Evropska politična paraliza

Ukrepanje odgovornih politikov glede dolžniške krize znotraj evroobmočja naj bi bilo prepočasno in premalo odločno, bančni sistem ni bil nikoli zadovoljivo saniran itd. Vse to zdaj čedalje bolj ogroža tudi ameriško gospodarstvo. Vse kaže, da je Evropa vendarle pomembnejša, kot se je včasih zdelo. Nekoč je namreč veljalo, da če Amerika kihne, dobi Evropa pljučnico, danes pa Evropa nekako odloča prihodnje ameriške volitve. Skratka, logika je naslednja: če bo šlo evropskemu gospodarstvu slabo, se bo to poznalo tudi pri ameriškem, kar pomeni, da Obamove možnosti za ponovno izvolitev ne bodo preveč dobre. Obamovi evropski kolegi se z njegovo oceno seveda ne strinjajo. Pri svojih odzivih se v glavnem osredotočajo na dve točki: prvič, krizo so brez dvoma sprožile ZDA, in drugič, tudi za ameriško gospodarstvo v tem trenutku ni mogoče reči, da ravno cveti. Vse to seveda drži. Toda če človek za trenutek odmisli predvolilno dimenzijo kritike, ima Obama v bistvu prav, kajti dejansko se zdi, kakor da je proces političnega odločanja v Evropi povsem paraliziran. Mimogrede, Paul Krugman za trenutne razmere krivi predvsem tri institucije, ki so po njegovem mnenju povsem odpovedale: Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropsko centralno banko (ECB) in Banko za mednarodne poravnave (BIS). Nobena skrivnost ni, da je najbolj na udaru kritik Nemčija, ki bi morala v teh težkih in negotovih časih vzeti vajeti odločneje v svoje roke. Ta mandat ji tiho priznavajo vsi. Merklova se tega sicer zaveda, vendar pa ima velike težave z javno podporo. To kažejo tako izidi zadnjih lokalnih volitev kot tudi rezultati javnomnenjskih anket. Še mnogo slabše so se pri tem odrezali liberalci. Dirk Pfeil, vodja frankfurtskih liberalcev, je v zadnjem intervjuju za Frankfurter Neue Presse za to stanje pogumno okrivil kar volivce, ki so po njegovem mnenju politično neizobraženi in ne razumejo dobro stvari. Kolikor je Pfeil s tem hotel opozoriti na pomen izobrazbe v demokraciji, mu je mogoče celo pritrditi. Gotovo je tudi res, da določen segment volivcev nekaterih stvari pač ne razume najbolje. To ni samo posebnost Nemčije, ampak vse Evrope, konec koncev tudi Slovenije. No, v Sloveniji je še posebej skrb vzbujajoča politična nepismenost številnih politikov, ki imajo težave z razumevanjem razlike med simbolno funkcijo vodje države, se pravi javno osebo, in privatno osebo, ki to funkcijo opravlja. Omalovaževanje nekaterih protokolov, ki so povezani s tem, neizbežno vodi v politični barbarizem.

Toda Pfeil je nekoliko naiven, ko predpostavlja, da se bo dovolj izobražen volivec samodejno strinjal s predlaganimi rešitvami njegove stranke. Očitno je spregledal dejstvo, da ima veliko izjemno izobraženih Nemcev povsem drugačne poglede na te stvari. Poenostavljeno povedano: konceptualni spor med neoliberalci in neokeynesijanci pač ni mogoče pripisati stopnji izobrazbe, to bi bilo absurdno. V tem pogledu mu je mogoče celo očitati, da ne razmišlja politično, marveč tehnokratsko.

Pri tovrstnih težavah je mnogo produktivnejše, če se človek vpraša, zakaj so volivci izgubili zaupanje v politike. Ali ni težava najprej in predvsem v politikih? Skrivanje za neko kvazistrokovnost pri tem gotovo ne bo v pomoč.