Sreda, 28. 9. 2016, 17.52
7 let, 2 meseca
Reportaža: Toyota hilux ostaja eden najbolj klenih terencev
Srbija kot obljubljena dežela off-road turizma: terenski rodeo prek dežele žarov in gostoljubnih ljudi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
1
V Slovenijo je zapeljala osma generacija legendarnega Toyotinega pickupa oziroma poltovornjaka hilux. Po veliki peščeni afriški avanturi pa smo hiluxa tokrat dobro preizkusili še na blatnih kolovozih Fruške gore v Srbiji, kjer pospešeno razvijajo tudi naravni turizem in - za razliko od Slovenije - ne izključujejo avtomobilskih in motorističnih izletov v naravi.
Zanimiva in vse bolj obiskana gozdna trdnjava med Beogradom in Novim Sadom
Fruška gora je bila nekdaj otok na Panonskem morju. Od leta 1960 ima Fruška gora, katere grebeni se v skupni dolžini 80 kilometrov raztezajo v smeri od zahoda proti vzhodu, status nacionalnega parka. Najvišji vrh gozdnatega masiva, v katerem prevladujeta hrast in bukev, je Crveni čot (539 metrov), ki se dviga med vojvodinskimi ravnicami in Donavo na eni strani ter Savo in Beogradom na drugi strani.
Od sipin Namibije prek blata Srbije: je toyota hilux res neuničljiva? #video
Brez slabe vesti po kolovozu
Toyota hilux v svoji osmi generaciji še podčrtuje tisto, po čemer je zaslovela: odlično razmerje med terensko klenostjo, vzdržljivostjo in prepričljivostjo 4 x 4 pogona in udobjem, ki ga tak tip vozila sploh lahko ponudi.
Pri slovenskem uvozniku so nam hiluxa predstavili v Srbiji, ker so želeli v resnem preizkusu pokazati bistvo tistega, kar ta avtomobil predstavlja. V Sloveniji je zaradi uredbe, ki motornim vozilom kategorično prepoveduje vsakršno vožnjo v naravnem okolju, praktično nemogoče izpeljati zahtevno predstavitev terenskega avtomobila, ki ni omejena zgolj na nekaj umetnih ovir na poligonu ali pa nekaj krogov po motokros stezi. Za 90 kilometrov gozdnih cest s posameznimi blatnimi odseki, ki so zahtevali posredovanje reduktorja in zapore diferenciala, smo porabili dobre štiri ure.
V globokih blatnih kolesnicah povsem razritega in po nočnem dežju izdatno namočenega kolovoza prek nekdanjega priljubljenega Titovega lovišča Vorvo je hilux dokazal, da je trenutno še vedno eden najboljših in najresnejših terencev. Spet mu nismo prizanašali in dejansko to ostaja avtomobil, ki je bolj prepričljiv v blatu, pesku in kamenju kot pa na gladkem asfaltu.
Toyota hilux se bo morala spoprijeti tudi s slovenskimi stranpotmi in brezpotjem, saj je zanimiva izbira za mobilnost vsakega lovca, revirskega gozdarja, gasilca, gradbenika, vinogradnika, živinorejca in druge poklice, kjer mora biti službeni avtomobil sposoben varno peljati več kot tono tovora tudi tam, kjer zmanjka ceste. Je pa ta avtomobil, sploh ker ponuja vso sodobno varnostno opremo ter prostornejšo in udobnejšo potniško kabino, zasnovano po zgledu športi terencev, zanimiv tudi za vse aktivne družine in razna športna društva.
Če nekdo želi prave odgovore na to, kaj ponuja tehnika terenskega vozila, pa že naletimo na težavo, kje bodo lahko dejansko ti ljudje, ki tak avto potrebujejo, preizkusili in se prepričali glede najbolj pomembne plati hiluxa in njemu podobnih vozil. Kje bodo lahko dobili odgovore o terenskih zmogljivosti na tak način, kot smo jih na praktično celodnevnem preizkusu dobili mi, ter tako dodobra ocenili, ali avtomobil ustreza želenemu. Na Fruški gori smo v spremstvu inštruktorjev in čuvajev parka lahko brez slabe vesti zapeljali z asfalta.
