Sivolasi možakar, ki je osrečil Portugalsko

• EP 2016 v številkah #infografika
• Selektor Slovenije Srečko Katanec o EP 2016 #intervju
• Zgodba o junaku finala EP 2016

Na klop Portugalske je sedel konec septembra 2014, ko je nasledil Paula Benta. Njegovega predhodnika, ki je bil selektor štiri leta pred tem, je odnesel nepričakovan domač poraz proti Albaniji v prvi tekmi kvalifikacij za nastop na letošnjem evropskem prvenstvu.

Fernando Santos je potem na poti do Francije zmagal na vseh sedmih tekmah, ki so bile pred njim, in se s Portugalsko zlahka uvrstil na zaključni turnir. Na tem je šel z njo do konca in državi, v kateri je nogomet že od nekdaj pomemben del življenja skorajda vsakega prebivalca, prinesel zgodovinsko prvo lovoriko na velikih tekmovanjih.

Vseskozi je vedel, kaj hoče

Portugalci ga nosijo na rokah. Res je, Portugalci so na tej poti izgubili identiteto, to ni več reprezentanca, ob igri katere bi uživali, a tisto, kar je najpomembnejše, je tu. Evropski naslov, ki je narisal nasmeh portugalskemu narodu. Ta ima v zadnjem času vse manj razlogov za veselje.

Santos je z ekipo, ki je bila mnogo manj nadarjena od nekaterih, od katerih smo uspehe pričakovali v preteklosti, prišel do konca in prinesel lovoriko, na katero so Portugalci čakali leta in leta. Ustvaril je moštvo, ki je od začetka do konca vedelo, kaj hoče. Skupek nogometašev, mlajših in starejših na čelu s Cristianom Ronaldom, ki so dihali kot eno in poskrbeli, da so se zapisali med nesmrtne.

Izgubil je proti Zelenortskim otokom

Veliko je menjal in taktiziral. Na poti do velikega končnega cilja je pomagalo kar 21 od 23 nogometašev, brez vsaj minute sta na letošnjem evropskem prvenstvu ostala le rezervna vratarja, a bolj kot tavanje med raznoraznimi različicami je bil to znak tega, da je vseskozi vedel, kaj hoče.

Poskrbel je, da so se vsi podredili ekipi. Tudi Cristiano Ronaldo. "Hvala predsedniku zveze, ki me je vedno podpiral, in hvala prečudovitim fantom, ki so vseskozi verjeli," je, ob tem je komaj zadrževal solze, nekaj minut po koncu velikega finala v Parizu govoril 61-letni trener. Ta je moral, čeprav na uradnih tekmah, teh je bilo na klopi Portugalske 13, nikoli ni izgubil, poslušati tudi kritike. Privoščil si je namreč šest porazov na prijateljskih tekmah, med drugim je izgubil tudi proti Zelenortskim otokom.

Grke je popeljal do dveh uspehov na velikih tekmovanjih

V vlogi selektorja Grčije se je zelo izkazal. Da se v selektorski vlogi dobro znajde, je dokazal že prej. V drugi državi, v kateri si je ustvaril nogometno ime. Med letoma 2010 in 2014 je sedel na klopi Grčije in z njo na dveh velikih tekmovanjih zapored prišel daleč. Najprej jo je popeljal na evropsko prvenstvo pred štirimi leti in tam tudi do četrtfinala.

Potem je poskrbel, da se je Grčija uvrstila še na svetovno prvenstvo 2014 v Braziliji, kjer se je prvič uvrstila celo v izločilni del. Izpadla je v osmini finala proti Kostariki po enajstmetrovkah. Te si je Portugalec ogledal prek televizijskega ekrana, saj je bil pred tem izključen zaradi ugovarjanja sodniku.

Kaznoval ga je Avstralec Ben Williams, ki je s poznejšo razlago dogajanja in besed, ki jih je slišal na svoj račun, poskrbel, da je bil Santos kaznovan s kar osmimi tekmami prepovedi, kar je pomenilo tudi, da se je poslovil od grške klopi.

Vodil je vse tri največje portugalske klube: Benfico, Porto in Sporting.

Sedel je na klopeh vseh treh portugalskih velikanov

Še preden se je izkazal v reprezentančnem nogometu, se je novi evropski prvak dokazal tudi na klubski ravni. Prav tako v Grčiji in na Portugalskem, kjer je začel trenersko pot. Poskušal je tudi kot igralec, začel je pri lizbonski Benfici, a hitro, pri 21 letih, nogometne čevlje postavil v kot. Raje se je posvetil izobrazbi in postal nogometni trener.

Leta 1987 je prevzel portugalskega nižjeligaša Estoril Praio in na njegovi klopi sedel sedem let. V tem času ga je spravil v prvo ligo in se potem preselil na klop Estrele Amadore. Na njej je ostal štiri leta in se leta 1998 znašel pred prvim velikim izzivom.

