Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Torek,
10. 12. 2013,
18.03

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Samo Rugelj

Torek, 10. 12. 2013, 18.03

8 let, 10 mesecev

Izginjanje popkulturne krajine; svet, sedanjost

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Pred dnevi sem šel s sinovoma mimo lokala, kjer je včasih kraljevala krajevna videoteka, ki je bila del spodobno velike slovenske verige videotek.

Ni je bilo več – zdaj je tam frizerski in kozmetični salon. Poguglal sem, koliko videotek sploh še obstaja v Sloveniji, in navrglo mi je le nekaj zadetkov. Pri nas so videoteke vzniknile v osemdesetih letih in hitro so postale spretne dobaviteljice različnih vrst filmov. Dobrega četrt stoletja pozneje jih skoraj ni več. Digitalizacija, kriza in knjižnice, kjer si je filme mogoče izposoditi zastonj, so opravili svoje. Podobno je tudi v naših trgovinah; novi filmski DVD-ji skoraj ne izhajajo več, nekaj ameriških studiev se je z našega trga že umaknilo in z novim letom bo tega umikanja in ukinjanja morda še več. Vsi, ki smo zadnjih deset let vlagali v zbirko videofilmov, se lahko tolčemo po glavi; tržna cena za rabljene filmske DVD-je znaša nekako dva evra, pri čemer bo ukinitev prodaje teh izdelkov našo obstoječo zbirko zamrznila v nekakšen muzejski eksponat, ki pa ne bo imel skoraj nobenih zainteresiranih obiskovalcev, kaj šele kupcev. A to se ni zgodilo samo pri filmih in to se ne dogaja samo pri nas. Poglejmo si situacijo še drugod. Tektonski premiki Na področju spreminjanja in izginjanja popkulturne krajine se po vsem svetu dejansko dogajajo tektonski premiki. Ti so morda najbolj opazni na anglosaškem področju. London poznam najbolje, saj tja redno zahajam vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja, in v zadnjih desetih letih se je podoba krajine za nakupovanje popkulturnih izdelkov tam povsem spremenila. Za kupovanje glasbe in filmov so bile v Londonu včasih tri trgovske verige: Virgin, Tower Records in HMW. Ameriški Tower Records se je kmalu umaknil, propulzivni Virgin je svojo elitno lokacijo na eminentni Oxford Streetu pred nekaj leti prepustil tekstilnemu diskontu (ki se je sčasoma naselil še v nekaj sosednjih lokalov in postal ena največjih trgovin na tej ulici), potem pa izginil še od drugod. Ostal je zgolj HMW, pa še ta je precej zmanjšal število svojih trgovin. Lani je celo zaprl svojo eminentno lokacijo na Piccadilly Circusu. Od velikih je ostala samo tista na Oxfordu. Če želimo v Londonu zdaj kupovati filme in glasbo v obliki DVD-jev in CD-jev, komaj najdemo kako kakovostno trgovino na to temo. Včasih sem se v angleško prestolnico odpravil tudi zato, da bi izvedel, kaj je novega pri glasbi, filmih ter knjigah, danes se je najbolje zateči kar na angleški Amazon, saj si, če v Londonu bivate nekaj dni, lahko kupljene izdelke naročite kar na svoj začasni (hotelski) naslov. Tja pridejo hitro in zanesljivo. Staromodnega in nostalgičnega brskanja po trgovinah, odkrivanja novih glasbenih skupin in brskanja po filmskih klasikah je vse manj. Tudi pri knjigah je podobno. Do pred kratkim sta bili "v mestu" dve veliki verigi, Borders in pa Waterstones. Prva je pred nekaj leti propadla po vsem svetu, nazadnje tudi v Angliji, Waterstones kot drugi, ki je zdaj v ruski lasti, pa je začel zmanjševati število svojih knjigarn. Ob teh ostajajo še neodvisne knjigarne, ki skušajo preživeti vsaka s svojo kombinacijo. Če se to dogaja v Londonu, ki je epicenter evropske popkulture, so po drugih angleških in ameriških mestih spremembe še bolj drastične. Nekatera srednje velika ameriška mesta so ostala povsem brez knjigarn. Kot v svojem eseju na to temo piše pisateljica Ann Patchett: "Nekega jutra smo se prebivalci Nashvilla zbudili brez knjigarne v našem mestu." Ni ji preostalo drugega, kot da jo je z dvema poslovnima partnericama odprla kar sama. V Los Angelesu, svetovnem centru zabavne industrije, so se vsemu temu prilagodili na svojstven način: Amoeba Music je veleprodajalna na Sunset Boulevardu, kjer na isti polici najdete tako nov kot tudi rabljen primerek istega filmskega ali pa glasbenega naslova. Če spadate med tiste, ki želijo imeti povsem nov, deviški CD ali pa DVD, si lahko kupite še neodprtega, če pa vam ustreza, da ga zgolj imate, četudi