Breda Kutin: Marsikdaj je cenejši izdelek celo boljši

S konkretnimi akcijami skrbno varuje in zastopa izključno interese potrošnikov. Ti so po njenem mnenju premalo občutljivi za posamezne cene, vendar se zaveda, da je spreminjanje navad potrošnikov dolgotrajen proces, ki se ne zgodi čez noč. Potrošniki morajo začeti razmišljati, kateri izdelek je vreden svojega denarja. Če nečesa ne kupujejo, potem za ta izdelek ni trga, je prepričana Kutinova.

V Sloveniji že dobro leto uporabljamo evro. Čeprav neposrednih podražitev zaradi uvedbe evra ni bilo, pa nas je v zadnjega pol leta po žepu močno udarila neverjetna podražitev hrane, ki je po trditvah trgovcev posledica dviga cen osnovnih surovin proizvajalcev. Vlada pa zatrjuje, da so za podražitve krivi zgolj trgovci. Kdo je po vašem mnenju krivec za vse to? Kar zadeva uvedbo evra, smo bistvene podražitve doživeli na področju finančnih storitev, kjer so bile nekatere podražitve več kot 100-odstotne, vendar Slovenci očitno nismo dovolj občutljivi, da bi denimo zamenjali banko, kar bi se zagotovo zgodilo v razvitejši družbi. Pri podražitvah hrane gre za splet najrazličnejših okoliščin, od stanja na globalnem trgu do podražitev surovin. Nekaj sta seveda prispevala tudi prehod na evro in cenovna zaveza trgovcev, ki so dejali, da so morali zdaj bolj podražiti izdelke, ker jih toliko časa niso. Po mojem mnenju in mnenju marsikaterega strokovnjaka je to tudi posledica pomanjkanja konkurence. Če so proizvajalci in trgovci vse podražitve na področju surovin prenesli na končnega potrošnika, je to dokaz, da je premalo konkurence. Če je okolje dovolj konkurenčno, se podražitev zgodi, vendar ne v tolikšni meri. Situacija po Evropi je zelo različna, vendar tako drastičnih podražitev kot v Sloveniji ni bilo nikjer v Evropi.

Torej del krivde za podražitve nosi tudi vlada?

V tržnem gospodarstvu je težko govoriti o krivdi. Vzpostavljanje pravega konkurenčnega okolja ni tako preprosto zaradi ekonomije obsega. Neprimerno lažje je namreč vzpostavljati tržno okolje na večjem trgu, kjer je tudi interes ponudnikov večji. Res pa je, da smo imeli več kot desetletje regulatorje trga le na papirju. Tam, kjer trg ne deluje, potrebujemo učinkovite regulatorje. Na finančnih trgih se je na primer veliko govorilo o tem, kako bodo tržni mehanizmi sami po sebi uravnavali zadeve, a samo od sebe se nič ne uravna. Trenutno je zelo aktualna razprava o tem, kakšne regulatorje potrebujemo v Evropi in tudi v ZDA, čeprav je okolje zelo konkurenčno.

Zelo zanimiva je trditev nekdanjega predsednika uprave Mercatorja Zorana Jankovića, ki je dejal, da tako drastičnih podražitev v Mercatorju ne bi bilo, če bi bil sam na čelu največjega trgovca v Sloveniji. To je res zanimiva izjava, ki pa ima lahko različne pomene, med drugim tudi to, da vsako poslovodstvo sprejema drugačne odločitve. Moje mnenje je, da agresivno oglaševanje trgovcev, ki smo mu priča v tem trenutku, zagotovo ne prispeva k zniževanju cen in bo na koncu potrošnike še dodatno udarilo po žepu. Drugo vprašanje so poslovne odločitve o tem, kolikšni dobički naj se izoblikujejo, kar je odvisno od kupne moči, povpraševanja in občutljivosti potrošnikov za posamezne cene. Delno še vedno živimo v okolju, kjer smo veseli že, da lahko izbiramo. Srednje in starejše generacije so namreč živele v časih, ko nekaterih izdelkov sploh niso mogli kupiti. In zato je občutljivost, ko ne gre za preživetje oziroma za vprašanje, ali neki živilski izdelek lahko kupimo ali ne, premajhna. V Skandinaviji na primer, kjer je standard potrošnikov bistveno višji, so pri porabi denarja precej bolj preudarni od Slovencev.

