Apple je pravkar predstavil nove različice svojih ključnih aparatov. Še sreča. Bliža se jesen, s tem pa počasi tudi čas predbožičnih želja in nakupov. Ta bo kot že nekajkrat do zdaj najbrž spet pripadel podjetju, ki je po tržni kapitalizaciji daleč največje na svetu. Če malo pretiravamo, bi lahko rekli, da Apple drži v ravnotežju vso svetovno gospodarstvo. Ne verjamete?
Poglejmo.
Veliki kitajski pok Spomnite se samo padca tečajev vrednostnih papirjev na kitajski borzi pred dvema mesecema. Takrat so se vsi zgrozili ob misli, da se bo ohlajanje kitajskega gospodarstva in zmanjševanje njihove potrošnje preneslo na ves svet, kar bo morda pripeljalo do nove velike svetovne krize. Analitiki so v tistih dneh mrzlično čakali na Applove prodajne podatke na Kitajskem in tudi drugod.
Ko so iz Appla potrdili, da se povpraševanje po njihovih izdelkih ni zmanjšalo ter da Kitajci še naprej intenzivno kupujejo njihove telefone in drugo, je vznemirjenje počasi izzvenelo, tečaji so se umirili in svet se je lahko, za nekaj časa, spet vrtel naprej. Nekaj smo k Applovim poslovnim rezultatom prispevali tudi v naši družini.
Veliki pok v naši družini Prenosne telefone v teh časih uporabljamo praktično vsi. Kličemo, srfamo, tipkamo, včasih tudi zelo intenzivno in nekaj ur dnevno, zato ni čudno, da baterija telefona sčasoma popusti in ne zdrži več niti en sam delovni dan. Pri veliki večini telefonov, če se prej ne pokvarijo, je zamenjava baterije preprosta. Kupimo baterijo, odpremo telefon, zamenjamo baterijo in zapremo telefon. Pri iPhonih pa ni tako. Pri iPhonih ne moreš preprosto odkorakati v najbližji "mobilni" center, kupiti baterije za nekaj evrov in jo v nekaj sekundah zamenjati. iPhone je namreč narejen tako, da ga ni prav preprosto odpreti. Zaprt je skoraj nepredušno, videti je, kot da je iz enega samega kosa. Še več, Applovi telefoni imajo posebne, zvezdaste vijake, ki jih ne moreš preprosto odviti niti z navadnim križnim izvijačem. Če ti pri iPhonu "crkne" baterija, si v težavah. In njihove baterije seveda tudi "crkujejo". Pred kratkim se je to zgodilo moji ženi. Zaradi intenzivne uporabe v zadnjih dveh letih ji je baterija tega telefona zdržala samo še uro ali dve. Polnilec je morala imeti ves čas na dosegu roke. Seveda tako ni šlo dolgo. Odšla je v uradno Applovo prodajalno in vprašala, ali se da baterijo zamenjati. Rekli so ji, citiram, "da je to nemogoče", da pa lahko odnese aparat na servis, kjer ga pogledajo in ji proti plačilu priskrbijo nov aparat. Zavzdihnila je – in kupila novega. Ko je prišla domov in mi povedala, kaj je naredila, sem ji rekel, da bi morda namesto ponovnega nakupa iPhona lahko poskusila s kakim drugim telefonom. iPhone, sem previdno rekel, je namreč res kar drag. To pa ne, je rekla. Ko enkrat uporabljaš ta telefon, ne moreš več uporabljati nobenega drugega. Seveda se nisem strinjal s tem. Spomnil sem se svoje prve izkušnje z Applovimi "gadžeti". Bilo je pred dobrimi desetimi leti, ko je Apple predstavil iPod, prvi revolucionarni proizvod svoje nove dobe.