Za 90 kilometrov gozdnih cest s posameznimi blatnimi odseki, ki so zahtevali posredovanje reduktorja in zapore diferenciala, smo porabili dobre štiri ure.
Kje smo se vozili?
Vila Ravne iz časa avstroogrske monarhije, ki je bila po 2. svetovni vojni nacionalizirana in prirejena za potrebe protokola.
Inštruktorji z nacionalnega centra varne vožnje v Navaku, kjer smo toyoto hilux in delovanje njenih vozniških sistemov lahko dodobra preizkusili na 33 hektarih zgledno urejene srbske vozniške akademije, so nam nato pripravili še 90-kilometrsko traso prek gozdnih cest in kolovozov naravnega parka Fruške gore. Iz toplic Vrdnika smo se povzpeli na greben Fruške gore do gozdne koče Popov Čot, od tam pa nadaljevali do znamenite vile Ravne iz časa avstroogrske monarhije, ki je bila po 2. svetovni vojni nacionalizirana in prirejena za potrebe protokola.
V njenem razgledu in bogatem lovišču je najbolj pogosto užival visoki državni funkcionar nekdanje Jugoslavije Aleksandar Ranković Leka. Terensko preizkušnjo, začinjeno z vse več blata in globokimi kolesnicami, smo v senci bukovih in hrastovih krošenj nadaljevali proti obali jezera Moharač ter pot sklenili v nekdanjem priljubljenem lovišču Josipa Broza Tita Vorovu.
Titov obisk Fruške gore: Štiri kilometre gozdne ceste pokrili z betonom v tednu dni …
Pri prečenju gozda od vile Ravne proti obali jezera Moharač smo iz gozdnega kolovoza zapeljali na utrjeno betonsko cesto, ki je vodila do privoza prej vile. Pozornost ob tej betonski cesti sredi ničesar je pritegnila še majhna lična hišica, ki je pravzaprav žar hiša.
Anekdota okoli te cesta pa je sledeča: leta 1976 si je lova pri Aleksandru Rankoviću Leki zaželel maršal Tito. Dileme za upravnika parka ni bilo. Vilo je bilo treba preurediti po maršalovih standardih, delavci pa so v samo sedmih dneh štiri kilometre blatne gozdne steze spremenili v kakovostno betonsko cesto, ki so ji ljubkovalno rekli privoz do Titove in Lekine vile.
Vhod v nekdanje Titovo lovišče Vorovo.
Slovenija je naravno izredno barvita dežela, kjer vseh danih turističnih možnosti še nismo izkoristili. Avtomobilska potovanja in ekspedicijska raziskovanja stranpoti v kombinaciji s kampiranjem pa so rastoča veja pomembne gospodarske panoge.
Kjer je volja, tam je pot, pravi pregovor in na Fruški gori se to jasno kaže. Vračajo se živali, krepi se botanična raznovrstnost in ljudje - domačini in vedno več turistov - uživajo v naravi, predvsem s kolesom in peš ter po dogovoru tudi z avtomobilom ali motorjem.
Slovenski zakon o vožnji v naravnem okolju je jasen: Ne!
Takega prizora v Sloveniji po črti zakona ni mogoče fotografirati brez posledic v obliki globe.
Vožnjo z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila v naravnem okolju prepoveduje zakon o ohranjanju narave. Na podlagi člena 28/b je v naravnem okolju prepovedano voziti, ustaviti, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni pogon ali drug lasten pogon vozila.
Po noveli, sprejeti 12. junija 2014, zakon sicer dovoljuje tudi javne prireditve za vožnjo v naravnem okolju za motorna vozila in kolesa, vendar pa je zato treba predhodno pridobiti soglasje Zavoda RS za varstvo narave. Če nekdo organizira vožnjo na področju gozda oziroma na kmetijskem zemljišču, pa morata soglasje za tovrstno početje dati tudi Zavod za gozdove in kmetijsko-svetovalna služba.