Omenili ste agresivno oglaševanje trgovcev. Pri tem ste verjetno imeli v mislih dolge televizijske in obsežne časopisne oglase, med katerimi morda najbolj izstopa prav Mercator. Seveda, tudi njih, čeprav vsi večji trgovci oglašujejo na podoben način − največ na televiziji in v časopisih, nekateri med njimi pa zelo izstopajo. Osebno me je ta akcija presenetila in je pravzaprav ne razumem.

V vseh vaših akcijah ste javno objavljali imena trgovcev in podjetij, ki so se znašli na vrhu lestvic. Ste kadarkoli občutili pritisk teh trgovcev? Lahko samo rečem, da jim seveda ni bilo všeč. Zazvonil je marsikateri telefon. Ko smo oblikovali t. i. črno listo, smo se odločili, da nanjo uvrstimo izključno izdelke in storitve, ki so se podražili za štirikratnik tedanje inflacije. Nismo se pa želeli opredeljevati, ali gre za upravičene oziroma neupravičene podražitve, saj potrošnika ne zanima razlog podražitve, temveč občuti le posledico. Trudili smo se, da smo vse objavljene podatke dvakrat preverili, kar nam je vzelo ogromno časa. To je še dodatno prispevalo h kredibilnosti akcije.

Pred kratkim ste predstavili rezultate akcije Precenimo cene. Katere so najpomembnejše ugotovitve? Portal Precenimo cene deluje že dva meseca in v tem času smo bili že štirikrat na terenu. Zanimivo je, da se cene umirjajo. Približno 83 odstotkov cen izdelkov iz naše košarice, ki jo sestavlja 1200 izdelkov, je ostalo na enaki ravni, približno 8 odstotkov izdelkov se je podražilo in podoben odstotek se jih je pocenilo. Zanimivost je mešano mleto meso, ki je pomemben izdelek v prehrani Slovencev. Ko smo konec oktobra prvič objavili njegove cene, so bile razlike zelo velike, v nadaljevanju akcije pa se je pocenilo do 30-odstotkov, kljub očitkom trgovcev, da izpostavljamo le ceno, ne pa tudi kakovosti. Ko smo naredili še test kakovosti, se je pokazalo, da ni neposredne povezave med ceno in kakovostjo. V zadnjem popisu pa so se cene tega izdelka še nekoliko znižale. Transparentnost ponudbe, ki je na očeh javnosti, zagotovo prispeva k umirjanju cen.

Akcija Precenimo cene je izzvala burne reakcije trgovinske zbornice, češ da vaša organizacija analiz ne opravlja dovolj strokovno. Še posebej se je z ogorčenjem odzval Mercator, ki je ZPS obtožil, da je z nestrokovnostjo in nekredibilnostjo presegla vse razumne meje. Kakšen je vaš komentar? Če rezultati nekomu niso všeč, po navadi krivi metodologijo postopka. Po vseh njihovih očitkih smo sedli za mizo in razprava je bila precej drugačna kot v medijih, saj smo za vsako trditev imeli argument.

Je Mercatorjevo ogorčenje morda odziv na to, da so njihove cene med najdražjimi? Ste delali kakšne primerjave med trgovci na splošno? Težko je delati primerjavo na področju živilskih izdelkov, ker ima vsak trgovec svojo ponudbo. Precej lažje je primerjati tehnične izdelke, saj lažje najdemo izdelke z enakimi karakteristikami. Potem se samo še odločimo, katere karakteristike so pomembnejše, in primerjamo cene. Na živilskem področju pa gre za celo vrsto lastnih blagovnih znamk, gre za določen nabor izdelkov, ki jih imata eden ali dva ponudnika, v celotni verigi pa jih ni. Potem so tu še diskontni ponudniki, ki imajo bistveno ožji nabor izdelkov in skromnejšo ponudbo z vidika postrežbe in udobnosti nakupovanja. Vse to je včasih težko dati pod skupni imenovalec. Dejstvo pa je, da se je Mercator sam profiliral za zahtevnejše kupce, ki so pripravljeni plačati več.

Lestvico najugodnejših trgovcev bi sicer lahko naredili, a na relativno majhnem naboru izdelkov (od 30 do 40 izdelkov) in zato bi že en sam izdelek lahko v zelo veliki meri popačil sliko. Poleg tega obstajajo tudi različne kategorije potrošnikov. Za nekoga je na primer pomembno, da kupi točno določen izdelek, ker je navajen na okus in pričakuje kakovost. Zato je težko narediti neko splošno košarico izdelkov in primerjati cene.

