zaslužili, pa je kristalno jasno že danes. Drugi tir je vnaprej obsojen, da bo nasedla investicija. O tem je bilo že precej napisanega, tuditule. Zelo preprosta analiza pokaže, da bodo Slovenske železnice z uporabnino za to progo komaj pokrile stroške njenega obratovanja in vzdrževanja. Kje je šele plačevanje obresti in vračanje glavnice posojil. In ta mikroanaliza sploh ni sporna. Z njo se strinjajo tako zagovorniki kot nasprotniki drugega tira.
Zato so se morali zagovorniki drugega tira zateči v neki širši ekonomsko-filozofski okvir. V neke splošne floskule, ki so našo vodilno ekonomsko misel pomaknile od Kardelja do prodajanja razvojnih modelov iz časa Franca Jožefa. In v tiste splošne keynesianske ideje, da se vsaka investicija obrestuje, še posebej, če je državna, financirana z zadolževanjem. Tudi, na primer, če zgolj kopljete neke brezvezne jarke in jih potem zasipate. Če vas take ideje prepričajo, vas jaz seveda ne morem. Vaša pamet živi v neki drugi coni.
Investicija bi se skozi dodano vrednost povrnila v 30 do 50 letih. Nesprejemljivo!
Če pa, tako kot jaz, verjamete, da tudi za državo velja pravilo omejenosti virov in da jih mora zato porabiti čim bolj racionalno, bi vas opozoril samo na naslednjo primerjavo. Investicija Magne v Hočah, če se bo uresničila, se bo skozi ustvarjeno dodano vrednost povrnila v približno treh letih. Takšne investicije so reda velikosti 200 tisoč evrov na zaposlenega in ustvarjajo od 60 do 70 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega.
Investicija v drugi tir bi se skozi dodano vrednost povrnila v od tridesetih do petdesetih letih. Nesprejemljivo. In ne dajte se odpraviti z argumentom, da primerjam jabolka in hruške, ker je drugi tir infrastruktura. Drugi tir je čisti biznis, komercialni projekt, za katerega morajo veljati vsaj približno primerljivi kriteriji.
Dodam samo še dve pomembni opozorili, na kateri se rado pozabi:
- Dolgoročne projekcije količinske rasti tovornega prometa na velike razdalje, ki jih navajajo zagovorniki drugega tira, so v osnovi nezdružljive z idejo krožnega gospodarstva, na kateri se je namenila svoj razvoj utemeljiti EU. Halo, vlada, to menda razumete ?
- Skozi severovzhodno Italijo in južno Avstrijo se gradi trasi skozi Slovenijo vzporedna železniška trasa. Torej bo bitka za stagnirajočo količino tovora na tej relaciji v prihodnosti dvakrat hujša, kar v normalni ekonomski analizi pomeni dodaten pritisk na cene za vse udeležence v tej verigi in posledično še nižjo rentabilnost projekta, kot je trenutno predvidena.
Če bi imeli pametno vlado z jajci …
Zato imajo seveda kritiki vlade prav tole: vsako sanjanje o zasebnem financiranju tega projekta je – sanjanje. Vlada s temi manevri javnosti zgolj sipa pesek v oči, ker se pač ne upa odločiti. Zasebnega kapitala v projekt s takšnimi pričakovanimi donosi ne bo zraven. Niti kapitala Luke Koper, saj se člani njene uprave in nadzornega sveta dobro zavedajo, da bodo (bomo) zasebni delničarji tega podjetja proti njim vložili odškodninske tožbe, če bodo Lukin investicijski potencial namenili projektu, ki ne zdrži nobene resne analize ekonomske upravičenosti.
Zdaj, če bi po nekem naključju imeli pametno vlado z jajci, bi Slovencem povedala, da drugi tir ni drugi knežji kamen. Rekla bi: "Ustavimo ta projekt, dokler je še čas, pokažimo, da smo se iz TEŠ 6 nekaj naučili, da vlada ne more dovoliti, da jo pritiski lobijev kar tako porinejo na neki tobogan brez vrnitve. Pokažimo, da v državi vlada racionalnost."
Investitor v Luko Koper bo s stotimi milijoni evrov rešil problem
Vlada z jajci bi Slovencem še povedala, da tudi podjetje Luka Koper ni drugi knežji kamen. Da ga je treba privatizirati. Prodati strateškemu investitorju. Neposredno, brez vmesne postaje finančnega sklada, ki bi, kot v primeru Heliosa, na račun nesposobnosti države za upravljanje svojih podjetij zaslužil nekaj sto milijonov evrov. Država se nima kaj ukvarjati s pretovarjanjem kontejnerjev. Pristaniška infrastruktura pa je tako ali tako njena last. Je bila, je in bo v vsakem primeru ostala.
In če bomo potem temu investitorju dali še koncesijo za traso obstoječega tira od Kopra do Divače, bo z investicijami reda velikosti sto milijonov evrov rešil problem pretočnosti tega odseka za prihodnjih dvajset let. In Luko, skupaj s celotno verigo, usmeril v nišno logistiko z višjo dodano vrednostjo, ki je za Slovenijo edina primerna, namesto masovne logistike s poudarkom na rasti ton in kontejnerjevpreživele ideje iz dobrih starih udarniških časov.
Vsaka drugačna odločitev bi pomenila neposreden vdor raznih partikularnih interesov v proračun slovenske države.
*Disclaimer: Avtor ne živi ob železnici. Ta kolumna ni ona tipična slovenska drža do novosti – lahko, samo ne v moji soseski.
14