Sobota, 26. 1. 2019, 4.00
5 let, 10 mesecev
Za avtomobile prihodnosti: Slovenci z učinkovito rešitvijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,21
7
Vse več slovenskih mest vlaga v postavitev električnih polnilnic.Večinoma pa so to zelo počasne (šibke) polnilnice z izmeničnim tokom.
V Sloveniji lahko v naslednjih letih pričakujemo povečano število električnih avtomobilov. Polnilna infrastruktura je za veliko večino vozil počasna in le delno uporabna, polnilnice z enosmernim tokom slovenskega porekla pa že danes omogočajo precej učinkovitejše polnjenje ter še vedno sprejemljive stroške za investitorje.
Lani je delež električnih vozil pri neto prodaji novih avtomobilov na slovenskem trgu znašal okoli odstotka, pravi razmah električnih vozil pa lahko pričakujemo šele v prihodnjih letih. Njihova prodaja je namreč najprej povezana z ustrezno ponudbo avtomobilov na trgu in ustrezno hitro dobavljivostjo.
Vložek v električno polnilnico? Elektrika je poceni, zato se neposredno ne povrne …
Na drugi strani bo moralo tej ponudbi slediti tudi širjenje polnilne infrastrukture, ki je delno domena državnih (distributerji električne energije), delno pa zasebnih investitorjev. Danes lahko zasebne polnilnice vidimo pred hoteli, restavracijami, tudi velikimi nakupovalnimi središči.
Električna polnilnica je iz vidika vložka neposredno težko poslovno upravičena. Električna energija je namreč zelo poceni, zato investitor denar služi predvsem s tem, da z njo privablja in ohranja stranke ter polnilnico uporabi za posredno služenje. Lastnik električnega avtomobila bo na primer lahko polnil pred restavracijo, hotelom ali trgovino, v tistem času pa bo tam jedel kosilo, opravil nakupe in podobno.
Brezplačna 50-kilovatna električna polnilnica pred nakupovalnim središčem v Ljubljani je magnet za lastnike električnih avtomobilov.
Polnilnice AC so privlačne investitorjem (občinam), uporabnikom ne
Polnilnice ločimo na tiste za lastnika cenejše z izmeničnim (AC) in enosmernim tokom (DC). Večina novih polnilnic je cenejših AC, ki zahtevajo precej manj začetnega vložka, nižje mesečne stroške najema priključka in manjšo obremenitev za priključek lastnika. Take polnilnice večinoma vidimo v mestih. Občine jih postavijo za relativno majhen denar, se s tem vpišejo na zemljevid elektromobilnosti, uporabnikom električnih avtomobilov pa take rešitve niso najbolj pisane na kožo.
Z izjemo renaulta zoe se namreč vsi električni avtomobili tam polnijo z zelo majhnimi močmi. Hyundaieva kona na primer z močjo 7,5 kilovata (kljub polnilnici z močjo 22 kilovatov), saj je moč omejena z avtomobilskim pretvornikom iz izmeničnega v enosmernin tok. Polnjenje je posledično zelo počasno. Za sto kilometrov je treba baterijo polniti vsaj približno dve uri.
Le redke občine lahko računajo na subvencijo Eko sklada
Na drugi strani je tako imenovanih 'hitrih' polnilnic DC malo, večinoma pa imajo moč vsaj 50 kilovatov. Te so res bistveno hitrejše, a tudi nekajkrat dražje. Zasebni investitor zanje še težje upraviči vloženi denar. Eko sklad za zdaj priznava subvencije le za občine v okviru Nature 2000, in sicer tri tisoč evrov za polnilnico AC in pet tisoč evrov za polnilnico DC.
Funkcionalno polnilnico AC je danes mogoče postaviti tudi za slabih tisoč evrov, pri močnejših DC pa je začetni vložek vsaj deset tisočakov. Že priključni polnilni kabel na 50-kilovatni polnilnici stane od 1.500 do dva tisoč evrov. Zato je torej tudi polnilnic AC bistveno več.
Slovenske polnilnice z enosmernim tokom DC imajo lahko moč tudi le 15 kilovatov (ali pa navzgor do 30 kilovatov). Osnovna stane okrog 10 tisoč evrov. Bistvena pa je učinkovita interakcija z uporabniki.