Prekletstvo iPoda iPod s svojo zmožnostjo, da si nanj naložiš vsebino zgoščenk (ali pa si skladbe kupiš prek programa iTunes) in si jo potem predvajaš v poljubnem vrstnem redu, je bil zame nekaj tako fascinantnega, da sem si kot eden od inovatorskih kupcev takoj kupil enega s 40 gigabajti, na katerem je bilo prostora za približno sedemsto zgoščenk.
Imel sem idejo, da bi si nanj spravil vso svojo fonoteko filmske glasbe, saj sem takrat v soavtorstvu z Zoranom Smiljanićem pripravljal knjigo z delovnim naslovom Sto najboljših filmskih glasb. Vsak naj bi jih popisal po petdeset. Zoran je svoj del posla hitro opravil, ostal sem še jaz. Spominski prostor na iPodovi škatlici je bil za tiste čase tako velik, da sem imel z njegovim polnjenjem celo težave. S stisnjenimi skladbami s svojih zgoščenk sem napolnil celoten trdi disk svojega prenosnika, zato sem polnjenje hotel nadaljevati na drugem računalniku. Takrat pa se je zgodila katastrofa. Ko je iPod samodejno izvedel sinhronizacijo s trdim diskom novega računalnika, ta pa je bil seveda še prazen, je s tem v nekaj minutah izbrisal celotno vsebino, ki sem jo do tedaj že naložil nanj. Buljil sem izmenično v zaslon računalnika in zaslonček iPoda in nič mi ni bilo jasno. Delo, ki je trajalo kar nekaj dni, je šlo v nič, iPod sem vrgel v predal in se ga nisem več dotaknil. Še zdaj ga včasih videvam kje po stanovanju. Tudi svojega dela knjige zato do zdaj še nisem končal (oprosti, Zoran). To je bil moj prvi in zadnji stik z "jabolčnimi" proizvodi, saj delim mnenje prijateljice Urše, ki pravi: "Saj bi imela kaj od Appla, ampak nočem, ker je njihovo jabolko obgrizeno." Ni lepše metafore za to, kar se mi je zgodilo.
Apple ali ne, to je zdaj vprašanje Tudi zato v naši družini že dolga leta divja debata o položaju Appla v življenju in vesolju. Tabora sta dva, oba neusmiljena in namazana z vsemi žavbami. V prvem sta moja žena in moj starejši sin – oba sta lastnika vsaj enega Applovega aparata. Zagovarjata njegovo oblikovno in programsko odličnost ter zlahka preslišita argumente drugega tabora. V tem sva skupaj z mlajšim sinom, ki se nama zdi absolutna potrata kupovati izdelke te blagovne znamke, saj ti kljub ceni niso brez napak. Hčerka naša preigravanja opazuje tiho in od strani. Prazna Applova baterija je spet obudila našo debato. Vendar pa se je to zgodilo na malce drugačen način kot ponavadi. Ko je žena razložila "primer Applove baterije" in kako so na servisu rekli, da jo je nemogoče zamenjati, se je oglasil moj sin: "Kdo je rekel, da se je ne da zamenjati?" Smuknil je v delovno sobo in me čez nekaj minut poklical k računalniku. "Glej," je rekel, "tule prodajajo baterijo za ta telefon, skupaj s kompletom za menjavo." Pogledal sem, kaj mi je kazal. Na zaslonu je bila baterija res zapakirana skupaj z nekaj izvijači, nekakšnim vakuumskim priseskom in še nekaj drugimi pripomočki, ki so bili videti primerni za odpiranje telefona. Vse skupaj je stalo zgolj nekaj dolarjev – bilo je neprimerno ceneje od novega telefona. "Se da to naročiti?" sem ga vprašal, glede na to, da je šlo za ameriško trgovino. Na žalost ta trgovina ni dostavljala svojih pošiljk v Slovenijo. Kakor tudi ne druga, tretja in četrta trgovina, kjer je sin našel enak paketek. "Ah, tega se ne da naročiti," sem že obupal. Potem pa je mladi vztrajnež našel nekega ponudnika, ki je te baterije dostavljal tudi v Slovenijo. Za šest evrov s poštnino vred sem naročil pošiljko. Zanimalo me je, ali bo kaj iz tega.