Kakšno pa je vaše mnenje o nadzorovani vožnji v naravnem okolju?
Na tri kilometre dolgi asfaltni testni stezi, ki je široka od 15 do 40 metrov, in dobro opremljenem terenskemu poligonu srbskega nacionalnega centra Navak blizu Beograda, ki se razteza na 33 hektarih površine, smo najprej preveri delovanje novih vozniških sistemov, vgrajenih v hilux, ki omogočajo varnejšo vožnjo. Vaje so recimo vključevale tudi slalom pri hitrosti 60 kilometrov na uro, da je bilo mogoče na asfaltu preveriti napredek v natančnosti krmiljenja in odzivanja podvozja v smislu izboljšane lege na cesti.
Po cestah, ki so tako ali tako namenjene delu v gozdu
Na Fruški gori se pospešeno razvija naravni turizem s kampi. Posebnost te plodne gore, kot ji tudi pravijo, je veliko število (16) naravnih in umetnih jezer, ki služijo namakanju kmetijskih površin pod to gozdno trdnjavo, in se vse bolj uveljavljajo tudi kot urejena ribolovna območja in naravna kopališča ob ponudbi toplic tega območja, kot je recimo Vrdnik.
Srbija pospešeno razvija turizem in po zgledu nekaterih najbolj ekološko osveščenih držav Evropske unije, kot sta recimo Avstrija in Finska, razume tudi ljudi, ki imajo terenska vozila.
To pomeni, da je na določenih območjih mogoča tudi terenska vožnja v naravnem okolju pod nadzorom služb, ki za določeno območje skrbijo.
Ne gre za brezglavo uničevanje narave po načelu plačaj in delaj, kar hočeš, temveč pametno koriščenje zgolj tistih poti in površin, ki so tako ali tako namenjene delu v gozdu, oskrbi lovišča, nadzoru in dostavi odprtih turističnih točk naravnega parka.
O naših vožnjah povprašamo oborožena uniformirana nadzornika naravnega parka, nekakšna gozdna policista, ki sta naš konvoj vseskozi spremljala iz ozadja. Prijazno pojasnita, da se vozimo po oskrbovalnih poteh parka, stran od gnezdišč orla, stran od napajališč evropskega jelena, zunaj skrbno varovanih rastišč zaščitenih rastlin.
"Ob teh gozdnih cestah je manj stečin divjadi. Najbolj zanimive in naravno bogate dele parka lahko dosežete le peš, tudi s traktorjem ne gre. Razvijamo ekološke tabore, spodbujamo pohodništvo in po dogovoru izvedemo tudi terenske vožnje po parku po točno določenih poteh, kjer sicer redno poteka spravilo lesa. Na svojo roko se ne vozi nihče, zato smo tu mi."
Na poti do prej omenjene nekdanje lovske rezidence političnega veljaka nekdanje Jugoslavije Aleksandra Rankovića Leke kolovoz pripelje mimo kmetije, kjer nas pričaka strogi pogled priletne ženice, ki pa se hipoma spremeni v nasmeh, ko ji iz avtomobila povemo, kdo smo in kaj počnemo pod krošnjami stoletnih hrastov.
Ljudje se zavedajo pomena naravnih danosti Fruške gore, jih varujejo, a razumejo tudi prednosti turističnih aktivnosti. Gostoljubje je zaščitni znak dežele žarov in pristnega balkanskega humorja.
Turizem v Srbiji se vzpenja, ljudje pa se zavedajo njegovega potenciala in znajo privabiti tuje investitorje. Toplice v Vrdniku imajo recimo le streljaj od gozdov Fruške gore nov hotel s petimi zvezdicami in privlačno ceno nastanitve, ki se prične pri 70 evrih.
Inštruktorji z nacionalnega centra varne vožnje v Navaku, kjer smo toyoto hilux in delovanje njenih vozniških sistemov lahko dodobra preizkusili na 33 hektarih zgledno urejene srbske vozniške akademije, so nam nato pripravili 90-kilometrsko traso prek gozdnih cest in kolovozov naravnega parka Fruške gore.
1