Gene Hackman – najmanj obetaven študent

Eugene Allen "Gene" Hackman se je rodil leta 1930 v San Bernardinu v Kaliforniji. Pri šestnajstih letih se je odselil od doma, ker se je prijavil med ameriške marince. Štiri leta in pol je opravljal delo radijskega operaterja. Po odpustu je odšel v New York, kjer se je preživljal z različnimi manjšimi deli.

Leta 1956 je začel graditi igralsko kariero. V dramski šoli v Pasadeni se je zbližal s še enim ambicioznim igralcem, Dustinom Hoffmanom. Oba sta se držala bolj zase, zato so ju sošolci izglasovali za dva igralca, ki jima bo "najmanj verjetno uspelo". Odločen, da jim bo dokazal, da zmore nekaj več, se je Hackman odpravil v New York, kjer se je v šestdesetih letih skupaj s Hoffmanom in Robertom Duvallom boril za igralski posel. Hackman je delal kot vratar, ko je naletel na profesorja iz pasadenske dramske šole, ki ga preziral med študijem. Takrat mu je profesor dejal: "Vidiš, Hackman, sem ti rekel, da ne boš nič dosegel!"

Hackman je začel igrati na "offbroadwayskih" odrskih deskah, predstava Any Wednesday mu je leta 1964 odprla vrata filmskega sveta. Njegova prva vloga je bila v filmu Lilith z Warrenom Beattyjem v glavni vlogi. Leta 1967 se je pojavil v epizodi The Spores televizijske serije The Invaders. Neka druga stranska vloga, in sicer v filmu Bonnie in Clyde leta 1967, mu je prinesla nominacijo za oskarja za stranskega igralca.

Prvi zlati kipec že leta 1972

Leta 1971 je bil spet nominiran za oskarja za stransko vlogo, tokrat za film I Never Sang for My Father. Naslednje leto je zlati kipec tudi prejel, in sicer za najboljšo moško vlogo v filmu Francoska naveza (The French Connection). Takrat se je povzpel tudi v igralca glavnih vlog. Sledile so glavne vloge v filmih The Poseidon Adventure (1972) in Coppolovem The Conversation (1974), ki je bil nominiran za več oskarjev. Istega leta je v filmu Mladi Frankenstein zaigral v vlogi mladega puščavnika, ki velja za njegovo najboljšo komično vlogo. Leta 1975 je bil poljski general v filmu Arnhemski most (A Bridge Too Far). Do takrat je bilo že vsem jasno, da Hackman blesti tako v komičnih kot resnejših vlogah. V filmu Superman (1978) je igral kriminalca Lexa Lutherja, ki ga je upodobil še v letih 1980 in 1987.

Proti koncu osemdesetih let je Hackman kombiniral glavne in stranske vloge in si prislužil še eno nominacijo za oskarja za najboljšega igralca, in sicer za film Misisipi v plamenih (Mississippi Burning). Zelo opazna je bil tudi njegova vloga obrambnega ministra v filmu Brez izhoda (No Way Out, 1987) s Kevinom Costnerjem.

V teh letih smo ga gledali še v filmih Reds, Under Fire, Hoosiers, Power, Uncommon Valor in Bat*21. Leta 2008 je ameriški filmski inštitut izbral film Hoosiers za četrti najboljši film vseh časov.

Njegov drugi oskar, tokrat za stransko vlogo, je prišel leta 1993 za vlogo sadističnega šerifa v Eastwoodovem filmu Neoproščeno (Unforgiven), ki je zmagal kot najboljši film. Leta 1993 je igral s Tomom Cruisom v odvetniški drami Firma, leta 1995 pa s Sharon Stone, Leonardom DiCapriom in Russellom Crowom v Hitri in mrtvi (The Quick and the Dead) ter z Denzelom Washingtonom v Škrlatni plimi (Crimson Tide).

Večkratni predsednik ZDA

V komični vlogi se je spet pojavil leta 1996 kot ultrakonservativni senator v filmu Kletka (The Birdcage) z Robinom Williamsom in Nathanom Lanom. Igral je tudi z Willom Smithom v filmu Državni sovražnik (Enemy of the State, 1998). S Clintom Eastwoodom je spet združil moči leta 1997 v filmu Popolna oblast (Absolute Power), ko je zaigral predsednika ZDA, ki zagreši umor.

V kriminalnem filmu Rop (Heist) je leta 2001 igral ostarelega roparja, ki se še zadnjič loti posla, v komediji Lomilki src (Heartbreakers) pa je igral s Sigourney Weaver, Rayem Liotto in Jennifer Love Hewitt. Ne smemo prezreti niti njegove vloge družinskega poglavarja v filmu Kraljevi Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums) in še ene, v priredbi Grishamove knjige Pobegla porota (Runaway Jury), kjer je končno združil moči z dolgoletnim prijateljem Dustinom Hoffmanom.

Leta 2003 je na Zlatih globusih prejel častno nagrado Cecil B. DeMille. Sicer je dobil tri zlate globuse in dve bafti. V svoji pet desetletij dolgi karieri je prejel pet nominacij za oskarje in kar dva oskarja. Svojo upokojitev je napovedal leta 2004 pri Larryju Kingu. Zadnji film, komedijo Welcome to Mooseport, je posnel leta 2004. Zaigral je nekdanjega predsednika ZDA.