Četrtek, 24. 9. 2015, 14.33
8 let, 8 mesecev
Goljufanje kot način bivanja: menjam novega nemca za rabljenega japonca
Nemški avto je pojem. Čvrst je, a ne grob, zanesljiv in zgrajen za stotisoče kilometrov. Oblikovan je z zadržano eleganco in ima visoko, a ne nedosegljivo ceno, tako da si ga lahko privošči vsak, ki si tega resnično želi. Je industrijski izdelek, utelešenje poštenega in trdega dela, v katerem pa se zrcali težnja k popolnosti nemškega inženirskega duha, navdahnjenega z vizijo strojev, ki bodo poganjali svet. Nemški avto je materializacija nemške fantazije, da se lahko usedeš v popolno zgrajen objekt, ki je daleč nad običajnim proizvodom, in se z njim potem povsem brez okvar ter v rahlo asketskem ugodju odpelješ kamorkoli na našem planetu.
Legende o nemških avtomobilih, o tem, kako so ti avtomobili zaradi svoje trajnosti najbolj priljubljena tarča za krajo in tihotapljenje, kako ti avtomobili zlahka zdržijo tudi pol milijona prevoženih kilometrov in več, so neskončne. Pripovedujejo si jih po vsem svetu.
Nemški, pravi manekenka Claudia Schiffer v mnogih televizijskih oglasih. Ne reče nemški avto. Samo nemški. Jasno je, da gre za avto.
Ta mit, ta arhetip, se je pred nekaj dnevi sesul, ko so ugotovili, da so pri Volkswagnu, dobesedno ljudskem avtomobilu, goljufali z izpušnimi plini dizelskih motorjev, saj so ti ob merjenju kazali drugačne vrednosti kot v realnem življenju na cesti.
Tudi sam imam dizla.
A pojdimo po vrsti.
Četrti je bil nissan. Oče je zajahal vse bolj globalni trend (mama ni nikoli imela vozniškega izpita), da dobre in predvsem cenejše avtomobile delajo tudi drugje po svetu in japonski nissan sunny SLX je bil pridobitev iz tega naslova. Potem ko sem vanj sprva sedal z nekaj nezaupanja, je kmalu dobil moje točke s svojo izredno zanesljivostjo ob minimalni skrbi zanj.
To je bil dejansko tudi moj prvi avto, ki sem ga, že precej rabljenega, od očeta odkupil pred približno 15 leti, ko sem, že ob svoji drugi polnoletnosti, s skoraj natančno 18 leti zamude, naredil vozniški izpit.
Vozil sem ga, zanesljivo in varno, kakšnih pet let in z njim skoraj trikrat obvozil svet, ne da pri tem kadarkoli dvignil pokrov, pod katerim je bil motor. Potem bi spet lahko izvedli zamenjavo enake vrste, a se okoli nje takrat nekako nismo mogli uskladiti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi si sam kupil nekega nemca, a so se mi, morda je bil to družinski vzorec, zdeli preprosto predragi. Na koncu sem se odpeljal z dizelsko japonsko hondo, ki sem jo po skoraj desetih letih pred časom zamenjal s ponovno dizelskim japonskim mitsubishijem.
Še sreča. Če bi imel passata, bi mu v mojih očeh v zadnjih dneh vrednost padla vsaj za 30 odstotkov, kolikor so v tem času padle Volkswagnove delnice. Iz vrednosti novega nemca bi padel na ceno rabljenega japonca. Morda celo niže.
Vendar je problem precej večji od padca delnic.
No, pred izidom v slovenščini je njena najnovejša knjiga To vse spremeni, izvirno je izšla lani, v kateri je Kleinova stopila še korak v svojem razkrivanju destruktivnosti korporativnega kapitalizma. Dokazuje namreč, da si transnacionalna podjetja ne pomišljajo zanikati okoljskih standardov v posameznih državah, če le lahko na ta način maksimizirajo svoje prihodke in dobiček. Okoljske spremembe so po njenem potemtakem tudi posledica brezobzirnega izkoriščanja narave in njenih virov s strani korporacij, ki na eni strani potrošnikom kažejo spolirano podobo idealističnega življenja brez težav, hkrati pa v omarah skrivajo gomile okostnjakov, ki vse bolj nepovratno vplivajo na okolje, kjer živimo.
Seveda Volkswagen ni edini. Je samo prvi iz avtomobilske industrije, ki so mu dokazali, da je goljufanje okoljskih standardov načrtni del njihove poslovne strategije, njihove življenjske filozofije in njihove duhovne vizije – dobesedno goljufanja kot načina bivanja. Strokovnjaki že kar nekaj časa ugotavljajo, da so tudi razlike med laboratorijsko izmerjenimi izpusti drugih avtomobilov in tistimi potem v praksi na cesti vse večje. Včasih so znašale samo desetino razlike, danes se povzpnejo na 50 odstotkov in čez.
Korporacije so nepovratno spremenile podobo sveta, v katerem živimo. Zdaj je dokončno napočil čas, da začnemo mi spreminjati korporacije. O tem, kakšen bo prihodnji svet, namreč vsak dan glasujemo tudi s svojim denarjem.