"Postavili smo okrog 100 polnilnic AC in 50 polnilnic DC, a dve tretjini polnjenj vozniki opravijo na polnilnicah DC," pravi razvijalec električnih polnilnic Teo Bunta iz Slovenske Bistrice.
Slovensko znanje: 'Hitra' polnilnica DC z manj moči in zato sprejemljivo investicijo
V Sloveniji pa postavljajo tudi električne polnilnice domače izdelave, ki so tipa DC. Njihova moč lahko znaša tudi le na primer 15 kilovatov. Stroški so bistveno nižji kot pri 50-kilovatni polnilnici, uporabnik pa lahko baterijo že na tej polni dvakrat hitreje kot na klasični polnilnici AC.
''Pred petimi ali šestimi leti sem začel voziti prvi električni avtomobil. Videl sem, da ni prave polnilne infrastrukture in da se ta gradi predvsem z evropskim denarjem. Finančne logike zanje ob poceni elektriki ni bilo,'' pravi Teo Bunta, ki je nato poskušal poenostaviti gradnjo polnilnic in jih poceniti. Prek svoje družbe v Slovenski Bistrici je razvil navadno polnilnico za tisočaka.
Ko jih je ponudil občinam v Sloveniji in morda pričakoval od pet do deset naročil, jih je dobil 58. Pojavile so se težave s financiranjem materiala, proizvodnje in dodatnega razvoja. Nato je v družbo s 30-odstotnim deležem pristopil Iskratel in skupaj so odprli tudi novo podjetje. Do danes so skupaj postavili okrog sto polnilnic AC in 50 polnilnic DC. Čeprav jih je manj, dve tretjini polnjenj njihovi uporabniki naredijo na polnilnicah DC.
''Poskušali smo razviti strojno opremo za investitorje, ki s polnilnicami privabljajo in ohranjajo stranke, dobijo tudi nove in na tak način služijo. Zelo pomembna pa nam je bila uporabniška izkušnja. Polnjenje mora biti preprosto, uvedli smo funkcijo rezervacij, obveščanja o zasedenosti polnilnic in podobno. Na polnilnicah je tudi 24-palčni zaslon, ki jih pretvarja v marketinško orodje. Sicer pa učinkovito polnilno mrežo sestavljajo polnilnice obeh tipov. DC je kot magnet za uporabnike, da pridejo na neko lokacijo, AC pa da jih tam zadrži,'' dodaja Bunta.
Bistvo je v uporabniški izkušnji, polnilnica mora komunicirati z voznikom
Polnilnica DC z močjo 15 kilovatov tako stane dobrih deset tisoč evrov, ob še vedno sprejemljivih vzdrževalnih stroških pa je uporabniška izkušnja za voznika veliko boljša in zato jih tudi pogosteje uporabljajo. Po Buntovi oceni bodo lastniki od 20 do 30 odstotkov njihovih obstoječih polnilnic letos uvedli plačilni sistem. Električna energija bo po njegovem mnenju malo dražja kot doma, še vedno pa mora motivirati uporabnika.
Bistvo torej ostaja pri uporabniški izkušnji. Lastnik električnega avtomobila lahko danes večinoma le slepo upa, da bo polnilno mesto prosto. Ko je zasedeno (na primer pred nakupovalnim središčem), ne more vedeti, kdaj se sprosti. Korak naprej je na tem področju z aplikacijo Gremo na elektriko že storil Elektro Ljubljana, tudi aplikacija za podporo štajerskih polnilnic MasterCharge omogoča interakcijo z uporabnikom.
''Tudi pri plačilu obračun ne bo vezan le na čas polnjenja. Vmesnik bo upošteval moč polnjenja, količino energije, prav tako rezervacijo polnilnice. Vse to je v korist uporabniku. Aktivacija polnjenja prek aplikacije ali telefonskega klica. Aplikacija lahko tudi opozori voznika, ko se polnilnica sprosti, in mu jo rezervira za deset minut. Če v tla vgradimo še senzorje, lahko zaznamo nepravilno parkiran avtomobil, ki se ne polni, in obvestimo mestno redarstvo,'' dodaja Bunta.
7