Lepo vzgojeni otroci lahko sami padejo z neba. Je pa odvisno, kakšne starše imajo.

Z zahtevanjem opravičila bomo otroka naučili tihe manipulacije v smislu, nekaj rečem, mislim si pa svoje. Tako vzgojeni otroci kot odrasli ne bodo zmogli iskrenega obžalovanja, ki je pomemben del vzdrževanja odnosov na vseh ravneh. Foto: Thinkstock

Včasih grem ob četrtkih po najmlajšega sina na krožek fuzbala. Ta se konča prepozno, da bi šel otrok lahko sam na avtobus in domov. Če zadnjič ne bi šla ponj, me ne bi dobesedno vrgli iz garderobe. Reševali so namreč spor med dvema učencema, eden izmed katerih je bil moj sin.

Uradna razlaga je bila, da je prvi drugemu strgal risbico, zaradi česar ga je drugi kresnil po nosu. Kolikor sem na hitro opazila, se je obema fantoma od besa kar kadilo iz ušes, medtem ko si je trener prizadeval doseči, da bi se drug drugemu opravičila.

Skoraj jima je uspelo

Da bi si kar tako dala roki, se je fantoma zdela največja neumnost na svetu. Nobenemu namreč ni bilo niti malo žal. Še najbolj na živce jima je šel trener, ki je na vsak način hotel, da naredita nekaj, česar sama od sebe ne bi naredila niti v sanjah.

Namesto da bi ubogala, sta sprva čepela v garderobi, kljubovalno gledala drug mimo drugega in si mislila, naj se grejo vsi skupaj solit. Čez nekaj časa je eden ušel iz garderobe, sedel na gred pred telovadnico in se kujal naprej. Dokler se pred njim z iztegnjeno roko in na robu solz ni pojavil drugi.

Skoraj jima je uspelo. Ampak na koncu sta se vseeno uklonila volji odraslih. Sledil je polsekundi stisk roke in najtišji oprosti, kar sem jih kdaj slišala. Potem smo šli domov. Trener še posebej zmagoslavno, ker je "rešil" situacijo.

Pa jo je res?

Preberite še:

-> "Najini otroci ne bodo jedli sladkarij"
-> Edinstvena otroška imena: lahko si Google, Cancer ali Princesa
-> Moji otroci ves čas zgubljajo stvari

Zakaj to počnemo?

Za mnenje o tej zadevi sem prosila Ivano Gradišnik iz Familylaba Slovenija, ki je eno pametno dekle, od katere sem se že marsičesa naučila. Takole pravi:

"Starši otrokom prigovarjajo, naj vendar rečejo 'oprosti' ali 'hvala' ali pozdravijo in tako naprej po spisku, zato ker jih je strah, da bodo otroci sicer obveljali za nevljudne, oni pa bojo ob imidž 'dobrih staršev', ki vejo, kako in kdaj je treba vzgajati."

Naša skregana fanta sta se mi prav zasmilila. Pa ne zaradi tega, ker jih je eden dobil po nosu, drugi pa ostal brez risbice. Scena se mi je zdela precej bolj tragična od najhujšega fantovskega pretepa. Grozno je bilo gledati otroka na robu joka in njegovo iztegnjeno roko, ki je molela proti mojemu sinu. On pa nič. Se mi zdi, da takrat ni bilo druge, kot da mu rečem, naj se mu vendar opraviči. Kaj pa naj bi? Je pa res, da situacije sploh ne bi bilo treba pripeljati do te točke. Včasih je res neverjetno, v kaj vse smo odrasli sposobni prisiliti svoje otroke.

Da smo nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Odkar jih imam, se je že neštetokrat izkazalo, da jih je velikokrat bolje pustiti pri miru. Sploh kadar se skregajo. Je pa res, da se bodo sami znali dogovoriti, samo če niso navajeni neprestanega posredovanja odraslih. Začeti je treba zgodaj, ne pa da jim štango držimo od prvega trenutka. Nehati je najtežje, vam povem.

Otroci sledijo zgledu, ne pa nasvetu

Rešitev problema s prisilnim opravičevanjem in kar je še tega, pa je preprosta in logična:

"V resnici se otroci učijo vljudnosti tako kot vsega drugega – s posnemanjem. Torej tako, da opazujejo starše in druge odrasle, kako se vedejo v odnosu do drugih. Staršem zato ni treba drugega, kot da pozdravljajo ljudi, ki jih srečujejo, se opravičijo, kadar storijo nerodnost ali napako, se zahvalijo, kadar so deležni česa lepega. Najmočnejše vzgojno orodje ni prigovarjanje ali pridiganje ali kritiziranje, temveč zgled.

Če se starši znajo opravičiti ali zahvaliti tudi otroku, potem sploh ni nobene druge možnosti, kot da otrok samodejno pobere iste navade. Med izreči oprosti in občutiti obžalovanje je bistvena razlika. Če nam je do tega, da bi bil otrok sposoben predvsem zadnjega, potem najbolj zaleže, če ga predvsem znamo občutiti in izraziti – tudi otroku – mi sami," pravi Ivana.

Lepo vzgojeni otroci lahko torej kar sami padejo z neba. Je pa odvisno, kakšne starše imajo.

S tem se strinja tudi Melita Kuhar iz Svetovalnice:

"Starši smo tisti, ki se znamo in zmoremo iskreno opravičiti. Otroke učimo z lastnim zgledom. Ko lahko starš tudi z energijo in govorico telesa pokaže, da mu je za nekaj res žal in to spremlja beseda oprosti, se otrok nauči, da ga tudi odrasli včasih posviramo in naredimo napake.

Z zahtevanjem opravičila pa bomo otroka naučili tihe manipulacije v smislu, nekaj rečem, mislim si pa svoje. Tako vzgojeni otroci kot odrasli ne bodo zmogli iskrenega obžalovanja, ki je pomemben del vzdrževanja odnosov na vseh ravneh."

Ne bom več

Načeloma dajem svojim otrokom vedeti, da je prav, če si iskren ne glede na vse. Redko se vmešavam v njihove prepire, sem jim pa zagotovo že zaukazala, da se drug drugemu opravičijo. Ker v bistvu so si kar naprej v laseh.

Ampak ne bom več. Res ne. Ker s tem ne dosežeš nič, še najmanj pa to, da bi se naučili opravičiti, kadar kiksnejo. To je tisto, v čemer kiskamo starši (in očitno tudi trenerji šolskih fuzbal krožkov).