Kako sem dosegla, da imamo doma (večinoma) pospravljeno

Naloge so razdeljene glede na starost pospravljalca in glede na to, za kaj kdo raje poskrbi. Ker nas je pet, nam gre hitro. Mož posesa, jaz pomijem po tleh. Pralni stroj se vrti vse dopoldne, sušilec pa tudi. Otroci pospravijo svoje sobe, kopalnice in stranišča se lotim jaz. Pomijem umivalnike in ogledala, fuge očistim s kisom in zdrgnem z zobno ščetko, stranišče pa za nekaj časa namočim, da gre umazanija bolj temeljito stran.

Skupaj pobrišemo prah, otroci pomijejo vrata in podboje, pometejo teraso in odnesejo smeti. Mož obriše prah z lestencev. Skoraj vsako soboto pomijemo tudi stene, ki so na občutljivih mestih premazane s pralno barvo.

Nato je na vrsti perilo – večino likam, kar včasih počnem tudi popoldne, ker mi dopoldne zmanjka časa. Zlagam pretežno jaz, samo nogavice imajo čez otroci, ki vse skupaj nato razporedijo po predalih in omarah. Sledi menjava posteljnine in brisač. Medtem mož opere in posesa avto ter opravi še kaj okoli hiše.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Začetek konca Cerarjeve vlade?

Haitijec, ki je natikače zamenjal za drsalke

Okoli dveh imamo kosilo, ki ga skuham medtem, ko pospravljamo. Včasih nadaljujemo tudi popoldne – najmanj enkrat na mesec pomijemo okna, operemo zavese in pomijemo hladilnik. Potem se pa tako ali tako vsak teden še kaj najde. Preteklo soboto sem na primer od znotraj pobrisala vse kuhinjske omarice in očistila pečico.

Kmalu bomo imeli tudi spomladansko čiščenje. To obvezno traja ves vikend, če ne celo dveh.

Ko je stanovanje pospravljeno, smo srečni. Škoda je edino, da za to porabimo celo soboto. Ampak drugače ne gre – ker se v razmetanem in neurejenem stanovanju ne da živeti. Pa še otroke je treba naučiti reda, a ne?

Čestitam, ker ste članek prebrali do tu. Jaz ga gotovo ne bi. Že da sem opisala vsa ta gospodinjska opravila, sem morala pogledati na internet.

Realnost je drugačna. Predvsem bolj zabavna.

V resnici je pri nas doma ČISTO drugače. V soboto smo šli za ves dan smučat, zato je v kopalnici ostal ogromen kup umazanega perila, ki ga moraš preskočiti, če hočeš na WC. Otroških kavbojk se na kolenih drži konkretna plast blata, ki bo kmalu vsepovsod. V kakšnem stanju je WC, sem že pisala. No, danes je še v malo slabšem.

Umazane nogavice niso samo na omenjenem kupu perila, ampak še kje v stanovanju. Nisem še šla gledat, kje. Zdajle vidim, da je na knjižni polici obešena kljuka za obuvanje čevljev, ki jo že nekaj dni iščem, z lustra pa spet visi pajčevina. V enem od otroških ruzakov sem zjutraj našla najmanj pet dni staro šolsko malico, v drugem pa prešvicano telovadno opremo, ki jo je eden od mulcev ves teden prenašal v šolo in nazaj. Aja, pa v hladilniku so ostanki mineštre, ki smo jo jedli prejšnji torek.

Vse rože, ki niso kaktusi, so v slabem stanju. Pri življenju sta le še dve, ampak nimata najbolj svetle prihodnosti. Pa spet sem v sušilcu posušila papirnat robček in zdaj se perila držijo mikrodelci celuloze. Še posebej dobro so vidni na črnih oblačilih, ki jih je bilo v tej rundi, po nekakšnem čudnem naključju, največ.

Nimamo samo kupa umazanega perila, v spalnici sta tudi dva kupa čistega. Kar so tako rekoč vsa oblačila, ki jih premoremo. Za likalnik vam pa iskreno povem, da sploh ne vem, kje je.

Zadnje čase sicer ne hodim več toliko po legokockah, ker so vsi moji otroci stari osem plus. Smo pa spet izgubili polovico šahovskih figur. Kartice za Activity sem zadnjič videla med položnicami, ki so padle za hladilnik. No, vsaj zdi se mi, da so bile tam.

Družinsko življenje

Količina vsega, kar se v paketu z otroki prikrade v tvoje stanovanje, te preseneti prej ali slej. Sploh če imaš celo vojsko. Kje vse se te stvari znajdejo ali pa izgubijo. Pa količina časa in energije, ki jo potrebuješ, da vse to spraviš v red. Ko si samski ali v dvoje, lahko cunje celega tedna rukneš čez naslonjalo kavča in ne bo nobene drame. Ni ti treba prati vsak dan, še posoda lahko ostane nepomita. V soboto potem v miru spiješ kavo, pospraviš, kar se je nabralo, pa ti še vedno ostane tri četrt dneva.

Ko imaš enkrat družino, pa se ti zlahka zgodi, da gre vsaka sobota v nič. Če hočeš imeti kaj od življenja, bo najbolje, da spustiš standarde in se sprijazniš s tem, da so v nulo pospravljena stanovanja samo na Pinterestu. Pa še kakšen trik bi se našel.

Mi imamo Nino, ki pride vsako sredo in pospravi naše stanovanje.

Nimamo časa

Upam si trditi, da vsak od nas vsak dan opravi 90 odstotkov tistega, kar je načrtoval. Ampak pospravljanje je skoraj vedno v tistih 10 odstotkih. Ne vem, ali bomo kdaj spremenili prioritete.

Ali pač? Ker je zadnje čase res kriza. Nina je namreč dobila drugo službo in nima več časa za nas. K nam je hodila več kot deset let in jaz v tem obdobju nisem niti enkrat pomila oken. Še tal nisem, če sem iskrena. Nina je tista, ki kljuko za obuvanje čevljev pospravi na svoje mesto. Legokocke pa vedno pospravi v ta pravo škatlo.

Pajčevin velikokrat ne opazi, pa ji še nikoli nisem rekla, naj bolje pogleda. Z Nino se dobro razumemo. K nam je prihajala, ko smo imeli samo eno plačo, pa tudi takrat, ko smo je imeli samo pol. Če bi bilo treba, bi šla v lokalno gostilno pomivat posodo, da bi jo lahko obdržala.

Upam, da se vrne, ker sicer ne vem, kaj bo. A mogoče poznate kakšno njej podobno? Ker mi zagotovo ne bomo vsega sami. Nimamo časa – smučarska sezona traja do maja, potem se pa itak lotimo česa drugega.