Haitijec, ki je natikače zamenjal za drsalke

Polo je odraščal v Gonaivesu, obmorskem mestu približno v velikosti Ljubljane. Haiti je približno za tretjino večji od Slovenije, ima pa petkrat več prebivalcev. Govorijo kreolščino, a ker je bila to nekoč francoska kolonija (Haiti je bil ena od prvih držav v Ameriki, ki se je znebila kolonialne oblasti), je uradni jezik tudi francoščina.

Ne prezrite:
To so po krivem spregledane lepote Slovenije

Uničujoči orkani, potresi, poplave

Na Haitiju je študiral kitaro, a študija ni dokončal. Njegove načrte je leta 2004 uničil orkan Jeanne, ki je prizadel zlasti njegovo domače mesto. Umrlo je več tisoč ljudi. Njihova družina je izgubila hišo, dokumente, vse, pove Polo. Haitijci so navajeni vsega hudega, saj orkani, potresi, poplave zanje niso nič neobičajnega. Najbolj uničujoč je bil potres leta 2010, ko je umrlo okoli tristo tisoč ljudi, veliko jih še danes pogrešajo.

Polo je začel delati, ko je imel 14 ali 15 let. Šolanje si je plačal sam, saj prihaja iz družine s sedmimi otroki, živeli so skromno. Ko je prišel v Slovenijo, je hotel znova študirati. A ker je v orkanu izgubil vse dokumente, v Sloveniji študija ni mogel nadaljevati.

Trgovinica, v kateri so ga mnogokrat obiskovali tudi Slovenci in v kateri je spoznal svojo ženo. Foto: Osebni arhiv

"Nimamo veliko, ampak smo odprti in veseli"

Haiti je ena od najrevnejših držav na svetu. "Nimamo veliko, ampak smo odprti in veseli. Veseli smo ob majhnem, kar imamo," pove vedno nasmejani Haitijec.

A veselje vendarle ni vse. "Imamo Karibe in morje, a to ni dovolj. Potrebuješ službo za preživetje. Veliko jih gre ven, da si poiščejo boljše življenje." Ko je bil star 17 let, je šel tudi on – v sosednjo Dominikansko republiko. Tako kot nekaj njegovih bratov in sester.

V Dominikanski republiki je imel svojo trgovino s spominki, saj je to zelo turistična država. Tam je malo študiral, se ukvarjal s fotografijo, športom. Njegova trgovinica pa je nekega dne postala kraj prvega srečanja z njegovo zdajšnjo ženo, ki je bila na potovanju.

Kakšna je razlika med haitijskimi in slovenskimi dekleti? #video

Prvič v Sloveniji

Tja se je vrnila še večkrat, potem pa je šel Polo, takrat 26-leten, v Slovenijo. "V Dominikanski republiki sem delal, imel službo, nisem pa vedel, kako bo v Sloveniji." Skrbelo ga je. A vsaj žena je imela stalno službo.

Najprej je dobil vizum za tri mesece, "šel je pogledat", kakšna je Slovenija. A žena je bila takrat že visoko noseča, zato je svoje bivanje podaljšal in počakal, da je rodila. Nato sta se odločila, da ostane. "Je pa bilo težko, preden sem se navadil."

Pet mesecev je čakal na dovoljenje za stalno prebivališče. "Bil sem brez službe, slovensko nisem znal, a hvala Bogu veliko ljudi tukaj govori angleško."

Zaradi Slovenke je zapustil tople kraje in prišel na Bled. Poročena sta že šest let. Foto: Osebni arhiv

Službe ni in ni

Pogrešal je tudi prijatelje. "Vse dni sem bil doma, dolgočasil sem se. Doma je drugače, neprestano se nekaj dogaja."

"Dobil sem sicer slovenski dokument, s službo pa ni bilo nič," se spominja. In še danes ni nič. Pravi, da je za tujca še veliko težje kot za domačine, saj mu ljudje ne zaupajo. "Slovenija je zelo lepa majhna država, varna, čista. Bo pa potrebna menjava še kakšne generacije, da se bodo ljudje navadili na drugačne ljudi, na tujce."

