Umetnica in prevajalka, razpeta med Slovenijo, Anglijo in Madžarsko

Zelo dinamično in raznoliko osebnost nakazujeta že njeni imeni Arven Šakti. Mama se je spogledovala z indijsko mitologijo in je zato zanjo izbrala ime Šakti, ki je boginja osnovne življenjske energije, oče pa Arven, po junakinji iz dela angleškega pisatelja Tolkiena. Želela sta, da ima otrok širino vzhoda in zahoda. Kralj se piše po očetu, Szomi pa po možu. Ta pa je prevzel njen priimek Kralj.

Slovensko-avstrijsko-italijanske korenine

Doma jo imenujejo Šakti, le za babico je Arven. Večjezičnost jo spremlja od mladih nog. Oče njene mame je bil Avstrijec, babica pa Italijanka. Ker je Šaktijin mož prekmurski Madžar, je bilo težko uskladiti imena tudi za njuni hčerki. Starejši je ime Kika, mlajši pa Zsuzsika. Šakti z njima govori angleško, njun oče pa deloma madžarsko. Hčerki imata zato sicer malo težav s slovenščino v šoli, a to bodo že premostili, pravi Šakti.

"Odšla kot Slovenka (Jugoslovanka), vrnila sem se kot Britanka," pravi Šakti ob fotografijah iz obeh potnih listov. Foto: Osebni arhiv

Prva leta življenja je preživela v Sloveniji, ko pa je bila stara deset let, sta se z mamo preselili v Anglijo. "Takrat je bilo težko iti iz 'Juge'. Ko sva prišli, so naju takoj dali v karanteno, čeprav sva imeli vse urejene dokumente. Samo zato, ker sva bili iz Jugoslavije," se spominja. Živeli sta v Leedsu.

Slovenski šolski sistem je rigiden

Slovenske šolske klopi je tako zamenjala za angleške. "To je bil velik kontrast. Tam je bil red, ni pa bilo tako militantno kot pri nas." Pripoveduje, da se v angleških šolah zjutraj zberejo vsi šolarji in učitelji, nekdo jih nagovori in pove kaj poučnega. "To je zelo lepo, povezuje ljudi na šoli."

S prijateljico Sky sta se spoznali na Goldsmiths Collegeu. Foto: Osebni arhiv "Naš šolski sistem je v primerjavi z Anglijo strašno rigiden, veliko je učenja na pamet. Sistem je precej zahteven, veliko je zelo ambicioznih staršev. Na drugi strani pa imamo permisivnost, 'ujčkanje'," ugotavlja Šakti, ko primerja svoje šolanje in obveznosti svojih dveh hčera.

"V angleških šolah je veliko več povezovanja znanja, realnega učenja. V Sloveniji to manjka že od začetka, čeprav neprestano govorimo o multidisciplinarnosti. Imamo pa veliko izjemnih umov, široko mislečih. Mislim, da smo intelektualno zelo izjemni." Opaža pa, da je v "Angliji širina, vse je sprejeto, tu pa je zaprto".

Skrb za bližnje

"Pri nas nekdo pade na ledu in se mu smejijo. Tam pa vedno nekdo pride in vpraša, ali si v redu. To je zelo običajno. Seveda so tudi huligani, ustrahovanje, veliko je revščine, je pa tudi veliko dobrega," pravi. V Angliji se je popolnoma integrirala. "Sprejeli so me kot svojo. Nisem bila tujka. Odraščala sem kot angleški otroci. Imam britansko državljanstvo. To je drugače, kot če si prišlek. Bila sem kot Anglež z drugačnim ozadjem, morda bolj zanimivim.

Umetnost za dušo, prevajanje za preživetje

Kot je v Angliji običajno, je družinsko gnezdo zapustila pri 18 letih, mama pa jo je večkrat obiskala v Londonu. Foto: Osebni arhiv Po diplomi iz sodobne kritiške teorije in umetnostne prakse na uglednem Goldsmiths Collegeu v Londonu, je nekaj časa še delala v angleški prestolnici. Opazil jo je neki priznani fotograf, ko je imela zaključno razstavo na kolidžu. Povabil jo je, da bi delala kot asistentka fotografa. Delala sta tudi za priznane revije, kot na primer Vogue ali Observer.