V naših akcijah smo marsikdaj našli izdelke, ki so bili v posameznih trgovinah tudi do 20 odstotkov dražji. Zanimivo je tudi, da Mercator še vedno nima enakih cen v celotni verigi, oglašuje pa cene v hipermarketih, ki so najugodnejše. Vsaj za tretjino izdelkov smo ugotovili, da so cene v manjših Mercatorjevih trgovinah tudi do 10 odstotkov višje, akcijske cene pa so enake. Pri drugih trgovcih so te razlike bistveno manjše.

Portal Precenimo cene potrošniku omogoča, da sam oblikuje svojo košarico in da poišče primerljivi izdelek, mi pa se trudimo preverjati kakovost čim več izdelkov s tega seznama.

V zadnjem času se veliko izdelkov v živilskih trgovinah prodaja na kos, na primer solata, ananas ... Ko izračunamo ceno za kilogram, ugotovimo, da je cena za kos precej višja … Kako ravnati v tem primeru? Potrošniki naj pogledajo, kaj pomeni cena za kilogram. Tudi če je navedena cena za kos, mora biti označena cena za kilogram. Slovenci smo namreč navajeni kupovati te izdelke v kilogramih, ne pa po kosih. Nakup po kosih se nam sicer lahko zdi poceni, mnogokrat pa je lahko precej dražji. To so nove poslovne prakse, ki izhajajo iz tujega okolja, zato je preračun na običajno enoto mere potreben in smiseln.

Zdi se, da smo Slovenci zaslepljeni in se ne oziramo dovolj po nižjih cenah, temveč ostajamo zvesti »svojim« izdelkom, ne glede na ceno. Sami ste dejali, da Slovenci nismo dovolj zahtevni kupci. Kako spremeniti navade kupcev? Spreminjanje navad je dolgotrajen proces in se ne zgodi čez noč. Marsikaj se je že spremenilo s prehodom na evro, ko so ljudje v začetnem obdobju temeljito pregledovali cene in zahtevali vračilo vsakega centa. V zadnjem času pa pozivamo predvsem k povezovanju cen s kakovostjo. Želimo, da se potrošniki ne le pri hrani, temveč tudi pri drugih izdelkih odločajo na podlagi dejstev, torej primerjalnega ocenjevanja kakovosti. Takšne neodvisne rezultate testov objavljamo v naši reviji VIP. Zaradi izsledkov teh testov se potrošniki ne odločajo za nakup izdelkov na podlagi agresivnega oglaševanja ali primerjanja s sosedi, temveč na podlagi razmisleka, kaj potrebujejo in ali izdelek zares ima oglaševane lastnosti in je vreden plačanega denarja. Marsikdaj se izkaže, da je cenejši izdelek celo boljši in ne samo enakovreden.

Na Hrvaškem so nedavno izvedli celotedensko akcijo, v kateri so ljudi pozvali, naj se vzdržijo nakupov v živilskih trgovinah. Menite, da smo Slovenci dovolj enotni, da bi naredili podoben korak, in bi bili trgovci pripravljeni znižati cene? Žal ne vem, kakšen je bil v resnici odziv te akcije. Danes ni več težko najaviti akcije v medijih. Tudi sami zelo dobro sodelujemo z mediji, seveda s ciljem osveščanja potrošnikov.. Nam se je zdelo pomembneje izpostaviti problematiko cen na daljši rok. Potrošnike želimo spodbuditi, da začnejo razmišljati, kaj in kako bodo kupovali, kaj je po njihovem mnenju vredno denarja in kaj ne, še posebno v povezavi s preverjanjem kakovosti. Na dolgi rok je to oblika pritiska, ki povratno vpliva na trg.