Pošiljka Čez dober teden je pošiljka dejansko prišla. Odprl sem jo samo toliko, da bi videl, kaj je notri, potem pa jo nedotaknjeno pustil za sina. Hitro se je lotil dela. S svojimi hitrimi prsti je zelo spreten. Takšno tehnično igračkanje je zanj pravi izziv. Medtem ko mene spravlja ob živce, se on ob tem dejansko sprosti – niti trohice napetosti ni v njem. Nekje na spletu je našel navodila za zamenjavo. Bilo je kar zapleteno. Najprej je bilo treba odpreti telefon, potem pazljivo odstraniti zaslon, potem odmakniti še nekaj preprek na poti do baterije, jo previdno zamenjati in vse še natančno zložiti nazaj. Hitro narediš kaj narobe. Vijaki so zelo majhni, zlahka jih izgubiš. Preostali smo ga gledali z odprtimi usti. Nismo si mislili, da je zamenjava baterije v resnici mogoča na tako zapleten način. Končal je v dobre četrt ure, potem pa priključil telefon na polnilec. Baterija se je začela polniti. Sin je zasijal od navdušenja, ker mu je uspelo dokazati svoj prav, pohvalil sem ga, ob tem pa se mi je posvetilo, za kaj dejansko gre.
Applova rošada Zamenjava baterije v tem telefonu je bila precej zapletena za nekoga, ki se je tega lotil prvič. Še zmeraj pa je bila dovolj preprosta za tistega, ki to počne ves čas. Kar je zapleteno za začetnika, je lahko še zmeraj dovolj preprosto za industrijsko izdelavo. Predstavljal sem si, da izurjeni delavci, ki take telefone sestavljajo vse dni, enako operacijo zlahka opravijo tudi petkrat hitreje, običajen človek pa ima lahko težave že z eno samo zamenjavo. Hkrati s to zapletenostjo menjave baterije Apple ohranja nadzor nad ključnim delom svojega izdelka. Aja, "crknila" vam je baterija? Veste, te se pa ne da zamenjati! Lahko odnesete na servis, kjer boste dobili nov telefon – proti plačilu. Genialno! Prepričan sem, da se le redki sami lotijo tovrstne menjave. Meni že ne bi uspelo. Ko bi odstranjeval zaslon telefona, bi gotovo kaj polomil, potrgal ali vsaj skrivil in vse skupaj ne bi bilo več uporabno. Ali kaj podobnega. Raje bi, kot milijoni drugih, kupil nov telefon. Še posebej če je na trg ravno prišel nov model. Apple svoj primat in svoje prihodke tako ohranja tudi na račun ročne nespretnosti večine svojih uporabnikov ter časovno dobro tempiranega lansiranja novih modelov. Kar seveda počnejo tudi številni drugi proizvajalci, od avtomobilskih naprej (kjer skoraj ničesar več ne moreš zamenjati sam), s čimer nekako držijo svetovno gospodarstvo v ravnotežju. Pri tem pa seveda neposredno pomagamo mi, potrošniki. Predstavljajte si, da bi čez noč vsi sami začeli popravljati svoje aparate in drugo ter se za nekaj časa povsem odpovedali nakupom novih. Pomemben del potrošnje bi se zmanjšal. Gospodarstvo bi se sesulo kot hiša iz kart. Vsi smo del te zgodbe. Vi. Jaz. Da, priznam, pred dilemo sem tudi jaz. Moj Samsung je že precej podrgnjen, tudi baterija je že precej preč. Pogledujem po kakem novem aparatu – morda za božič, novo leto. Poleg tega me vse bolj vabi iPhone z zamenjano baterijo, ki že nekaj tednov leži na mizici. Ustavlja me le to, da je njegovo jabolko še vedno nagrizeno.
4
