Petek, 22. 3. 2019, 7.52
5 let, 9 mesecev
Urbani portreti
Ali lahko mladi s špricanjem šole spremenijo svet?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,76
9
Mladi s špricanjem šole lahko spremenijo svet, vendar še zdaleč ni tako preprosto, meni Samo Rugelj.
Lahko. Vendar še zdaleč ni tako preprosto, kot si morda mislijo.
Prejšnji petek smo jih videli v akciji. Nekateri so špricali šolo, drugi so prinesli opravičila, tretji so kar v spremstvu učiteljev prišli na proteste, s katerimi so izrazili svojo nestrinjanje z vladnimi in okoljskimi politikami glede odnosa do podnebnih sprememb.
Javnost se je odzvala. Nekateri odrasli so protestirali proti njihovi aktivnosti ali jo vsaj kritizirali, drugi so jim bili v podporo, spet tretji so bili brezbrižni, saj se jim je zdelo, da gre pri teh protestih za muho enodnevnico, ki ne more prinesti nikakršne spremembe.
Meni so bili všeč. Ravno med protesti sem jo s kovčkom mahal tam blizu londonske Buckinghamske palače, in ko je mimo prišlo na tisoče mladih s transparenti, se je v meni nekaj zganilo. Na mladih svet stoji, sem pomislil.
Samo Rugelj je kolumnist Siol.net.
Tudi mediji so trznili. Ne samo v petek, tudi v soboto in do začetka tega tedna so se vrstila poročila o protestni aktivnosti mladih, večinoma spodbudni, a tudi pokroviteljski pogovori z njimi, ocene in analize, kaj lahko tako gibanje mladih sploh doseže.
Pred dnevi sem jih gledal na naši televiziji. Na debati v živo sicer niso pustili ravno dobrega vtisa. V koš razlogov za podnebne spremembe in rešitev zanje so nekritično metali polete z letali in pretirano uživanje mesa na eni strani ter električne avtomobile na drugi. O tistem, kar najbolj prispeva k izpustom toplogrednih plinov, niso spregovorili kaj dosti besed.
A vendar: zasejali so seme. Če želijo, da bo iz tega semena kaj zraslo, pa ga bo treba začeti zalivati in ob njem previdno okopavati zemljo, da bo najprej sploh vzklilo.
Medtem si mi lahko za začetek pogledamo nekaj dejstev.
Dejstva o izpustih toplogrednih plinov
Po podatkih institucije Global Greenohouse iz leta 2012 k toplogrednim plinom v ozračju največ prispeva naslednjih pet dejavnikov:
1) težka industrija (29 odstotkov),
2) uporaba tal, gozdov, poljedelstvo in živinoreja (20 odstotkov),
3) gradnja in energijska oskrba gospodarskih ter stanovanjskih stavb (18 odstotkov),
4) prevoz (15 odstotkov, od tega cestni 10 odstotkov) ter
5) energija, potrebna za proizvodnjo energije in za energijsko oskrbo (14 odstotkov).
Priznati moram, da teh podatkov ni ravno lahko najti, tudi za kasnejša leta niso na voljo v kakšni hitro dostopni in pregledni obliki. Pri nekaterih drugih virih istih podatkov se razmerja med zgornjimi parametri do neke mere razlikujejo. A vseeno je to dovolj za soliden splošen pregled.
Podnebni protest v Ljubljani
Kot zanimivost naj povem, da živinoreja prispeva približno pet odstotkov toplogrednih plinov (tu gre za izpust metana, ne pa ogljikovega dioksida), letalski prevozi pa le 1,5 odstotka. Z zmanjšanjem pridelave mesa (bil bi podvig, če bi jo zmanjšali na primer za petino) in zmanjšanjem letalskih poletov bi torej le za kak odstotek ali malce več zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Ni veliko, je res?
Medtem pa je pri velikih energijskih porabnikih in v velikih gospodarstvih, kot so Kitajska, Združene države Amerike, Evropska unija, Indija, Rusija, Indonezija in Brazilija, le težko zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Med njimi je namreč kar nekaj držav, ki so še(le) v fazi razvoja in so za zdaj po svojem bruto družbenem proizvodu na prebivalca še precej daleč od razvitih držav.
Države bodo torej potrebovale še veliko, ogromno energije, da bodo s svojim standardom prišle v bližino evropskega. Vprašanje je, ali lahko že kratkoročno, torej na primer v prihodnjem desetletju, koreniteje posežejo v svojo obstoječo energijsko bilanco.
Kaj pa mladi?
Kaj lahko storijo mladi?
