Sreda, 8. 4. 2015, 9.29
8 let, 8 mesecev
Čas je za reforme
Paradoks reform je naslednji: ko so časi dobri, bi bile reforme razmeroma neboleče, ni pa zanje prave motivacije, saj gre vsem dobro.
Ko so časi slabi, obstaja motivacija, ni pa denarja, da bi jih izpeljali na neboleč način.
Okno priložnosti za reforme je vmes – na prehodu iz slabih v dobre čase. V državno blagajno priteka nekaj več denarja, s katerim se da podmazati reforme, živ pa je spomin na čase krize, ki je pokazala slabosti, ki jih je z reformami treba odpraviti.
Politična kriza še traja. Ministri prihajajo in odhajajo, koalicija se vsake toliko strese. Razpadanje koalicij in vlad v zadnjih sedmih letih kaže, da je bila slovenska politika bolj generator kot pa sanator krize. Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge.
Povečani prihodki v proračun zaradi zgornjega ter ukrepi Janševega Zujfa so tisto, zaradi česar se državna blagajna po dolgem času spodobno polni. Sredstva, s katerimi bi lahko podmazali reforme, so.
Lepa ilustracija primernosti trenutka je trg dela. Če bi zdajle Slovenija uzakonila fleksibilnejši trg dela, bi podjetniki zaposlovali bolj kot sicer, ker bi jim bil prihranjen strah, kako se bodo morebitnih presežkov znebili ob naslednji krizi. Tog trg dela, kakršnega imamo, zdajle preprečuje, da bi se brezposelnost zmanjševala hitreje.
Verjamem, da je v vladi veliko ljudi, ki nimajo česa izgubiti. Zanje bo uspeh, da bodo zdržali do konca mandata in si bodo s tem popravili življenjepis in morda celo tekoči račun. Od teh posebnega motiva za kak dosežek niti ne moremo pričakovati.
Na primer dr. Miro Cerar. Je preživeti štiri leta na oblasti karierni cilj najbolj prepričljivega zmagovalca katerihkoli demokratičnih volitev v Sloveniji? Je temu – pač večnemu preučevanju takih in drugačnih rešitev – tretjina državljanov dala svoj glas? Bo glavni dosežek najti prepričljiv izgovor, zakaj ne privatizirati ne tega ne onega? Bo dosežek, da je nove ministre iskal hitreje, kot so jim padali okostnjaki iz omar?
Je etično tako močno zmagati na nekih volitvah in potem štiri leta pustiti, da gredo stvari svojo pot? Bo Miro Cerar zadovoljen s tem, da bo sedel za krmilom avtopilota? Torej naprave, ki vozi sama, ima pa voznik vseeno pred seboj volan in potnikom se zdi, da jo upravlja.
In na primer dr. Dušan Mramor. Bo staknil proračunski konec s koncem ali bo kot prvi ekonomist te vlade poskusil za seboj pustiti kaj več? Bo samo sedel na sovoznikovem sedežu in pazil na porabo goriva, ali pa bo vzel v roke zemljevid in poskusil najti kakšno boljšo pot od tiste, v kateri gre zadeva sama od sebe?
In same od sebe gredo stvari, to vidimo vsak dan, s slabega na slabše.
Cerar, Mramor in še nekaj sposobnih ministrov bodo potrebovali zaveznike za reforme. V koaliciji jih bodo težko našli. Nasprotno, v koaliciji so bili zadnjih pet let sprožilci implozije vlad.
Zadnje vlade – Pahorjevo in Janševo, vlado Bratuškove in Cerarjevo vlado – so rušile notranje napetosti in prve tri celo zrušile. Skregali so se SD in Zares, SDS in DL, Pozitivna Slovenija sama s seboj … Da so bile koalicije ideološko sorodne, da so vsaj nekateri skupaj peli partizanske pesmi v Stožicah, ni pomagalo.
Gospodarsko okolje je treba narediti bolj prijazno podjetnikom in investitorjem, tudi tujim; delovna mesta ustvarjajo podjetniki in ne država. V celotnem javnem sektorju je treba vzpostavljati storitveno naravnanost – zavedanje, da obstaja zato, da opravlja kakovostne storitve za državljane –, zagotavljati red, deliti pravico, poskrbeti za izobraževanje, zdravljenje, nego …
Iskrene podpore za to Cerar in Mramor ne moreta iskati med obstoječimi koalicijskimi partnerji. SD se še odloča, ali je moderna evropska socialdemokracija Schröderjevega tipa, ali bo tekmovala z Združeno levico v brisanju prahu iz zgodovine.
DeSUS je že več kot deset let ovira za medgeneracijsko pravičnost socialnih reform. Mladi v tej državi si zaslužijo, da odločilnega glasu o njihovi prihodnosti ne bo imela generacija, ki voli DeSUS.
Ambicioznemu delu vlade ostajajo manjše opozicijske stranke in SDS. Do zadnje je Cerar začetniško in po nepotrebnem podrl veliko mostov, ampak politika živi od zarečenega kruha. Cerarjeva stranka za politično preživetje potrebuje uspeh. Zares, Državljanska lista in Pozitivna Slovenija niso izginile, ker so bile stranke za enkratno uporabo, ampak ker je bil njihov največji uspeh tisto, kar so dosegle ne volitvah, in ne tisto, kar so dosegle v vladah.
SDS morda upa, da bo po letih trde opozicijske drže ponovila Orbanov dosežek, ampak dejstev, ki bi temu upanju dajali več kot simbolično verjetnost, ne poznam. Sploh, ker kriza popušča. S podporo programski koaliciji bi se SDS v očeh predsodkov polnega slovenska volivca vrnila v območje normalnosti. To bi ji omogočalo, da na naslednjih volitvah bistveno izboljša svoj rezultat.