Kaj bo z našimi otroki: množilnik ja, dvojina ne

Moj najstarejši sin, ki je stal tik za njo in vse slišal, je v trenutku izstrelil: "Gospa, a veste, dve vrečki se reče. Dajmo, uporabljajmo dvojino, če jo že imamo!" Prodajalka mu je pomežiknila in zaprepadeni gospe, ki si je verjetno mislila, kaj vse si dovoli današnja mladina, precej pomenljivo rekla: "Izvolite, gospa, tukaj sta vaši dve vrečki."

Prisrčna intimnost našega jezika

Takoj sem se spomnila, kako sem kot majhna popravljala učiteljice in kako je bila nekoč ena zaradi tega res jezna name. S sestro sva se dvojine naučili od mame, ki je bila prav tako učiteljica in je dvojino uporabljala brez izjeme. To je zagotovo najbolj zanesljiva pot, da nečesa naučimo svoje otroke. No, pa vseeno nam ne sme biti. Zame je dvojina prisrčna intimnost našega jezika, zato jo z veseljem delim z vsemi tremi malimi Slovenci, ki prihajajo za mano.

Raje to, kot pa da bi ob državnih praznikih obešala slovensko zastavo. Poleg tega z dvojino stvari natančneje opišemo in sporočimo. Res ne vem, zakaj jih ne bi, če jih lahko. Ker imam tri fante, dvojine sicer ne uporabljam tolikokrat, kot jo je moja mami. Mame s hčerko ali dvema in tudi njihove hčerke najbolj nastradajo.

Pa tudi največkrat kiksnejo: "Mami, saj sva ti že zjutraj povedale, da bova šle na bazen." "Zakaj še nista pospravile sobe?" "Midve se dobimo ob petih, vidve pa pridite ob sedmih." Nekateri pravijo, da dvojine v pogovornem jeziku sploh ni treba več uporabljati. V nekaterih narečjih je že povsem izpuhtela. No, mene ob njeni nepravilni uporabi bolijo ušesa, moje otroke pa očitno tudi.

Perfektna beseda

Ušesa (in tudi kaj drugega) pa me bolijo še ob enem pojavu, ki je prav tako povezan s številom ljudi, ki nekaj počnejo. Poimenovanja zanj do pred kratkim sploh še ni bilo.

Spletni viri pravijo, da ima slovenski jezik približno 400 tisoč besed. Praktično vsaka reč ima že svojo, zato se mi zdi naravnost perfektno, ko nastane kakšna nova. Po možnosti takšna, ki ni pobrana iz angleščine. Nove besede se v določen jezik prikradejo z novimi pojavi, ki najprej preprosto so – potreba po tem, da jih poimenujemo, pa pride nekje na poti.

Eno tako perfektno besedo so si zadnjič izmislili v oddaji Jezikanja na Valu 202. Beseda sama po sebi sploh ni nič posebnega – pravzaprav čudno, da do zdaj z njo nismo poimenovali že česa drugega. Fina se mi zdi tudi zato, ker super opiše odnos med številnimi sodobnimi starši in njihovimi otroki.

Še nekaj kolumn Tine Deu:

-> Nikoli nisem padla v filing, da moraš otrokom privoščiti vse, sebi pa nič
-> Šola za starše: čigava stvar so domače naloge?
-> Kako sem dosegla, da imamo doma (večinoma) pospravljeno
-> Lepo vzgojeni otroci lahko sami padejo z neba. Je pa odvisno, kakšne starše imajo.

Množilnik – žargon novodobnih staršev

Veliko staršev danes uporablja množilnik. To je nova beseda, ki med drugim sporoča tudi to, da se lahko, ko enkrat dobimo otroke, kar poslovimo ne samo od ednine, ampak tudi od dvojine. Sodobni starši o svojih otrocih, velikokrat pa tudi z njimi, govorijo v množilniku. Ta način govora spremljam že skoraj petnajst let, to je odkar smo pri nas prvič rodili.

Pogovor v množilniku poteka približno takole:

Na ulici se srečata očka, ki pričakuje svojega drugega otroka, in mamica, ki ima dva večja otroka, v vozičku pa prevaža šestmesečnega dojenčka. Že od daleč zakliče:

"A sta že rodila?!"

"Joj, ne še, v nedeljo imava rok. Tamala tudi ves čas sprašuje, kdaj bova."

"Ah, to so sladke skrbi. Nam pa ravno zobki rastejo. Cele noči prejokamo. Spet se samo dojimo, namesto da bi že jedli gosto hrano. Pa če vsaj ne bi bili ves čas bolni. To zimo skoraj nismo bili v vrtcu."

"Ojoj, a potem sploh kaj spite?"

"Totalno smo že neprespani. Potem pa še služba in vse. Popoldne se je treba še s ta starejšima ukvarjat. Non stop se učimo."

"Mi smo še majhni in v plenicah, ampak vem, da bomo kmalu na istem. Preden bomo šli v šolo, bo še trajalo. V katerih razredih ste že vi?"

"V šestem razredu in v tretjem letniku. Lani smo skoraj preskočili en razred, ampak so nam na koncu odsvetovali."

"A že v srednji šoli ste? Verjetno ste itak že ves čas odlični."

"No, saj odlični bomo tudi letos, ampak bo treba stisniti. Šolsko leto gre h koncu, zadnjič smo dobili dve trojki. Matematika in slovenščina."

"Mah, ful ste pridni. Upam, da bo šlo v šoli nam enako dobro, kot gre vam."

"Veš kaj, je kar naporno. Drugo leto imamo še maturo. Potem pa faks. Pojma nimam, kam bomo šli. Nikoli ni konca. Pa kako bomo potem dobili službo. Saj veš, kakšni časi so."

Dvojina proti množilniku

Če gre pri opuščanju dvojine za slovnične napake, zaradi katerih izgubljamo slovensko posebnost, gre pri množilniku za vsebinski nesmisel, ki veliko pove o tem, kam smo prišli. Še največja težava je perspektiva. Ker potem imaš starše, ki brez otrok ne obstajajo več, in nesamostojne otroke, ki ne vedo, kaj bi.

Takšni starši in otroci jo skupaj mahnejo celo na faks na govorilne ure. Ne bi verjela, če mi ne bi o tem povedali kolegici, ki sta doživeli celo to, da je študent na konzultacije za doktorat prišel s svojim očetom. Ker nekaj je – morda ti otroci sicer znajo uporabljati dvojino, dvomim pa, da se bodo kdaj v življenju upali tudi postaviti zanjo. Ali pa zase, ko smo že pri tem.