rabljenega, je ta na voljo za tretjino cene ali pa še manj. Mladi Slovenci popkulture ne kupujejo več Če vprašate Slovence, mlajše od 25 let, tiste, ki berejo, poslušajo glasbo in gledajo filme ali imajo tablične računalnike, bralnike ali pa kako drugo podobno napravo, prek katere lahko spremljajo sliko in zvok, vam jih bo vse več odgovorilo, da tako napravo imajo. Če jih boste vprašali, ali imajo na teh napravah shranjeno glasbo, filme ali pa knjige, vam bodo potrdili tudi to. Ko pa jih boste na koncu vprašali, ali so to avdiovizualno vsebino tudi kupili, bodo največkrat odmahnili z glavo. V zadnjih štirih letih predavanj na fakulteti nisem naletel niti na enega študenta, ki bi imel kakršnokoli izkušnjo spletnega kupovanja fizičnega izdelka ali pa njegove digitalne različice z enako popkulturno vsebino, pri čemer so imeli nekateri na svojih bralnikih vseeno naloženih na stotine knjižnih naslovov. Ti so bili večinoma angleške, žanrske sorte (ljubezenski ali pa fantazijski romani). Ko sem jih vprašal, kako gledajo na to, sploh ob predpostavki, da naj bi kot bodoči založniki tudi sami nekoč živeli od prodaje kulturnih izdelkov, torej knjig, so zgolj zmajevali z glavo brez kakega ustreznega odgovora. Prihodnost angleščine in slovenščine Američani za zdaj seveda imajo odgovore na vse te probleme. Svojo popkulturo širijo po vsem svetu, v države in k ljudem, ki se še niso preobjedli njihovih recikliranih filmov. S svojimi dominantnimi prodajnimi kanali, kot sta Amazon in iStore, lahko pridejo na katerikoli konec sveta, k vsakomur, ki se je odločil, da bo stopil v njihov univerzum. Svoje filme vse bolj lokalizirajo glede na državo predvajanja: filmska različica, ki je na voljo v Avstraliji, se vse večkrat razlikuje od tiste, ki se predvaja v Rusiji. Digitalizacija filmskih kopij gre temu še kako na roko, saj je relativno enostavno narediti več digitalnih različic filma. Ko so te temeljile še na filmskem traku, to skoraj ni bilo mogoče. Slovenščina in tisti, ki skrbijo za produkcijo slovenskih kulturnih in popkulturnih izdelkov, teh možnosti seveda nimajo. Nikjer ni trgov, kjer bi se pospešeno učili slovenščine in čakali na novo kulturo, ki bi nastajala v tem jeziku. Velja celo nasprotno; z nižanjem sredstev za slovensko kulturo in njeno internacionalizacijo se pravzaprav le še bolj zapiramo sami vase. Kam to pelje že srednjeročno, v obdobju prihodnjih desetih let, je za zdaj nemogoče predvideti. Spodbujanje h kupovanju popkulturnih in medijskih izdelkov v slovenščini se v času gospodarskega zastoja sliši precej nespodobno. A vendar: je prav, da se gleda stran in se tolaži z mislijo, da to pač ni moj problem? Dejstvo je namreč, da tam, kjer ni povpraševanja, sčasoma začne zamirati tudi ponudba. Naj to velja za časopise, revije, knjige, filme ali pa glasbo, zakonitosti so povsod enake: če ni kupcev, se bo sčasoma zmanjšalo tudi število izurjenih proizvajalcev. Za določeno število knjig in nekaj filmov bo vedno poskrbela država s svojo podporo, tako ali drugače se bo vedno znašlo tudi nekaj drugih ustvarjalcev in podjetniških pobud. Seveda pa to ne bo zadostovalo za živahno slovensko kulturo, če se današnji zgolj konzumenti popkulturnih vsebin enkrat v prihodnosti ne bodo spremenili tudi v njihove kupce. Kako, kdaj in pod katerimi pogoji se to lahko zgodi, seveda ostaja nedoumljiva skrivnost. Povem lahko samo svojo izkušnjo, kako sem v nekem trenutku začel kupovati filme (knjige sem začel kupovati že v srednji šoli, CD-je pa na fakulteti). Bilo je na prelomu tisočletja, nekaj mesecev po tem, ko sta v kinu svoje že odigrala prva Matrica in Gladiator, hollywoodska tehnična in vizualna presežka tistega časa. Potem sta se oba pojavila tudi na DVD-ju (sprva sta imela hrvaške podnapise) in bila, vsaj pri meni, sprožilni moment, da sem se odločil ustvariti majhno, a lastno filmoteko. Bila sta prva filma v moji kolekciji, drugi so jima potem veliko laže sledili. Zdaj imam v zbirki tudi praktično vse slovenske filme, ki so kdaj izšli v tej obliki, s čimer se lahko pohvali le malokatera slovenska splošna knjižnica. Seveda pa je bil to čas, ko so bili filmi še trdno na fizičnem nosilcu. Kako bo s tem danes in jutri, pa bodo morali odgovoriti tisti, ki so zdaj dvajset in več let mlajši od mene.

Ne spreglejte