Velikokrat potuje na Haiti ali v Dominikansko republiko, pri tem pa mu težave povzroča slovenski dokument – dovoljenje za prebivanje za družinskega člana, saj se zdi kot navaden plastificiran papir. Ker ni digitalen, ima na letališčih vedno težave. A za zdaj mu česa drugega še ni uspelo pridobiti.

Ker si je v Sloveniji ustvaril lepo družinico, tudi prijateljev ne pogreša več toliko. Na fotografiji otroci Adam, Svit in Izabelle. Foto: Osebni arhiv Tu ni starih prijateljev, je pa lepa družina

Pravi, da življenja na Haitiju in v Sloveniji ni mogoče primerjati. "To je čisto drugače, način življenja, ljudje. Vse je zelo drugačno."

V začetku je pogrešal prijatelje, zdaj pa mu jih nadomešča družina, saj ima tri otroke. "Dovolj je dela z njimi." Tudi haitijske hrane ne pogreša, saj si vse sestavine lahko kupi tukaj in si skuha sam. "Na Karibih jemo riž, lahko tudi dvakrat na dan. Tako kot vi veliko jeste krompir. Riž lahko pripravimo s fižolom, mesom, lahko jemo samega. Riž, meso, fižol in solata, to je karibsko. In ribe," pravi Polo.

"Legenda" na Bledu

Slovenščino se je učil dva meseca na tečaju na Jesenicah. "Bilo je tako težko! Vse je bilo treba pravilno izgovarjati. Videl sem, da se tako ne bom naučil. Kupil sem knjigo in se učil sam. Gledam tudi angleške filme s podnapisi. Predvsem pa sem zelo komunikativen." Da ga na Bledu poznajo vsi in je prava "legenda", kaže tudi to, da so ga med najinim pogovorom vsi mimoidoči prijateljsko pozdravljali.

Zimska oprema, hribi in hokej

Pravi, da so ga v novi družini in na Bledu lepo sprejeli. "Ne morem se pritoževati." Ko je prvič prišel v Slovenijo leta 2010, je bila zima, prvič je videl sneg. Na Haitiju je vedno hodil v natikačih, tukaj pa jih je zamenjal s škornji in gojzerji, se spoznal s puloverjem, rokavicami in drugo zimsko opremo. Hodi v hribe, smučati sicer ne zna, drsa pa. In s prijatelji igra hokej.

Zdaj se je vsega že navadil in v Sloveniji uživa. "Ne čakam na popoln trenutek, ampak sprejmem trenutek in ga naredim popolnega," pravi o svoji življenjski filozofiji. Upa pa, da bo nekoč lahko spet živel na Haitiju, na toplem, v poletju. "To so naše sanje. Morda, ko bova z ženo upokojena."

Naučil se je drsati in zdaj igra tudi hokej. Foto: Osebni arhiv

Trojezična družina

Z ženo govorita slovensko, če pa česa ne zna povedati, pove v angleščini. Z otroki govori špansko, ker je v španščini študiral. "Ker ne govorim dobro slovensko, nočem govoriti z njimi, da se ne bi slabo naučili." Zakaj z njimi ne govori francosko? "Lahko bi, a španščina se mi zdi bolj uporabna."

"Živim v najlepšem kraju v Sloveniji. Ko sem bil še v Dominikanski republiki, mi je žena poslala fotografijo Bleda, takoj sem videl, da je lepo." Opravil je tudi tečaj za turističnega vodnika. Vodi lahko v francoščini, španščini ali angleščini.

S svojo družino je prek interneta še vedno zelo povezan. "Z vsemi sem lahko v stiku po Skypu in Whatsappu, domačo glasbo pa lahko poslušam na Youtubu," pravi Polo, ki od slovenskih glasbenikov najraje posluša Jana Plestenjaka in Nino Pušlar.

"Živim v najlepšem kraju v Sloveniji," pravi Polo. Fotografija je posneta z njemu ljubega vrha Straža nad Bledom. Foto: Osebni arhiv

Zoprne Slovenke?

Prvi slovenski besedi, ki se jih je naučil, sta bili "baba zoprna", saj mu je kolega dejal, da so Slovenke malo zoprne. Prvič, ko žena ni bila najboljše razpoložena, ji je rekel: "Baba zoprna!" In poskrbel za kopico smeha. Se mu Slovenke res zdijo zoprne? "Ne, ne, morda včasih, ampak je v redu," se nasmeje Haitijec.