Moji otroci ves čas zgubljajo stvari: nalivnika ne moreš najti, če ga ni

Ali kdo ve, kam izginejo fuzbalke, ki jih otroci z igrišč ne prinesejo domov? Moja teza je, da imajo nekje skrivno pokopališče, kjer žalostno končajo svojo usodo. Ali pa jih domov odnese trener nogometa in si da iz njihovih plaščev sešiti super fensi usnjeno jakno. Ker izgubljene žoge se po mojem ne spreminjajo v Tuperware pokrove, v te se transformirajo samo manjkajoči pari nogavic.

Foto: Thinkstock

Mogoče so rokavi trenerjevih jaken narejeni iz rokometnih žog. Glede na to, da smo sredi rokometne evforije, je bila ravno manjkajoča rokometna žoga povod za to, da smo ugotovili, koliko jih spet manjka. Pred začetkom zime jih je bilo v njim namenjeni škatli zagotovo vsaj šest, danes, ko je eden od mulcev hotel v šolo odnesti svojo rokometno žogo, pa smo čisto v kotu našli samo eno staro, ampak dragoceno košarkarsko, ki jo je nekoč podpisal Goran Dragić in se je nihče ne sme niti dotakniti. Ta trenerja itak ne bi zanimala, ker je plastična in čudne barve.

Žog torej ni, ampak za zdaj še ni panike. Panika bo spomladi, ko bo nova sezona in bodo vsi trije ugotovili, da jim brez fuzbala živeti ni. Že zdaj vem, kako bo.

Zmeda na dveh nogah

Itak bom ob pamet še pred 1. aprilom. Ne izgubljajo namreč samo žog, ampak vse po spisku. Recimo nalivnike. Od začetka šolskega leta sem jih kupila že najmanj šestnajst. Ko sem zadnjič enega poslala nazaj v šolo, naj ga poišče, je rekel, da ne ve, kako naj ga najde, če ga ni. Ker to se zgodi – nalivnika ni. Stvari, ki jih ni, pa ne moreš najti. Še iskati jih je nesmiselno. Logično, a ni?

O šolskih copatih najraje sploh ne bi. Trenutno dva od treh nosita para, ki sta sestavljena iz različnih copat. Je pa sreča, da sta pri enem izgubila levi copat, pri drugem pa desnega. Osamelce shranjujemo, ker nikoli ne veš, kdaj ti bo manjkal copat. Ne vem, kako to, ampak skoraj vedno izgine samo eden.

Kar se tiče šole, smo enkrat izgubili šolsko torbo z vsem knjigami, zvezki in drugimi potrebščinami vred. Prosim, ne sprašujte, kako smo rešili to situacijo. Od same groze sem raje kar pozabila.


Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Prozorne fasade Cerarjeve pravljice o uspehu

Umetnica in prevajalka, razpeta med Slovenijo, Anglijo in Madžarsko


Transport

V petek sem že na vse zgodaj zjutraj klicala na LPP, ali so našli Vitalovo Urbano, pa je prijazna gospa rekla: "Ja, a ni bil ravno v ponedeljek pri nas? Pa čisto novo sem mu dala. Tak simpatičen fantek! Pa kar sam hodi k nam." Ja, ja okej. "Urbana me zanima, a jo imate?" Jasno, da je niso našli. Med tistimi, ki jih šoferji zvečer naberejo po avtobusih, je ni bilo, pa tudi nihče drug je ni prinesel k njim. Se mi pa zdi zanimivo, da si te zapomni uradnica na šalterju, ki vsak dan sreča sto ljudi. Le zakaj?

O izgubljenih stvareh je staršem vseeno bolje poročati šele, ko zagotovo veš, da jih res ne najdeš. Pa čeprav moraš vsak teden sam na LPP. Urbano je popoldne na začetku naše ulice našla soseda, ampak nimamo vedno te sreče. Včasih sem vsem tem dobrim ljudem kupovala bomboniere, zdaj mi pa preprosto ne znese več.

Izgubljanje po sezonah

Da manjkajo oblačila, običajno ugotovim z družinskih fotografij. Ne zapomnim si vedno, kaj vse sploh imajo, na fotografijah pa prepoznam pulover, ki ga že dolgo nisem videla. Potem šele vidim, kaj bi morali imeti v svojih garderobnih omarah moji otroci. Pozimi puloverji in jakne niso ogroženi, ker jih čez dan nihče ne sleče. Zdaj ni sezona za to. Problem s puloverji in jaknami je spomladi, ko imaš zjutraj na sebi več kot popoldne, ko se vračaš domov. Takrat se zaplete.

V hladnejšem delu leta so na tapeti kape in rokavice. Resno razmišljam, da bi rokavice vsem trem privezala na trakce, ki jih napelješ v rokave bunde, da ti ne padejo iz žepa. Ko sem bila jaz majhna, smo imeli vsi tako, zdaj pa tega praktično ne vidiš več.

Lani sem šla pred počitnicami v šolo brskat med najdene predmete in našla tri četrt puloverjev s fotografij. Tisti dan sem iz šole odtovorila dve polni vreči oblačil, ki so jih čez leto tam pozabili moji otroci. Prav potrudila sem se, da sem šla čim bolj neslišno mimo zbornice. Lahko bi si kdo mislil, da sem tisti ogromen kup oblačil odnesla kar tako. Ampak ljudje! Vse to so v šoli čez leto res pozabili moji otroci.

Žepnina

Včasih mi rečejo, da bomo itak kupili novo. No, v bistvu zadnje čase to rečejo bolj redko, ker zdaj že vejo, da mi takšne izjave res odnesejo pokrov. Ni fino, če nekaj izgubiš, huje je, če ti je vseeno in misliš, da boš en dva tri dobil nadomestilo. Tako razmišlja veliko sodobnih otrok. Izgubljajo pa po mojem tudi za to, ker imajo vsega preveč.

Priznam – ne vem več, kaj bi. Zadnji ukrep, za katerega sem se odločila, je, da sem uvedla žepnino, ampak samo zato, da jim jo bom lahko vzela nazaj, ko bodo kaj izgubili. Pa da vidimo. Do 1. aprila res ni več daleč.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

9
  • Rafko / 31.01.2017. ob 14:41

    Zelo slabo vzgojeni starši.

  • janez123 / 30.01.2017. ob 18:58

    da mu toliko ukradejo je kar nemogoče, verjetno prodaja stvari, saj dobi novo, kazni tudi ni.

  • Lucky / 30.01.2017. ob 15:52

    otročad, ki ima vsega preveč, starši pa nimajo časa za vzgojo...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano