Nori 40-letni rekorder, ki brani v preveliki trenirki

Gabor Kiraly je postal prvi 40-letnik, ki je igral na evropskem nogometnem prvenstvu. Foto: Reuters

Prejšnje zgodbe:
Dimitri Payet (Francija), Gareth Bale (Wales), Darijo Srna (Hrvaška) in Graziano Pelle (Italija).

Na dan torkove tekme prvega kroga skupine F evropskega prvenstva proti favorizirani Avstriji v Bordeauxu je bil star 40 let in 75 dni. Prejšnji rekorder, legendarni nemški nogometaš Lothar Matthäus, jih je imel, ko je igral na evropskem prvenstvu leta 2000, 39 in 91 dni. 

Da bo postal rekorder, je bilo jasno že pred tekmo. Da bo ohranil nedotaknjeno mrežo in Madžarski ob prvem nastopu na velikih tekmovanjih po dolgih treh desetletjih leta 1986 so nastopili na svetovnem prvenstvu v Mehiki, pomagal osvojiti tri točke, ni upal staviti nihče.

Ne strelca, Madžari slavijo vratarja

Madžar in njegova legendarna trenirka. Ko se je pogled velike večine občinstva, razen tistih, ki nogomet spremljajo res podrobno in seveda Madžarov, ustavil na Gaborju Kiralyju, se je marsikdo verjetno nasmehnil in če je na favorizirane Avstrijce nekaj denarja vložil že prej, stavo v hipu takoj podvojil.

Nekoliko okrogel štiridesetletnik, oblečen v preveliko sivo trenirko? "Ne, ta ne bo branil ničesar," so si ob tem rekli tako misleči, a kmalu spremenili svoje mnenje.

Izkušeni reprezentant Madžarske jih je hitro utišal, z nekaj obrambami poskrbel, da so bili njegovi soigralci iz minute v minuto bolj prepričani, da lahko celo zmagajo, in v zadnjem delu tekme, zabili so dva gola, to tudi potrdili.

Zadela sta napadalec Hannovra Adam Szalai in vezist Nürnberga Zoltan Stieber, ki sta v prejšnji sezoni, mimogrede, skupaj prispevala en samcat prvenstveni gol, a brez skrbi. Po tekmi je bil v ospredju več ali manj le en človek. Kiraly, ki je tako poseben, da bi o njem v teh dneh govorili, tudi če ne bi postal novi rekorder.

Norec, ki se je rodil na dan norcev

Rodil se je na dan norcev, 1. aprila leta 1976. Po vsemu, kar je na njegovi nogometni poti sledilo pozneje, je datum kar pravšnji.

Na nogometna igrišča je sledil očetu, ki je bil napadalec lokalnega moštva Haladas. Tam je začel igrati tudi njegov sin, a kot vratar, ki se je hitro ustalil med vratnicama članskega moštva.

Njegov razvoj je nekoliko zmotil incident, ki si ga je privoščil, kot je bil star 19 let – po enem izmed porazov je iz jeze vrgel žogo v sodnika in moral počivati kar deset tekem. A po tem spodrsljaju je delal še toliko bolj zavzeto in poskrbel, da je glas o njem prišel vse do Nemčije.

V Berlinu je ostal sedem let. Postal je legenda kluba in s Hertho igral tudi v ligi prvakov.

V Berlinu je postal legenda, potepal se je tudi po Angliji

Ko je bil star 21 let, ga je k sebi zvabila Hertha. Berlinski prvoligaš ga je pripeljal kot rezervo, a mladi Madžar ni potreboval veliko časa, da se je ustalil kot trenerjev prvi izbor. Od takrat naprej tega statusa ni več izgubil in z Berlinčani v sezoni 1999/2000 igral tudi v ligi prvakov, v kateri se je s soigralci prebil do drugega dela. V veliki meri tudi po njegovi zaslugi. Blestel je predvsem na tekmah proti Milanu, proti kateremu je Hertha presenetljivo osvojila štiri točke.

V Berlinu je ostal kar sedem let, v tem času vseskozi branil v prvi nemški ligi in s klubom osvojil tudi dva ligaška pokala. V naslednjih letih so sledile številne selitve. Pretežno povsod, kjer je bil, je branil redno. Leta 2004 se je preizkusil še v elitni angleški premier ligi, a s Crystal Palaceom izpadel že po eni sezoni. Član tega kluba je ostal tri leta, potem je bil še pri West Ham Unitedu, Aston Villi in se leta 2009 vrnil v Nemčijo.

Najprej pri Bayerju Leverkusnu, pri katerem ni dobil priložnosti, potem pri 1860 Münchnu, pri tem drugoligašu se je dodobra ustalil, je prebil skupaj pet let in se potem vrnil na Otok. Okrepil je Fulham, katerega član je bil v prejšnji sezoni, a v Londonu praktično ni igral. Po koncu sezone se je vrnil v Haladas, katerega član je še danes.

Od Avstrije do Avstrije, vmes pa 18 let

Član reprezentance je že 18 let. Foto: Guliverimage/Getty Images V reprezentanci je debitiral daljnega leta 1998, ko je bil star vsega 22 let. In to na kakšen način! Na tekmi proti Avstriji je pri zmagi s 3:2 po vsega osmih minutah ubranil enajstmetrovko rekorderju po številu golov med Avstrijci Toniju Polsterju. Po tekmi so navijači glasno vzklikali njegovo ime, takrat še mladenič je bil ob tem tako ganjen, da je komaj zadrževal solze.

Zdaj, 18 let, pozneje, je z reprezentanco prav na tekmi proti Avstriji dosegel največjo zmago na nogometni poti, ki traja že več kot dve desetletji, in postal rekorder. Vmes je – razen med letoma 2006 in 2009, ko ga od sramotnega poraza proti Malti nekaj časa ni bilo zraven – vseskozi branil za Madžarsko in prav na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na letošnjem evropskem nogometnem festivalu v Franciji proti Norveški izenačil rekord po številu nastopov v njenem dresu. Dosegel je mejnik Jozsefa Bozsika izpred pol stoletja in ga zdaj seveda že krepko presegel.

Ne bo se zgodilo, da bi kdaj pozabil sivo trenirko

Zdaj je v preveliki sivi trenirki – nosi jo že od nekdaj in je njegov zaščitni znak, ki ga posnema vse več navijačev – nase opozoril ves svet. Vedno je oblečen v ta nenavaden kos oblačila in vseskozi skrbi, da je ta ob njem. Prepričan je, da mu prinaša srečo. Ne le trenirke, tudi črne majice z motivom tigra in košarkarskega dresa z zanj srečno številko 13, ki ju ima vedno na sebi pod vratarskim dresom, nikoli ne pozabi. "Ne, to se ne bo zgodilo," je odločno odgovoril na vprašanje enega izmed novinarjev, kaj bi bilo, če bi pred tekmo ostal brez zanj obvezne opreme.

Včasih je z nenavadnimi potezami dvigoval občinstvo na noge. Danes je veliko bolj umirjen. Foto: Guliverimage/Getty Images

Včasih je počel vragolije na igrišču, danes navdušuje z govorjenjem

Zdaj, ko je prestopil prag četrtega desetletja življenja, je še vedno nenavaden, a veliko manj, kot je bil včasih. Tisti, ki ga spremljajo že od nekdaj, vedo veliko povedati o nekaterih norih potezah, s katerimi je dvigoval gledalce na noge.

Ko jih je zabaval s podajami v slogu košarkarskih zvezdnikov – pogledal je levo, podal pa v desno in obratno –, ko je v kazenskem prostoru skupaj z žogo delal prevale, ali pa ko je naredil še nekaj veliko bolj norega. Akcijo je pred svojim golom začel tako, da je žogo nabil v okvir svojega gola in, tako pravijo, trenerja tako razjezil, da je skorajda ostal brez mesta v ekipi.

Zdaj bolj kot z nenavadnimi potezami na igrišču navdušuje z jezikom. "Mojim otrokom bi rad sporočil, naj ne proslavljajo preveč. Treba se je naspati, jutri bomo vstali zelo zgodaj. Jaz bom tisti, ki vas bom peljal v šolo," je v trenutkih največje evforije, novembra lani takoj po zmagi nad Norveško, svojim potomcem v kamero državne televizije sporočil novembra lani.