Zlatko Zahović je pod njegovim vodstvom igral v življenjski formi

Pri Portu je na delu občudoval Zlatka Zahovića. V roke je dobil enega izmed treh velikanov portugalskega nogometa, Porto, pri katerem je v prvi sezoni sodeloval tudi z Zlatkom Zahovićem, ki je takrat blestel. V letu, v katerem je Porto postal državni prvak in osvojil superpokal, je nekdanji slovenski nogometni zvezdnik igral v življenjski formi.

V prvenstvu je zabil 14 golov, v ligi prvakov jih je dosegel kar sedem in bil po skupinskem delu celo najboljši strelec tekmovanja. Po koncu sezone je odšel v Olympiacos.

Santos je v Portu v sezoni 2000/01 sodeloval tudi z Miranom Pavlinom, sezono pred tem se je z njim uvrstil v četrtfinale lige prvakov ter v tem času osvojil še en superpokal in dva pokala.

Leta 2001 je prvič odšel v tujino. Preselil se je v Grčijo, prevzel je atenski AEK in v prvi sezoni osvojil pokalno lovoriko. Kmalu bi tudi prvenstveno, izgubil jo je le zaradi slabše razlike v zadetkih proti prvaku Olympiakosu.

Po enem letu je postal trener Panathinaikosa, a v tem klubu ostal vsega štiri mesece.

Leta 2003 se je vrnil na Portugalsko in prevzel lizbonski Sporting, zasedel tretje mesto v prvenstvu in se po koncu sezone spet vrnil na klop AEK, s katerim je bil v grškem prvenstvu med letoma 2004 in 2006 dvakrat tretji.

Leta 2010 se je podal na selektorsko pot

Leta 2006 je sledil nov skok na Portugalsko, sedel je na klop še tretjega velikana tamkajšnjega nogometa. Kluba svoje mladosti Benfice, s katero je bil v prvenstvu tretji, kar ni bilo dovolj in po prvem spodrsljaju v novi sezoni je moral oditi.

Nekaj tednov pozneje se je spet vrnil v Grčijo in takrat prevzel PAOK, pri katerem je ostal nekoliko dlje. Tri leta in v zadnji sezoni je zasedel tretje mesto v prvenstvu, kar je bil velik uspeh. Leta 2010 je sporočil, da odhaja, in se podal na selektorsko pot, ki je vrhunec dočakala v nedeljo.

V Grčiji je bil izbran za najboljšega trenerja desetletja. Portugalski je prinesel zgodovinski prvi naslov evropskega prvaka.

V Grčiji je postal trener desetletja

Na Portugalskem bo imel v prihodnosti status božanstva, o tem ni dvoma. Zelo dobro si je postlal tudi v Grčiji, kjer ga neizmerno cenijo in so ga, še preden je z njihovo reprezentanco dosegal izjemne rezultate.

Kar štirikrat, v letih 2002, 2005, 2009 in 2010, je bil izbran za najboljšega trenerja grške lige.

Največje priznanje je dobil, ko je bil leta 2010 imenovan za najboljšega trenerja zadnjega desetletja.

Nekaj zanimivosti o Fernandu Santosu:

• Ko je postal selektor Portugalske, je bil star 60 let in postal drugi najstarejši selektor v zgodovini reprezentance. Starejši je bil le Otto Gloria, ki je bil leta 1982 star 64 let.
• Je prvi selektor Portugalske, ki je pred tem sedel tudi na klopi kakšne druge reprezentance.
• Je prvi selektor Portugalske, ki je vodil vse tri največje tamkajšnje klube (Porto in lizbonska tekmeca, Benfico in Sporting).
• Bil je trener kar desetih klubov, a je delal samo v dveh državah.
• Je diplomirani elektrotehnik in telekomunikacijski inženir.

Vse zgodbe, ki smo jih spisali v času EP: 

Eder (Portugalska), Antoine Griezmann (Francija), Hal Robson Kanu (Wales), Mario Gomez (Nemčija), brata Romelu in Jordan Lukaku (Belgija), Renato Sanches (Portugalska), Jakub Blaszczykowski (Poljska), Ricardo Quaresma (Portugalska), Kolbeinn Sigthorsson (Islandija),Gianluigi Buffon (Italija), Theodor Elmar Bjarnason (Islandija), Hrvoje Ćustić/Danijel Subašić (Hrvaška), Zlatan Ibrahimović (Švedska), Islandija, Ante Čačić (Hrvaška), Will Grigg (Severna Irska), Neil Taylor (Wales), Davor Šuker (Hrvaška), Armando Sadiku (Albanija), Marcus Rashford (Anglija), György Garics (Avstrija), Gabor Kiraly (Madžarska), Graziano Pelle (Italija), Darijo Srna (Hrvaška), Gareth Bale (Wales), Dimitri Payet (Francija).