Kdo je človek, ki je v obup spravil Francoze?

V letih, ko so imeli Eusebia, Pedra Pauleto, Nuna Gomesa in še katerega izmed napadalcev, ki bi si jih želel vsak trener, Portugalcem ni uspevalo. Očitno so morali, da jih je osrečil, počakati na napadalca, ki ni ravno golgeter, a se je v nedeljo zvečer na štadionu Stade de France v Parizu z enim dotikom žoge za vse večne čase zapisal v zgodovino portugalskega nogometa in se postavil ob bok velikanom, kot so Luis Figo, Manuel Rui Costa in seveda tudi Cristiano Ronaldo.

Na prvenstvu je odigral le 13 minut, potem pa ...

Trenutek, ko je prišel na igrišče. Da je sploh odšel na evropsko prvenstvo, se lahko Eder zahvali pomanjkanju pravih portugalskih napadalcev. Da je zaigral v velikem finalu, sta najverjetneje poskrbeli nesreča in poškodba najboljšega strelca in kapetana Portugalske. Pa tudi izjemen občutek trenerja Fernanda Santosa.

Na letošnjem evropskem prvenstvu je 28-letni napadalec do velikega finala igral le 13 minut. V skupinskem delu. Šest proti Islandiji in sedem proti Avstriji.

V tekmi, na kateri so Portugalci razžalostili Francijo, je na igrišče namesto čudežnega dečka portugalskega nogometa Renata Sanchesa prišel v 79. minuti in 20 minut pozneje s strelom od daleč poskrbel za gol, ki prekaša vse mojstrovine in nepozabne trenutke prejšnjih portugalskih nogometnih mojstrov.

Šele četrti, a zlata vreden gol

Bil je šele njegov četrti v 29 reprezentančnih nastopih - na prvega je v izbrani vrsti, v kateri je debitiral pred štirimi leti, čakal kar 18 tekem -, a zato toliko bolj pomemben. Seveda najbolj pomemben na njegovi nogometni poti in gol, ki ga bo za vselej zaznamoval. Do zdaj vsaj podobnih trenutkov v njegovi zgodbi ni bilo.

28-letni visokorasli nogometaš se je za vse večne čase zapisal v zgodovino portugalskega nogometa.

Njegovo izginotje so celo prijavili policiji

Rodil se je v Afriki, v Gvineji Bissauu, in se kot otrok preselil v Evropo, na Portugalsko. Z enajstimi leti se je začel ukvarjati z nogometom pri nižjeligašu ADD Ademii. Potem ga je pot vodila v klub Oliveira do Hospital Tourizense, pri katerem je v tretji portugalski ligi dočakal prve članske minute.

Ko je bil star 20 let, se je preselil v Academico in začel igrati v prvi ligi. V njej je v dresu tega kluba v štirih letih odigral 83 tekem, a dosegel samo 12 golov. Osvojil je tudi portugalski pokal, a v velikem finalu ni igral.

Bilo je leta 2012, ko je Academica v zadnji tekmi tekmovanja premagala lizbonski Sporting, a brez svojega zdaj opevanega napadalca. Ta 190 centimetrov visoki nogometaš je takrat namreč za nekaj tednov izginil z obličja zemlje. Ni ga bilo na treningih, ni se odzival na telefonske klice, šlo je celo tako daleč, da so pri Academici na policijo prijavili njegovo izginotje. "Še sem živ. V Lizboni sem z družino, a se ne bom vrnil v Academico," se je javil takrat in dal vedeti, da hoče drugam.

V Swanseaju so se držali za glavo

V Swanseaju se nikakor ni znašel. Govorilo se je, da se bo preselil v Anglijo, dogovarjal naj bi se z West Ham Unitedom in Evertonom, a na koncu je pristal v Bragi. Prva sezona v dresu tega kluba, 2012/13, je bila zanj najplodnejša do zdaj. Zabil je 16 golov in zdelo se je, da bo šla njegova pot navzgor. Toda že v naslednji, imel je kar nekaj težav, se je ustavil pri zgolj štirih. V tretji sezoni v dresu Brage, v kateri je igral tudi v ligi prvakov, je bilo golov spet nekaj več, 13, in pred letom dni se je le preselil v Anglijo, ki si jo je tako zelo želel.

Zanj je Swansea odštel 6,7 milijona evrov. Takrat so se navijači tega valižanskega kluba spraševali, za koga gre, in bili zelo skeptični. Izkazalo se je, da upravičeno. Čeprav je podpisal štiriletno pogodbo, je Swansea zapustil že po nekaj mesecih. Po 15 tekmah brez zadetka, le štirih v začetni enajsterici, so ga zadnji dan letošnjega zimskega prestopnega roka poslali drugam.

Portugalski je prinesel prvo lovoriko z največjih nogometnih tekmovanj.

V Franciji se je vrnil med žive, v Franciji je poskrbel za trenutek večne slave

Posodili so ga v Lille, v katerem je zablestel. Po šestih golih v 14 tekmah je svojemu novemu klubu pomagal do petega mesta v državnem prvenstvu in uvrstitve v ligo Europa, pa tudi do finala ligaškega pokala, v katerem je izgubil proti PSG, ki je bil takrat še "v lasti" Zlatana Ibrahimovića. "On je naš bojevnik," ga je opeval trener Lilla Frederic Antonetti in poskrbel, da so ga pri Lillu odkupili.

Ko je Lille Swanseaju zanj ponudil 4,5 milijona evrov, se je Valižanom verjetno smejalo. Takoj so privolili in si verjetno mislili, da so se podpisali pod posel stoletja. Zdaj, po njegovem nedeljskem poznovečernem strelu ter zanj značilnem proslavljanju zadetka s salutiranjem in belo rokavico, se verjetno tolčejo po glavi, ker z njegovo prodajo niso počakali še nekaj tednov.

Vse zgodbe, ki smo jih spisali v času EP: Antoine Griezmann (Francija), Hal Robson Kanu (Wales), Mario Gomez (Nemčija), brata Romelu in Jordan Lukaku (Belgija), Renato Sanches (Portugalska), Jakub Blaszczykowski (Poljska), Ricardo Quaresma (Portugalska), Kolbeinn Sigthorsson (Islandija),Gianluigi Buffon (Italija), Theodor Elmar Bjarnason (Islandija), Hrvoje Ćustić/Danijel Subašić (Hrvaška), Zlatan Ibrahimović (Švedska), Islandija, Ante Čačić (Hrvaška), Will Grigg (Severna Irska), Neil Taylor (Wales), Davor Šuker (Hrvaška), Armando Sadiku (Albanija), Marcus Rashford (Anglija), György Garics (Avstrija), Gabor Kiraly (Madžarska), Graziano Pelle (Italija), Darijo Srna (Hrvaška), Gareth Bale (Wales), Dimitri Payet (Francija).