Ko ji to delo ni več puščalo želene svobode pri ustvarjanju, je iskala spremembo. Odločila se je, da se bo usmerila v jezikoslovje, saj si je le z umetnostjo težko služiti kruh. Opravila je tečaj poučevanja angleškega jezika. Iskala je službo po vsem svetu. Takrat se je v časopisu Guardian pojavil oglas za službo v Sloveniji. Ministrstvo za šolstvo in British Council sta razspisovala delovno mesto za asistenta. "To je to, sem si mislila. Dobiti moram to službo. Želela sem si biti v Ljubljani."

Poučevala je na mednarodni šoli Danile Kumar za Bežigradom. Štiri leta je bila asistentka za angleški jezik. Nostrifikacija diplome je bil "poseben projekt", saj takrat Slovenija še ni bila članica Evropske unije. Potem pa se je odločila za samostojno poklicno pot.

Šakti v zadnjih letih veliko razstavlja. Na fotografiji na razstavi v Cankarjevem domu. Zdaj pa pripravlja večjo fotografsko razstavo v Zalaegerszegu na Madžarskem z naslovom V pogledu. Foto: Urška Boljkovac

Med slovenskim, angleškim in madžarskim svetom

Na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je opravila še magisterij, zasebno pa je bila zanjo "usodna" neka strokovna ekskurzija v Francijo – tam je spoznala svojega moža Belo. Danes zaradi njegovih povezav velikokrat potujejo na Madžarsko, morda bo starejša hčerka šla celo študirat v Budimpešto, saj Madžarska ponuja lepe štipendije.

Se umetnik boljše počuti v Londonu ali Ljubljani? "Glede ustvarjanja je življenje težko, kjerkoli si. Kot ustvarjalec moraš preživeti. S tem si vedno odvisen od nečesa ali nekoga. Materinstvo, na primer, je v tem kontekstu težava. Kjerkoli si, se spopadaš s preživetjem," pravi Šakti.

"V Ljubljani lahko samo uživaš"

London in Ljubljana sta zelo različna, nista primerljiva, je prepričana. "A umetniška scena je v Ljubljani tako dinamična, da kot gledalec ali opazovalec samo uživaš. Na vsakem koraku so odprtja, programi so kakovostni. Vključiti se kot ustvarjalec, pa nikjer ni lahko. Nekdo te mora opaziti, biti moraš viden, aktiven. Le da je v Londonu vse na višji ravni."

"Akademski pristop na dodiplomskem študiju pri nas te zelo vodi skozi neko obrt. Tega v Angliji ni oziroma moraš izbrati tak program, če to želiš. Goldsmiths College je pa nekaj posebnega, ker so se odločili, da ne bodo poučevali umetnostne zgodovine, ampak umetnostno filozofijo in teorijo, ker mora umetnik svoje delo znati umestiti in ga zagovarjati. Tega umetniki pri nas ne znajo, se mi zdi."

S hčerkama Kiko in Zsuzsiko. Foto: Nina Koželj

V angleščino prevaja razna besedila, povezana z umetnostjo. "Najraje imam umetnost in najraje imam angleščino. Moja niša je prav prevajanje v angleščino, saj moja slovenščina ni tako dobra kot angleščina. V prevajanju zelo uživam."

Glede organiziranosti se ji zdi, da je "ustvarjanje časovna luknja, norost, s katero je težko živeti." Prevajanje je zanjo tudi s tega vidika protiutež.

Slovenija omogoča lepo življenje

Pravi, da ji Slovenija omogoča zelo lepo življenje. "Imava pogoje za delo, lepo okolje za otroke. Tega v Angliji ni. Glasbene šole so samo za najpremožnejše. Tu moja otroka hodita skupno desetkrat na teden v glasbeno šolo, za to pa plačujemo le okoli 25 evrov na mesec. To je fantastično."

Srečna je, da živi ob glasbi, ki jo ustvarjajo njen mož in hčerki. Sama se z njo nikoli ni ukvarjala, jo pa v kleti vseeno čaka klavir. "To je morda še ena stvar, ki jo bom počela, ko bom upokojena," se nasmehne.