Znana je tožba proti NLB zaradi nizkega obrestovanja v okviru Modrega varčevanja. Med člani ZPS se je za vložitev tožbe proti NLB odločilo okoli 140 varčevalcev. Kako se zadeve odvijajo in kaj svetujete drugim osmoljenim varčevalcem? Gre za precej šokantno dejstvo. Ko smo primer pojasnjevali angleškim kolegom, niso mogli verjeti, da banka kot ugledna institucija ne spoštuje pogodbe in ponudbe, ki jo je sama sestavila. Ko je banka ocenila, da je morda ponudila preveč, je samo s sklepom svojega organa te obrestne mere preprosto znižala. Z banko smo se na začetku želeli pogovoriti in najti neko skupno rešitev, a žal to ni bilo mogoče. Zdaj je primer na sodišču. Pred časom je že bila zaključena prva obravnava in čakamo še na razsodbo. Menimo, da imamo zelo močne argumente. Tudi vrhovno sodišče je v podobnih primerih, ko je banka enostransko spreminjala pogodbene pogoje, ravnanje banke razglasilo za nezakonito. Tudi Banka Slovenije je izdala mnenje, da gre za nezakonito ravnanje in da moramo pravico žal poiskati na sodišču. Slovenija žal še vedno nima izvensodnega mehanizma za reševanje potrošniških sporov. Če bi takšen mehanizem obstajal, potem bi lahko finančni oz. bančni ombudsman pregledal takšne pogodbe in določil, koliko mora banka plačati vsem prizadetim, ne samo tistim, ki gredo v sodni spor.

Naša ponudba opeharjenim varčevalcem NLB je še vedno odprta. Za vsakega, ki ga to zanima, naredimo izračun, v katerem se oceni, za kako velik zahtevek gre, kar za naše člane stane 20 evrov, za nečlane pa 30 evrov. Gre predvsem za pogodbe, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2003. Naša naloga je tudi vzpostavljati pravo potrošniško kulturo in doseči, da se bodo sklenjene pogodbe spoštovale.

Rezultati preverjanja varnosti izdelkov so bili osupljivi. Vedno več je tudi umikov izdelkov, še zlasti izdelkov kitajskega izvora. Na kaj moramo biti potrošniki še posebej pozorni? Zadeva ni preprosta. Dokler se niso pojavile nevarne Mattelove igrače, smo potrošnikom svetovali, naj kupujejo bolj uveljavljene blagovne znamke, zdaj pa opažamo, da je vedno več odpoklicev nevarnih igrač tudi med temi znamkami. Potrošniki naj kupujejo izdelke s priloženimi navodili, informacije o nevarni igrači pa so dostopne tudi na naši spletni strani. Vendar pa ne moremo pričakovati, da se vsak potrošnik prelevi v poskusni laboratorij in preverja kakovost izdelkov. Tu pričakujemo ustrezno delo nadzornih organov. Včasih je veljal sistem atestiranja, in ne certificiranja pri katerem so se izdelki najprej preverjali in potem dali na trg. Danes je sistem drugačen. Proizvajalec oz. trgovec jamči, da je izdelek brezhiben, in šele nato, ko je izdelek že na trgu, se preverja, ali navedbe res držijo. Resni proizvajalci v neodvisnih laboratorijih preverjajo izdelke, še preden jih dajo na trg. Žal pa je še preveč takšnih, ki dajo izdelku oznako CE, ki naj bi bil dokaz da je izdelek skladen z evropskimi standardi. Po preverjanju dejstev pa se izkaže, da približno 40 odstotkov teh izdelkov na trgu ne ustreza predpisom. Zato smo evropski potrošniki predlagali, da se ta oznaka umakne z izdelkov, saj je zavajajoča. Vse informacije je mogoče najti tudi na hitrem sistemu izmenjave informacij v EU z imenom RAPEX.

Nam lahko zaupate, kakšna potrošnica ste? Se strinjate z izjavo finančnega ministra Andreja Bajuka, da je treba glasovati z nogami? Razumem ljudi, ki se razburjajo, da ne morejo glasovati z nogami, vendar drugačnega glasovanja med potrošniki žal ni. Če nečesa ne kupujemo, potem za ta izdelek ni trga. To je lahko zelo močno sporočilo trgovcem. Se pa zavedam, da se ne da obiskati 20 trgovin za 20 najcenejših izdelkov, zato poskušamo o najnižjih cenah ljudi informirati prek portala spletnega www.precenimocene.si.

Na nekaterih področjih sem zelo zahtevna potrošnica, predvsem ko gre za večje nakupe. Takrat prelistam primerjalne teste v naših in tudi tujih revijah in se poskušam odločiti na podlagi dejstev. Lahko gre za zelo pomembne prihranke. Vendar po pravici povedano, ne gledam vedno na denar. Tako kot v življenju ni nič 100-odstotno, tudi na tem področju ne moremo imeti 100-odstotnega izplena. Če pa razmislimo o svojem ravnanju, lahko prihranimo marsikateri evro, kar smo pokazali s primerom štiričlanske družine, ki lahko že z dnevnim nakupom cenejšega kruha pomembno privarčuje.