Zgornji pregled največ onesnaževalcev s toplogrednimi plini jasno kaže, da je globalno zmanjšanje onesnaževanja s toplogrednimi plini za recimo petino povezano z radikalnimi rezi na področju velikih onesnaževalcev. Za to so potrebne ogromne infrastrukturne spremembe.
Seveda to ne pomeni, da tega ni mogoče storiti, so pa za to potrebni vizionarski in dolgoročni projekti, s katerimi se bo krepko poseglo tudi v obstoječi način energijske proizvodnje in porabe ter vzpostavljeni življenjski slog, ki ga imamo na Zahodu.
Kako lahko v to zgodbo vstopijo mladi? Recimo z aktivno civilno udeležbo in posegom v obstoječi politični sistem. Poglejmo samo Evropsko unijo, ki ima to pomlad volitve v Evropski parlament. Prav lahko bi mladi z volilno pravico (med mlade štejem tiste do 30 let) že na teh volitvah nastopili s svojo agendo in podprli zgolj tiste kandidate, ki imajo v svojem programu zapisan tudi odločen in s številkami podprt boj s podnebnimi spremembami. Če so starejši od 18 let, bi morda lahko kandidirali tudi sami.
Podnebni protest v Ljubljani
Če bi se ustrezno organizirali v kakšni iniciativi, morda tudi z uporabo družbenih medijev, bi lahko v prihodnjih tednih in mesecih zavzeli jasen položaj, kdo po njihovem mnenju lahko v prihodnje sploh vodi našo evropsko skupnost in kdo sploh lahko dobi podporo. Ko bodo volitve prišle, bi s primerno aktivacijo lahko zagotovili nadpovprečno visoko volilno udeležbo v svoji starostni skupini (na primer več kot 90 odstotkov). S tem bi – glede na to, da je udeležba na teh volitvah na splošno relativno slaba – kaj kmalu lahko prevesili volilni izid tudi na svojo stran in postali aktivni udeleženci v evropskem demokratičnem procesu, v katerem bi lahko na vrhnje točke rednih sej Evropskega parlamenta pripeljali tudi boj proti podnebnim spremembam in kar se da konkretne aktivnosti v zvezi z njimi.
Najbrž jim to ne bo uspelo na tokratnih volitvah v Evropski parlament, kjer so kandidati že postavljeni. Vendar pa je že zdaj čas, da se začenjajo pripravljati na naslednje volitve. Moj glas imajo. Tam bi morda že lahko poželi kakšne rezultate.
Vam tole zveni kot kaka iluzorna znanstvena fantastika? Morda tudi je, vendar bi tak projekt morda lahko primerjali z vizijo, ki je poleti leta 1969, torej natanko pred pol stoletja, nazadnje pripeljala do pristanka na Luni. Vse skupaj pa se je začelo kar nekaj let prej.
"Odločili smo se, da gremo na Luno!"
Tudi na YouTubu zlahka najdete posnetek govora takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je imel leta 1962 na štadionu Univerze Rice v Teksasu. Z mojstrsko retoriko je takrat Kennedy študente in nacijo želel prepričati, zakaj je ameriški vesoljski program tako pomemben. V tistem času je Amerika še zaostajala za Sovjetsko zvezo. Kennedy je izrazil jasno odločenost, da tvega in porabi javni denar – ter ga morda tudi izgubi – z namenom, da doseže zastavljeni cilj: pristanek na Luni v okviru naslednje generacije.
Podnebni protest v Ljubljani
Ta revolucionarni podvig je vseboval precej vizionarski pristop, ki ga bo letos obeležilo tudi kar nekaj knjig. V njih avtorji dokazujejo, da je za resne družbene premike potreben odločen dolgoročen in jasno usmerjen pristop, kot so ga v letih od 1962 do 1969 pri vesoljskem programu izpeljali Američani. Milijarde in milijarde dolarjev javnega denarja je Amerika takrat namenila za ta pogumni izziv, ki je navdihnil generacijo, preoblikoval družbo in jo v zgolj podaljšani petletki pretvoril v vesoljsko nacijo.
Lahko podoben pristop zdaj uporabimo tudi pri podnebnih spremembah? Ali lahko s širokopoteznim okoljevarstvenim programom, ki bi se mu sčasoma pridruži ves ali pa vsaj večina sveta, v družbi ustvarimo zanos in zavedanje, da je nevtralizacija pretiranega izpuščanja toplogrednih plinov nekaj, kar zadeva vse nas, celotno človeško civilizacijo. To bi lahko bil cilj, ki bi mu pritegnil vsak (ali skoraj vsak) človek, ne glede na starost, spol, barvo kože ali družbeni status. Morda se to celo zgodi.
Seveda pa bo treba narediti precej več kot oditi kak dan prej iz šole.
9