Kaj bi bila Ljubljana brez gradu?

Vedno, ko se z avtom odpravim na kakšen izlet po Sloveniji, sem presenečena nad mnogimi obcestnimi tablami, ki me pozdravljajo v novih občinah. Še preden si opazil prejšnjo, si že v drugi. Presežek občin in občinarjev; vsi bi radi upravljali, redkim to uspeva dobro. A ne bomo o korupciji in slabem vodenju, raje bomo o dobrem.

Zadnje dni sem se malo pobliže spoznavala z občino Podčetrtek in kot ponavadi, ko gre za raziskovanje slovenskih krajev, mi je bilo kar malo nerodno, kako malo vem in poznam in predvsem kako napačne predstave o razdaljah in smereh neba imam. Pa me je geografija vedno zanimala. Celo pri tabornikih sem bila nekaj časa (ampak v resnici se je vse končalo kmalu po tem, ko sem od staršev izsilila nakup čisto prave taborniške srajčke).

Občani, ki služnosti dovolijo brezplačno Pri mojih geografskih nerodnostih je tako, da najprej malo zardevam, nato pa raziskujem in popravljam zamujeno, in če sem se prvi dan še čudila urejenosti Podčetrtka, ki kljub izraziti turistični naravnanosti ne deluje kot Potemkinova vas, sem v prihodnjih dneh dojela, da gre za skrbno načrtovane izkoristke naravnih danosti in naložbe v prihodnost. Seveda so veliko pripomogla tudi evropska sredstva in predvsem to, da so jih v občini uspeli pridobiti in dobro unovčiti.

Res se sliši prav idilično, ko župan zasluge za razvoj pripisuje dobri komunikaciji in pripravljenosti sodelovanja občanov, vse služnosti na primer pridobijo brezplačno. Si predstavljate, da ljudje prostovoljno odstopijo metre svoje zemlje za izgradnjo kolesarske steze? In to v Sloveniji.

Priznam, kar malo sem se zatreskala v Podčetrtek. Vse skupaj zveni kot pravljični zgled vsem malim in mladim občinam; ta obsega dobrih 60 kvadratnih kilometrov in ima nekaj manj kot 3500 prebivalcev, lani so Podčetrtek celo izbrali za najlepši manjši kraj v vsej Evropi in ne, vsa skrivnost ne tiči v impresivnih toplicah (so pa te vsekakor del zgodbe o uspehu).

Razdajanje kulturne dediščine A priznati moram, da je moje zanimanje za kraj – poleg sumljivo nesumljive urejenosti – spodbudil predvsem mini vzpon do gradu Podčetrtek, ki se tako veličastno bohoti nad mestecem (no, tehnično gledano gre za vas, saj se mesta začnejo s tritisočim prebivalcem). Rumenkasta stavba na robu hriba in hkrati sredi gozda res očarljivo nadzoruje hiške in gričke pod seboj.

Vsa romantika se seveda konča takoj, ko sprehajalec pride do gradu, do katerega je dostop nezavarovan, čeprav na vhodu visi opozorilo, da se obiskovalci na območju zadržujejo na lastno odgovornost. Mimogrede, vsak varnostni inženir vam bo takoj povedal, da takšna opozorila odgovornih za objekt ne operejo dejanske odgovornosti v primeru poškodbe. In v gradu Podčetrtek je res veliko priložnosti za poškodbe, saj veličastna stavba propada že nekaj desetletij, izropana pa je bila že veliko prej. Med odnašanjem vsega, kar ni bilo pritrjeno (pa tudi tistega, kar je bilo, na primer vzidani grbovni plošči), je bila kulturni dediščini storjena nepopravljiva škoda, nezaklenjen grad pa še naprej nehote vabi med svoje načete zidove.

Namesto gradov lahko turistom nudimo adrenalin med ruševinami Trenutno največja ovira pred sanacijo gradu leži v lastniku, tujem podjetniku, ki se za grad ne zanima kaj dosti, občina pa se že dlje časa trudi pridobiti lastništvo po pravni poti. A grad nad Podčetrtkom še zdaleč ni edini tovrstni zgodovinski spomenik, ki je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja prepuščen ropanju, vandalizmu in zobu časa. Sodeč po Strategiji razvoja in trženja kulturnega turizma 2009–2013, ki jo je po javnem naročilu Slovenske turistične agencije izvedel Multidisciplinarni raziskovalni institut Maribor, imamo v Sloveniji več kot tisoč zgradb, ki jih lahko uvrstimo med gradove, dvorce in njihove razvaline. Le v dveh lahko turisti tudi bivajo, nekaj jih lahko obiščejo kot muzeje, očitno pa imamo v Sloveniji odlično podlago tudi za svojevrstni turizem po propadajočih gradovih.

Morda je to tudi nova tržna niša za zavarovalnice - sprehajanje okoli prosto dostopnih udrtih podov pač ni kar tako. Zakaj bi prodajali grajski turizem, ko pa lahko prodajamo preživetje v ruševinah? Adrenalinske počitnice so menda v vzponu, za povrh jih lahko pošljemo še na sprehod skozi kočevski gozd in šotorit na ljubljansko Barje pred dežjem.

Ukvarjanje z napačno zgodovino Med desetimi najbolje obiskanimi turističnimi znamenitostmi v Sloveniji so kar štirje gradovi, a seznam grajske dediščine, ki propada, je veliko daljši. Ironično jih je večina razglašena za kulturni spomenik, kar je očitno bolj samo sebi namen, tako kot so sami sebi namen zakoni s področja varovanja kulturne dediščine. Vse zgodbe propadajočih gradov pričajo o neučinkovitosti pristojnih državnih inštitucij in če poleg Podčetrtka izpostavim le nekaj primerov, so tu dvorec Ravno polje blizu Ptuja, grad Javornik na Ravnah na Koroškem, pa dvorci Viltuš, Dornava, Slivnica … In med brezbrižnimi lastniki kakšnega dvorca je ironično tudi ministrstvo za šolstvo.

Današnji odnos do neprecenljive dediščine, ki je preživela več stoletij, je res porazen. Zgodovina, ki se je zgodila pred prvo in drugo svetovno vojno, nas ne zanima kaj preveč. O gradovih bi se bili verjetno sposobni res glasno pogovarjati samo, če bi šlo za pripisovanje krivde za propad po drugi svetovni vojni, med našim pričkanjem pa bi se srednjeveške stavbe še naprej spreminjale v razvaline. Zato je kar luštno, da se bomo z zgodovino ukvarjali vsaj na referendumu o arhivih. Aja, kolikšen je že predviden strošek referenduma? Ah, drobiž, tam okoli 80 odstotkov lanskega proračuna občine Podčetrtek.