Nedelja, 1. 6. 2014, 8.48
6 let
Kaj bi bila Ljubljana brez gradu?
Vedno, ko se z avtom odpravim na kakšen izlet po Sloveniji, sem presenečena nad mnogimi obcestnimi tablami, ki me pozdravljajo v novih občinah. Še preden si opazil prejšnjo, si že v drugi. Presežek občin in občinarjev; vsi bi radi upravljali, redkim to uspeva dobro. A ne bomo o korupciji in slabem vodenju, raje bomo o dobrem.
Zadnje dni sem se malo pobliže spoznavala z občino Podčetrtek in kot ponavadi, ko gre za raziskovanje slovenskih krajev, mi je bilo kar malo nerodno, kako malo vem in poznam in predvsem kako napačne predstave o razdaljah in smereh neba imam. Pa me je geografija vedno zanimala. Celo pri tabornikih sem bila nekaj časa (ampak v resnici se je vse končalo kmalu po tem, ko sem od staršev izsilila nakup čisto prave taborniške srajčke).
Res se sliši prav idilično, ko župan zasluge za razvoj pripisuje dobri komunikaciji in pripravljenosti sodelovanja občanov, vse služnosti na primer pridobijo brezplačno. Si predstavljate, da ljudje prostovoljno odstopijo metre svoje zemlje za izgradnjo kolesarske steze? In to v Sloveniji.
Priznam, kar malo sem se zatreskala v Podčetrtek. Vse skupaj zveni kot pravljični zgled vsem malim in mladim občinam; ta obsega dobrih 60 kvadratnih kilometrov in ima nekaj manj kot 3500 prebivalcev, lani so Podčetrtek celo izbrali za najlepši manjši kraj v vsej Evropi in ne, vsa skrivnost ne tiči v impresivnih toplicah (so pa te vsekakor del zgodbe o uspehu).
Vsa romantika se seveda konča takoj, ko sprehajalec pride do gradu, do katerega je dostop nezavarovan, čeprav na vhodu visi opozorilo, da se obiskovalci na območju zadržujejo na lastno odgovornost. Mimogrede, vsak varnostni inženir vam bo takoj povedal, da takšna opozorila odgovornih za objekt ne operejo dejanske odgovornosti v primeru poškodbe. In v gradu Podčetrtek je res veliko priložnosti za poškodbe, saj veličastna stavba propada že nekaj desetletij, izropana pa je bila že veliko prej. Med odnašanjem vsega, kar ni bilo pritrjeno (pa tudi tistega, kar je bilo, na primer vzidani grbovni plošči), je bila kulturni dediščini storjena nepopravljiva škoda, nezaklenjen grad pa še naprej nehote vabi med svoje načete zidove.
Morda je to tudi nova tržna niša za zavarovalnice - sprehajanje okoli prosto dostopnih udrtih podov pač ni kar tako. Zakaj bi prodajali grajski turizem, ko pa lahko prodajamo preživetje v ruševinah? Adrenalinske počitnice so menda v vzponu, za povrh jih lahko pošljemo še na sprehod skozi kočevski gozd in šotorit na ljubljansko Barje pred dežjem.
Današnji odnos do neprecenljive dediščine, ki je preživela več stoletij, je res porazen. Zgodovina, ki se je zgodila pred prvo in drugo svetovno vojno, nas ne zanima kaj preveč. O gradovih bi se bili verjetno sposobni res glasno pogovarjati samo, če bi šlo za pripisovanje krivde za propad po drugi svetovni vojni, med našim pričkanjem pa bi se srednjeveške stavbe še naprej spreminjale v razvaline. Zato je kar luštno, da se bomo z zgodovino ukvarjali vsaj na referendumu o arhivih. Aja, kolikšen je že predviden strošek referenduma? Ah, drobiž, tam okoli 80 odstotkov lanskega proračuna občine Podčetrtek.