DS5 – letos le v 14 slovenskih garaž. Danes nepriljubljen, v prihodnosti oboževan?

Drugačnost je do zdaj nagradilo le 14 slovenskih kupcev

DS5 je vrh ponudbe DS, za katero veljajo druga pravila. Zdi se, da je narejen v posmeh tistim štirikolesnim sivinam, ki upoštevajo nekatere stroge omejitve, zunaj katerih jih čakata graja in neodobravanje.

Avtomobil mora imeti nekaj posebnega. Biti mora drugačen, pravijo pri Citroënu. DS5 je to miselnost povzdignil in jo postavil na značilno francoski piedestal. Dere se, kriči, da je poseben in da mu ni mar za skoraj nič drugega kot to, da lahko v miru živi zanimivo življenje konceptnega vozila, ki je nekako zašlo v serijsko proizvodnjo. In kako se z njegovimi vrednotami razume slovenski kupec? Ne najbolje. Do danes so DS5 v Sloveniji prodali le štirinajstkrat.

Čemu tak hrup? Je DS5 zares tako odbit kot trdimo?

O, seveda. In hkrati tudi eden redkih avtomobilov, ki mu odpustimo množico očitnih pomanjkljivosti. In kaj vse odstopa v primerjavi z uveljavljenimi normami? Zajemite sapo: razcepljen stebriček A omejuje preglednost, zaradi česar je vključevanje v promet v nekaterih križiščih oteženo.

Zadnje steklo je deljeno in tudi tu je preglednost omejena. In mimogrede, zadnji brisalnik je tako majhen, da deluje skoraj komično. Prtljažnik je mogoče odpreti le z gumbom v kabini ali gumbom na ključu, tako da bodo prsti ob slabem vremenu ob dviganju vrat obvezno umazani.

Odlagališč je premalo, predal pred sovoznikom je premajhen, volan je prevelik. Informacijski vmesnik po lanski prenovi ne ponuja več upravljalnika na sredinskem grebenu (!) in je od voznika zelo oddaljen, zato je upravljanje vedno povezano z nerodno iztegnjeno roko, v primeru manjših voznikov (še pogosteje voznic) pa tudi z nagibanjem celotnega telesa naprej. Je pa res, da se je na mestu upravljalnika zdaj pojavilo manjše odlagališče. Prostornost spredaj in zadaj je povprečna, 468-litrski prtljažnik (več kot dovolj za dva) pa ima nerodno visok nakladalni rob.

Tudi okretnost ni njegova največja vrlina ...

Čeprav avtomobil ni daljši od štirih metrov in pol, ima voznik občutek, da vozi vsaj petmetrsko poslovno limuzino. K temu prispeva tudi dejstvo, da so stranska stekla razmeroma ozka. Tako, pomanjkljivosti odpravljene. In zdaj, če še berete in če je vaša vera v to, da še obstajajo avtomobili, zaradi katerih je vredno potrpeti, ostala neomajna, se prepustite hvali.

DS5 je kot praznik za ljubitelje avtomobilskih posebnežev

Je nevsakdanji poklon Citroënovi ekscentrični dediščini, ki jo cenijo le redki. Voznika in potnike z vseh strani obkrožajo skrbno oblikovani detajli. Sredinski greben je visok in na njem so čudovito oblikovana stikala za upravljanje stekel, v njem pa je tako prostoren predal, da bi mu lahko rekli celo prtljažnik številka dve.

Če besedo kokpit uporabljamo pogosto in pri vseh vrstah vozil, si jo DS dejansko tudi zasluži. Zgledovanje po (bojnih) letalih je očitno in tudi zaradi tega je občutek utesnjenosti dobrodošel. Sedi se malce visoko, ampak dobro.

In tisti detajli o katerih sem govoril?

Poleg očitno izstopajočih letalskih stikal še lično okroglo stikalo za nastavljanje stranskih ogledal, pokončna analogna ura s kvazikarbonsko številčnico, lične kljuke na notranji strani vrat in, uh, da ne pozabimo – z rdečo LED-žarnico obrobljen gumb za zagon motorja, vsaj tako drzno oblikovan, tako si misli moja neuka glava, kot kak gumb za izstrelitev raket z vojaških lovcev.

Ste že slišali za dva meča na karoseriji?

Polna zavihkov in zarez, oborožena z dvema kromastima mečema, ki svojo pot začneta pri žarometu, energijo pa jima vzame šele vzpenjanje po drugem kraku razcepljenega stebrička.

In da, ob tem ne smemo pozabiti na atraktivna platišča, spojler, zanimive vdolbine na zadnjih lučeh, pa na dva velika kromasta izpuha, od katerih je en tam le za dodatni dramatični vložek (oba izpuha sta na desni strani) … Spodobi se, da omenimo še razlike v primerjavi z videzom pred prenovo. Maska je drugačna (izginil je Citroënov logotip, nadomestili sta ga črki DS), spremenjeni so tudi žarometi. In mimogrede, ste vedeli, da DS-i niso več Citroëni ampak del samostojne znamke DS?

Udobnejši kot prej. Najzmogljivejši dizel je dober, a ne nujno potreben.

Opazili smo tudi trud Citroënovih strokovnjakov za podvozje. Omilili so (pre)trde nastavitve blažilnikov, zaradi katerih smo se ob lansiranju pred dobrimi tremi leti modela slabše vzdrževanih podlag izogibali v velikem loku. Po novem ni več neudobno čvrst, ampak le še čvrst. Hvalimo. Še vedno velja, da je DS lahko tudi razmeroma hiter v zavojih, a z naraščanjem hitrosti pride do izraza tudi pomanjkljivo komunikativno krmiljenje.

Tokrat smo preizkusili najzmogljivejšega dizla s 180 "konji". Zaloga moči je dovolj velika ne glede na vozno okolje, vprašanje pa je, ali ne bi bil za povprečnega kupca dovolj že kateri od manj zmogljivih dizlov. Navsezadnje DS5 ni izrazit športnik. Z izbiro drugega motorja bi se najbrž znižala tudi sedemlitrska testna poraba.