Hišna zabava s Frankom Turnerjem

Pred tremi leti je bil Frank Turner na festivalu Terraneo še eden tistih izvajalcev, ki je na manjšem odru nastopil ravno, ko se je začelo mračiti. Svoj nastop opiše kot: "Na glas pojem in naglas igram kitaro," a v njegovem pristopu, ki temelji predvsem na nabiranju koncertnih izkušenj, je zaradi včasih nerodne neposrednosti nekaj nalezljivega.

Ko je včeraj stopil na oder Kina Šiška, je poleg klasičnih "dober večer" in "hvala" zrecitiral še nekaj stavkov v slovenščini in med drugim povedal, da je koncert v Ljubljani njegov 1544. po vrsti. Čeprav je z leti nastopanja in petimi solo albumi postal tako opazen, da ga ne more ignorirati niti Guardian, imajo njegovi nastopi vtis zabav v pubu ali pa hišnih zabav, kakršno nam je Turner opisal v krajšem pogovoru nekaj ur pred koncertom.

"Ko sem začenjal s punk rockom, sem veliko igral na hišnih zabavah. Prišel si v spalnico od nekoga, pomaknil posteljo k zidu, prinesel bobne in ojačevalnike, tvoji prijatelji pa so pazili, da ni prišla policija. Dvajset ljudi je bilo v majhni sobi in bilo je zelo glasno. Že deset let nisem bil na dobri hišni zabavi, pred kratkim pa sem se ene udeležil v Plymouthu, in to je bilo nekaj boljšega, kar se mi je zgodilo v zadnjih letih."

Uspehu navkljub se je Turnerju zunaj glasbenega sveta dogajalo kar nekaj manj prijetnih stvari. Zlomljeno srce se je odražalo v bolj melanholičnem, a melodičnem zadnjem albumu Tape Deck Heart, očitki časnika Guardian, da je v resnici desničar, pa mu razen nekaj slabe volje niso prinesli dodatnih uspehov, kvečjemu obratno. Kljub temu se pošali, da ne ve, zakaj se je neki novinar Guardiana spravil nanj, da ni morda spal z njegovo ženo.

A čez medijske očitke, da je desničar, ker je hodil na Eton in ker je po duši libertarec, se noče pritoževati. "Če si v življenju želiš postati uspešen, bodo ljudje o tebi veliko izvedeli. In medtem ko ti uspe, bodo seveda tudi ljudje, ki jim ne boš všeč. Na neki turneji po Evropi sem se deset tisoč milj kregal s socialistom, ki je sicer moj dober prijatelj, in ob zadevi z Guardianom mi je dejal, da sem na koncu izpadel precej punk. Jebeš, nisem zahteval popravka ali opravičila, ampak sem si rekel, vseeno mi je. In na to sem kar ponosen. Moja politična prepričanja temeljijo na punk rocku in ničemer drugem, to je vse, iz česar se učim."

Punk rocku in glasbi sami je posvetil kar nekaj besedil, ki so tudi na koncertu v Kinu Šiška navdušile obiskovalce, med katerimi jih je večina prišla s Hrvaške. Kljub vsemu so evforično sprejeli njegov poskus, da skladbo Eulogy zapoje v slovenščini. Koncerte začenja s skladbo Photosynthesis, v kateri poje, da se ne bo usedel, ne bo utihnil in ne bo odrastel, končuje pa s skladbama I Still Believe in Four Simple Words, ki sta klasični zabavljaški poskočnici, ki govorita o čaru rock'n'rolla in plesanja na zabavah. Ljubezenska lirika, ki prevladuje na zadnji plošči, dobi na koncertu manj elitne termine, s čimer Turner samo še krepi vtis, da je predvsem zabavljač.

Na nastopu namreč ne skopari s pohvalami občinstvu, "stage divingom" in skoraj sladkobnim potezam, ko je na primer na oder povabil rojstnodnevno slavljenko, ki je z njim zaigrala na orglice. Turner se na koncertih ne trudi, da bi bil nedostopen, kul ali skrivnosten, in takšno taktiko ubira tudi pri besedilih.

"Med pisanjem zadnje plošče so se mi v zasebnem življenju dogajale težke stvari, o katerih sem očitno želel govoriti skozi skladbe. Ko nekaj časa snemaš glasbo in plošče, se sčasoma navadiš, da te ljudje analizirajo, in zaradi tega številni glasbeniki nehajo pisati glasbo, ki bi kaj pomenila. Hudo mi je, da moram to reči, ampak U2 so sprva pisali o krvavi nedelji, zdaj pa so njihove skladbe bolj kot ne 'yeah yeah yeah yeah'. Vmes se je marsikaj izgubilo, zato se trudim, da sam pišem skladbe, kot da jih nikoli ne bom nikomur zaigral. Trudim se, da nisem analitičen, še preden se lotim ustvarjanja. Delam tisto, kar se mi zdi dobro, nočem biti najprej glasbeni kritik, šele potem pa glasbenik. Mislim, da številne skupine na tak način uničijo svojo glasbo."

Čar Turnerja je tako morda predvsem v tem, da je v času skrajno kul indie bendov, ki prisegajo na odmerjeno stopnjo komunikacije na koncertih, že skoraj kičasto odprt in prijazen. Morda s svojo glasbo ne premika nobenih mejnikov ali ponuja presežkov, je pa očitno odločen, da bo postal glasbenik z največ koncertne kilometrine. Tako ni čudno, da je eden od njegovih največjih idolov Bruce Springsteen, ki ga opisuje kot enega redkih res velikih umetnikov v glasbeni zgodovini.

"Pri Tape Deck Heart sem veliko razmišljal o njegovem albumu Tunnel of Love. Da je po megalomanski in uspešni plošči Born in the USA posnel album o ločitvi, se mi je zdelo zelo pogumno. Všeč mi je, ko glasbenik naredi nekaj, kar se mu zdi, da mora."