Jej, moli, ljubi deset let po izidu

Najbrž si vsak, ki piše knjige, želi, da bi s svojim pisanjem lahko tako močno vplival na svoje bralce. Le redkim to tudi uspe.

Včasih se to odvije tudi v nepredvidene smeri. Kot na primer v primeru Goethejevega sentimentalnega romana Trpljenje mladega Wertherja iz leta 1774. To klasično literarno delo opisuje usodno in nesrečno ljubezen naslovnega junaka, ki ga na koncu požene celo v samomor, posledica česar so bili tudi množični samomori njegovih bralcev v letih po izidu.

Primer knjige Jej, moli, ljubi pa je eden zadnjih, ki kaže, da imajo lahko knjige tudi veliko bolj pozitivne odrešilne učinke. Poglejmo.

Jej, moli, ljubi deset let pozneje

Nedavno je minilo deset let od izida knjige Jej, moli, ljubi, ki smo jo v prevodu kmalu po izidu lahko prebrali tudi pri nas. Neznansko uspešni spomini Elizabeth Gilbert (1969), ameriške pisateljice, takrat stare dobrih trideset let, ki se je po razhodu z možem, s katerim nikakor ni mogla zaživeti izpolnjujočega življenja, odpravila na svoje navdihujoče enoletno potovanje, med katerim se je posvetila hrani, sebi in ljubezni, so se na lestvici najbolj prodajanih knjig New York Timesa obdržali več kot tri leta. Tudi pri nas je knjiga doživela kar nekaj ponatisov. Skupaj se je po vsem svetu prodalo več kot deset milijonov izvodov, po knjigi pa so posneli tudi filmsko uspešnico z Julio Roberts v glavni vlogi.

Manj znano pa je dejstvo, da je ta navdihujoča knjiga mnogim, še zdaleč ne samo ženskam, dobesedno spremenila življenje. Pravkar je namreč izšla knjiga z naslovom Jej, moli, ljubi mi je pomagala, da sem to naredil(a) z izvirnim naslovom Eat, Pray, Love, Made Me Do It, v kateri je nanizanih skoraj petdeset resničnih zgodb žensk in moških, ki jim je branje te knjige posredno ali pa kar neposredno obrnilo življenje v povsem drugo smer.

Elizabeth Gilbert v uvodu k tej knjigi priznava, da sama niti približno ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj je njena knjiga postala tako neznanska uspešnica in zakaj tako vpliva na bralce. Kmalu po njenem izidu so k njej namreč začele romati zgodbe ljudi, na katere je imelo branje te knjige precej nenavadne učinke.
Najbolj v spominu ji je ostal primer naslednje ženske.

Ženska zgodba

Nekega dne, ko je imela Gilbertova predstavitev in podpisovanje knjig v Atlanti, je spoznala Afroameričanko v zgodnjih tridesetih letih, ki je kar sijala s svojo pozitivno energijo. Povedala ji je, da je nekaj let prej v knjigarni na priporočilo prijateljice kupila izvod njene knjige Jej, moli, ljubi. Prebrala jo je v enem kosu, brez predaha.

Ko je prišla do zadnje strani, je odložila knjigo, vstala s kavča in odkorakala od doma, kamor se potem ni vrnila nikoli več. Izkazalo se je, da je deset let živela z moškim, ki se je nad njo vsakodnevno fizično in čustveno izživljal – zdaj pa je bilo tega konec. Zapustila je mesto, se preselila nazaj k svoji mami, si našla novo službo, prihranila nekaj denarja, izgubila kar nekaj kilogramov telesne teže ter se, ravno takrat, ko jo je spoznala Elizabeth Gilbert, pravkar vrnila s svojega potovanja v Pariz.
    
Nikoli več se ni vrnila v svoj prejšnji dom, niti svojih osebnih predmetov ni prišla iskat in nikoli več se ni srečala s svojim nasilnim partnerjem. Njeno staro življenje je bilo za njo, nikoli več ni pomislila nanj. Postala je povsem drugo človeško bitje.
    
Uf!

Moška zgodba

A niso samo ženske tiste, ki jih je Jej, moli, ljubi "udarila" na tak ali drugačen način. Gilbertovi je v spominu še posebej ostala naslednja moška zgodba, o kateri ji je pismo napisala ena od bralk njene memoarske knjige.
    
"Ne boste verjeli, kaj se pravkar zgodilo zaradi vaše knjige," se je začelo bralkino pismo. Ta ženska je prebrala Jej, moli, ljubi in povsem uživala v njej, vendar knjiga v njej ni spodbudila nobene spremembe. Najbolj so ji bili všeč opisi lokacij na potovanjih in detajli o hrani v Italiji, to pa je bilo tudi vse.

Vendar pa je knjigo vzela s seboj na družinsko jadranje, kje je bil tudi njen starejši brat. Njen brat je bil, kakor je razložila v pismu Gilbertovi, en navaden cepec. Sicer ga je imela rada, ker je bil njen brat, vendar je bil aroganten, nadzorovalen in vase zagledan bedak.
    
V zadnjem času je šel ta njen brat skozi dolgo, drago in utrujajočo ločitev. Njegova žena ga je želela zapustiti že pred davnimi leti, zato se je odločil, da jo bo zaradi tega, ker je odšla, kaznoval. Nobenega namena ni imel, da bi v kratkem končal zakonsko vojno, ki so jo v njegovem imenu vodili njegovi odvetniki.
    
Potem pa je med jadranjem v roke po naključju vzel sestrin izvod Jej, moli, ljubi in jo bolj za šalo kot zares začel brati. Nekaj strani pozneje vse skupaj ni bila več šala.
    
Prebral je vso knjigo. Ko je končal, je z jadrnice telefoniral svojemu odvetniku in mu rekel, da bi rad mirno izpeljal ločitev. Potem je poklical ženo in ji rekel: ''Želim ti vso srečo na tvoji nadaljnji poti.''
     
Naposled ji je le dovolil oditi.

Osebna zgodba

Morda se kdo od vas sprašuje, zakaj sem za temo tokratne kolumne izbral desetletnico izida Jej, moli, ljubi in dogodke ob njej. Najbrž ima pri tem nekaj tudi moja osebna povezava s to knjigo.
    
Bilo je pred nekaj manj kot štirimi leti in končeval sem memoarsko knjigo o tem, kako sem se končno spet spravil na maraton. Skoraj vse je že bilo gotovo, samo primernega naslova za knjigo si nisem in nisem mogel izmisliti. Po glavi so mi hodile razne kombinacije od Hvalnice teku do Tekaških meditacij, vendar nič od tega ni bilo tisto pravo.
    
Potem pa sem se nekega popoldneva, bilo je malo pred tem, ko smo knjigo že želeli pripraviti za tisk, odpravil na počasen tek. Med njim sem spontano začel razmišljati o nekakšnem povsem drugačnem knjižnem naslovu. Tedaj sem se spomnil na knjižni naslov Jej, moli, ljubi, ki je s tremi kratkimi besedami ponazoril početje junakinje v tistem njenem letu. To je bil trnek, za katerega sem začel vleči. Na koncu je iz vsega skupaj prilezel naslov Delaj, teci, živi.

Knjiga Jej, moli, ljubi v času od svojega nastanka ni spreminjala zgolj človeških življenj. Vplivala je tudi na druge knjige.
    
Knjiga Delaj, teci, živi pa je spremenila tudi moje življenje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.