Kaj Slovencu pomeni nepremičnina?

Nikoli si nisem mislil, da se bom v življenju spopadel kar s tremi filozofskimi vprašanji. Prvo, v otroštvu, je bilo: "Ali Bog obstaja?" Drugo, v puberteti: "Ali obstaja brezplačen žur?" In zdaj, v mojih letih, nepredvideno: "Pa kaj v resnici Slovencu pomeni nepremičnina?" Smejte se, a stvar ni preprosta. Prvič sem trznil, ko sem na forumu prebral izpoved neke gospe o tem, kako zelo je brez denarja. Grozno, grozno. Nato je zagledala čudovito hišo in začutila, da jo mora imeti. Mah, pa je dala v zameno tri stanovanja in jo dobila. Stanovanja torej za nas niso denar? Mar moram berača, ki mi na ulici jamra, kako finančno presušen je, vprašati še po nepremičninah? Prav tako se po socialno pomoč mirno odpravljajo vsi, ki jim je zmanjkalo denarja, ne glede na nepremičnine, ki jih imajo, kar se jim ne zdi niti najmanj čudno. Ker nepremičnina ni denar, nikoli ne bomo pomislili nanjo, kadar bomo potrebovali gotovino. Nekoč me je neki znanec vodil po četrti bogatašev v ameriškem mestu in kar cmokljal zraven, vsakič ko je ponovil: "Kakšne hiše, kakšni bogataši!" Pri nas ni tako. Kot je rekel predstavnik lastnikov nepremičnin Edo Pirkmajer: "Posestvo nepremičnin ni merilo za bogastvo." Nepremičnina ni denar in ni bogastvo. Kaj torej je?

Velika dobrodelna organizacija je predlanskim pozvala k pomoči tistim, ki so v velikih stanovanjih in ne zmorejo plačevati stroškov. Potem sem bral pozive k pomoči tistim, ki ne morejo plačevati visokih posojil za nepremičnino, oni dan pa sem že zasledil, da tudi tisti, ki so kupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu, nimajo za vzdrževanje. Verjetno bomo morali priskočiti na pomoč. Prav tako onim, ki ne bodo mogli plačevati nepremičninskega davka. In tako dalje.

Če bi imel jahto, bi izvedel poskus: šel bi na Karitas in Rdeči križ ter stokal in jokal ter milo prosil pomoči. Predvidevam, da bi me nagnali. Če pa bi poskus ponovil z neprimerno bolj vredno nepremičnino, bi me tolažili in mi ponudili pomoč. Zakaj se to nikomur ne zdi čudno?

Priznam, na tej točki sem se hudo zmedel. Stop, sem si rekel, grem od začetka, s širšim razmislekom. Dobrodelne organizacije pomagajo onim, ki jih nesreča ne doleti po lastni krivdi. Izguba službe, poplave, požari, bolezni ... Nepremičnine? O, je mar mogoče? Je odgovor tako preprost? Nepremičnina Slovenca kar doleti, nikoli po lastni krivdi?

Greste k zdravniku, ki se zatopi v vaše izvide, in začutite, kako se je zdrznil. Dvigne pogled, obraz poklicno žalosten. Sočustvujoče spregovori: "Bodite pogumni ... A vaši izvidi ... V krvi smo našli trisobno stanovanje z balkonom v središču Ljubljane." Strese vas, ne morete pogoltniti sline, dlani prekrije leden pot. "Zakaj jaz? Saj ne morem tega vzdrževati! Zakaj je doletelo mene? Gospod doktor, ste prepričani?" Zdravnik žalostno odkima: "Ni dvoma, žal. Seveda lahko zaprosite za dodatno mnenje." Sami ne veste, kako ste vstali. Zdravnik pospravlja papirje, ko zamrzne ob drugem izvidu. "Ne morem verjeti," šepne, "oboje hkrati." Globoko vdihne: "V urinu so vam našli vikend. Naročil bom dodatne preiskave, a za zdaj je videti kot zidanica na Dolenjskem."

Zdelo se mi je, da sem našel pravi odgovor, nato pa sem objavil članek o slovenskem odnosu do nepremičnin. Moški, ki so me ustavljali na cesti, so mi povedali, da raje storijo samomor, kot bi se preselili v manjše stanovanje, ženske pa so povečini govorile o tem, da bi se že zdavnaj ločile, če bi si lahko privoščile obdržati nepremičnino. Tako mi je teorija propadla in me pahnila še v večjo zmedo: nepremičnina ni denar, ni premoženje, ni ovira pri iskanju pomoči, raje pa storimo samomor ali vztrajamo v slabem zakonu, kot bi jo izgubili.

Mrk. Nobene ideje. Dokler nisem zašel na spletni forum, kjer so za debelo knjigo razprav in prepirov napisali zagovorniki lastnih nepremičnin in oni, ki bi raje živeli v najemu. Prvi cenijo varnost, drugi finance. Prvi drugim očitajo, da bodo vse zažrli in zapravili za počitnikovanja, drugi prvim, da so se zabubili v večno spanje. Uporabljeni izrazi so me spomnili na Maslowovo hierarhijo potreb (vir Wikipedia):

Na sliki lahko vidimo lestev, po kateri naj bi se pomikal človek – od osnovnih potreb (zrak, voda ...), prek varnosti (stanovanje, denar ...) čez ljubezen in pripadnost, spoštovanje in kot krono vsega samouresničenje. Lestev je v obliki piramide, saj se proti vrhu pomika vedno manj ljudi in samouresničitev, torej smisel in ustvarjalnost, dosežejo redki. Na tistem forumu so se obkladali z mnogo izrazi in se hvalili z marsičim – a vse iz prvih dveh stopenj Maslowe piramide. Je mar mogoče, da je standardno slovensko obzorje ujeto na prvih dveh stopničkah, zadovoljitvi potreb telesa in varnega bivanja? Če torej odrežemo vse višje stopnje, dobimo le nekakšen podstavek:

Tu ne gre več za zašiljeno potovanje v neskončnost, marveč nekaj skoraj vsem takoj dosegljivega – poglejte drugo stopnjo, mar ni skoraj vsak Slovenec lastnik nepremičnine? In tu se ustavi oziroma zatakne v nabavljanju novih nepremičnin, ne odpotuje pa više – ustvarjalna samouresničitev ni ravno cilj v teh krajih. S tem smo prišli do odgovora: Slovencu je nepremičnina smisel življenja. Razlaga pokrije vse unikatne vidike: da, smisel ni denar, ne moremo ga prodati. Ne šteje v bogastvo. Če grozi nevarnost izgube, nam bližnji in pristojni pomagajo. Ko ga izgubimo, lahko hitro naredimo samomor. Raje slab zakon kot izguba smisla. Quod erat demonstrandum.

P. S. Še pripomba za tiste, katerih smisel se ne ustavi ob nepremičnini (in avtu, parkiranem pred njo). Slovenija je bila skozi zgodovino odskočna deska za nadarjene, sposobne in ambiciozne ljudi, ki so se vedno izseljevali. Služila je torej kot nekakšen podstavek, izhodišče, izstrelišče. Zato bi nam bila verjetno pravičnejša takšna različica piramide po Maslowu: