Sreda, 19. 5. 2021, 13.39
3 leta, 6 mesecev
Dimitrij Rupel: Prepričevanje in preprečevanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
77
Slovenski besedi prepričevati in prepričanje sta natančen "prevod" nemških besed überzeugen in Überzeugung. (Zeuge je priča.) Nemci namesto Überzeugung uporabljajo tudi besedo Glaube, ki pomeni verovanje, je pa med prepričanjem in verovanjem velika razlika. Ali veruješ ali se prepričaš! Angleška beseda za prepričevanje je persuade, podobno je v večini drugih jezikov. Beseda persuade izhaja iz latinščine, njena glavna sestavina pa je latinski suadeo, ki pomeni svetovati. V vsakem primeru je prepričevanje – v nasprotju s preprečevanjem, ki izhaja iz prepreke – miroljuben, neagresiven izraz.
Knjige, članki, govori … so pojavi ali orodja prepričevanja, medtem ko npr. cenzura, policijski, politični, včasih tudi pravosodni posegi služijo preprečevanju, onemogočanju, torej gre za bojevita in agresivna dejanja. Knjiga ni orožje, ampak pobuda in spodbuda za razmišljanje.
Vzemimo primer Nove revije in njenega nacionalnega programa iz leta 1987 ali pisateljsko ustavo iz leta 1988. V teh in drugih primerih iz začetkov slovenskega osamosvajanja je šlo za miroljubne in neagresivne pojave. Režim tistega časa je proti njim uporabljal izrazito agresivne metode: odstavljal je urednike, pošiljal v zapor neposlušne avtorje itn. Ljudje, ki jih imenujemo osamosvojitelji, so se ukvarjali s prepričevanjem, z varovanjem pravic … Njihovi nasprotniki pa so bolj ali manj uspešno preprečevali njihovo delovanje. Slovenska osamosvojitev se je dogajala v kontekstu spora med tistimi, ki so prepričevali, in tistimi, ki so preprečevali.
Osamosvojitelji so nastopali v imenu svojih prepričanj in prepričevali ljudi. Njihovi nasprotniki od Beograda do Ljubljane so uporabljali različne represivne ukrepe. Najprej so prišle tajne službe, na koncu jugoslovanska armada. Demos in njegova vlada sta sprva želela zapustiti Jugoslavijo in socializem bolj po tihem, na skrivaj z ustavo neodvisne države. Ker je nasprotna stran to preprečila, je bil potreben plebiscit, ki je že spet temeljil na prepričevanju. Demos je zagovarjal narodno spravo, torej vsesplošno prepričevanje, ne obračunavanje. Demos je celo nasprotoval t. i. lustraciji!
Lahko bi rekli, da je Slovenija danes vse bolj razdeljena na tiste, ki prepričujejo, in tiste, ki preprečujejo. Predsednik Danilo Türk me leta 2008 ni skušal prepričati, naj umaknem kandidaturo za veleposlanika na Dunaju, ampak mi je nastop veleposlaniške službe preprosto preprečil. Alenka Bratušek in Karl Erjavec me nista prepričevala, naj po enem letu službe v Trstu odstopim s položaja generalnega konzula, ampak sta me preprosto odstavila in upokojila, čeprav sem imel dvoletno pogodbo in je zakon določal, da lahko diplomatsko službo opravljam tri leta.
Diplomacija je tako rekoč sinonim za prepričevanje. Enako pravzaprav velja za vero in verske ustanove. Cerkev je ustanova prepričevanja. Časi, ko so jo imenovali ecclesia militans, so davno minili. Prelomnica v zgodovini diplomacije je bilo leto 1648 (vestfalski kongres).
Znameniti pojem "pravne države" oziroma "vladavine prava" je utemeljen na prepričevanju: pravni in sodni postopki so praviloma polni prič, pričevanja in prepričevanja, ki onemogoča enostransko, samovoljno ali poljubno preprečevanje. V zvezi s to domnevo se pojavljajo tudi dvomi, saj so sodišča nekoč (v nacionalnem ali internacionalnem socializmu) služila ravno preprečevanju (preganjanju, izključevanju) prepričevanja, politiki neljubih prič itn. Zato imamo še danes pravosodje – skupaj z vojsko in policijo – za represivno ustanovo.
Živimo v času pešanja prepričevalcev in razmnoževanja preprečevalcev. V Sloveniji se je, potem ko je vladala tri četrtine časa (denimo 22 let) po letu 1990, nekako uveljavilo stališče, da ima pravico do oblasti samo t. i. levica, ki se opira na revolucionarne in boljševiške tradicije, medtem ko so se danes takšne politike umaknile daleč proti Vzhodu.
Posebnost slovenske politike, v kateri so najbolj glasni t. i. levičarji, recimo stranke t. i. "koalicije ustavnega loka", je uporaba znanega gesla iz druge svetovne vojne "smrt fašizmu", ki se po potrebi spreminja v "smrt janšizmu". Smrt fašizmu oziroma smrt janšizmu ne pušča nobenega dvoma in nobenega prostora za prepričevanje. Gre za preprečevanje najbolj odločne vrste, za pobijanje.
Seveda ni nobenega dvoma glede pobijanja v vojnah. Tako Hitler kot tudi Stalin sta narekovala množično pobijanje nasprotnikov, zato danes v šolah svarijo pred njunimi postopki oziroma pogledi. (V zvezi s tem je kajpada nerazumljiv odpor slovenskih levičarjev do obsodbe vseh totalitarizmov.) V mirnem času pobijanje seveda ni dovoljeno, civilizirane družbe pa ubijalcev ne ubijajo, ampak jim sodijo po zakonih.
Tudi na slovenskih sodiščih smo – po osamosvojitvi – uvedli tako imenovani kontradiktorni sistem, v katerem sta izenačeni vlogi tožilca in zagovornika, ki pred sodniki razpravljata, pri čemer morata upoštevati pravila in merila spodobnosti in medčloveškega spoštovanja. V Sloveniji je v zadnjem času oživela jugoslovanska politika, ki je celo v kulturi uveljavljala geslo bolje sprečiti nego lečiti! Tako koalicija KUL in skupine protestnikov, ki se občasno imenujejo vstajniki, izvajajo politiko preventivne obrambe oziroma vnaprejšnjih napadov (angleško preventive defense, preemptive strike). Da konkurenci niti po naključju ne bi prišlo na misel, da bi prevzela katerikoli položaj, ki so si ga prisvojili v 22 letih obvladovanja slovenske politike (in družbe).
77