Novi Hyundai Tucson: Okušanje belokranjske nirvane

Posebej če jo tja mahneš med tednom. Kje so vsi? Kaj se je zgodilo? Je kaj narobe? Ne, prav nič ni narobe, vse je prav, le tako tukaj teče čas, kar je posebej šokantno spoznanje, če se v večnem občutku pomanjkanja časa iztrgaš iz objema preživahnega glavnega mesta.

Pa skočimo v preteklost …

Naš zvesti oproda, novi Hyundai Tucson, nas je zapeljal v dolino Kolpe, v Kostel. Razgibana pokrajina in etnografska pestrost imata v teh krajih več obrazov. Skopa zemlja in gričevja z močnimi gozdovi niso dali dovolj za preživetje vseh, zato se je bilo treba znajti.

Nekoč sta posebej pomemben vir zaslužka predstavljala krošnjarstvo in tovorništvo, danes pa se zaradi lepe in neokrnjene narave živi predvsem turizem. Kajaki, kanuji, raftingi, pa ribolov, ježa s konji, kolesarjenje, pohodništvo, taborjenje, lovski turizem … in še bi lahko naštevali.

Neposredna bližina meje in mešanje s Hrvati in nekoč nemško govorečimi sta v 16. stoletju razvila svojevrstno kostelsko narečje. Ta je posebnost v slovenskem jeziku, saj ne poznane dvojine. Naš prvi postanek v kolpski dolini je bil pod kostelskim gradom. Gospodovalno stoji na pečini in zviška gleda na vse, ki se znajdejo v bližini. Kljubuje času, naravi, sovražnikom. Prvič je bil v listinah omenjen leta 1336 kot Graffenwarth, kar pomeni grofovska straža. Tri leta pred tem je imel status gospostva s pravico do krvnega sodišča.

Ortenburžani so postali lastniki te posesti s poroko Neže Turjaške, ki jo je za ženo vzel Oton I. Ortenburški. Koroški grof je med letoma 1247 in 1325 dal pozidati tu grad v obliki stolpa, obdajal pa ga je zid.

Grad je sčasoma dobil pet obrambnih stolpov in je imel pomembno vlogo kot obmejna utrdba v obrambi celjske in kranjske posesti, postajal pa tudi pomembna trgovska postojanka. Njegovo obzidje je reševalo življenja mnogim, saj so grad napadali Turki v 15. in 16. stoletju. 14 večjih napadov je povzročilo izropane in požgane okoliške vasi, čeprav se je grad dolgo upiral. V grad jim je uspelo priti le enkrat. Grad pa je preživel tudi kmečke upore, požig v času francoske okupacije v začetku 19. stoletja, leta 1943 pa so ga partizani minirali in požgali, ker je bila v njem italijanska postojanka.

Po težkih časih je zasluženo dočakal svojo obnovo. Nekoč so pred gradom izvajali smrtne obsodbe. Danes tu stoji imitacija gavg, kakršen so bile v uporabi za usmrtitve.

Pravljičnost prav posebnega gozda

Bela krajina z vinogradi, mehkimi bregovi ob reki Kolpi in gozdovih, posejanih pretežno z listavci, je malce poseben svet. Še posebej pa izstopajo vitke lepotice, breze, ki z belim lubjem ustvarjajo občutek zasanjanosti.

Osupljivo lepe so v družbi praproti, to daje pokrajini svojstveno podobo. Sprehod skozi takšen gozd te v domišljiji zapelje v druge dimenzije. Kot da si v sami pravljici, nekje v drugem prostoru in času. Jesen še posebej poudari lepoto krajine, saj obarva zelenilo s toplejšimi barvami.

Nas je malce prehitel nekajdnevni dež, ki je nekoliko pohitril proces obarvanja in je bilo že precej rjavkastih odtenkov. Takšni gozdovi se imenujejo steljniki. Nekoč so jih kosili in podrast uporabljali za nastiljanje živini, danes jih pretežno obiskujejo turisti. Ko boste v Beli krajini, se le zapeljite do katerega od steljnikov, neverjetno lepi so in zelo fotogenični, da jih ujamemo na kamero.