Pred leti je bil kralj njihovih src, danes ga Hrvati prezirajo

Prejšnje zgodbe: Armando Sadiku (Albanija), Marcus Rashford (Anglija), György Garics (Avstrija), Gabor Kiraly (Madžarska), Graziano Pelle (Italija), Darijo Srna (Hrvaška), Gareth Bale (Wales), Dimitri Payet (Francija).

Hrvati so po prekinitvi, ki so jo z izgredi povzročili njihovi navijači na petkovi tekmi skupine D letošnjega evropskega prvenstva proti Češki v Saint-Etiennu, kjer je Hrvaška iz rok izpustila vodstvo z 2:0 in na koncu remizirala, trepetali pred kaznijo, o kateri so v ponedeljek odločali veljaki krovne Evropske nogometne zveze (Uefa). Nekateri so šli celo tako daleč, da so se bali izključitve s prvenstva, kar bi bil za Hrvate, ki so na prvih dveh tekmah pokazali zelo veliko in jim lahko osmino finala odnese le nesrečen splet rezultatov, velik šok. To se ni zgodilo, Hrvati so jo odnesli le s finančno kaznijo in ostajajo v Franciji, kar seveda še zdaleč ne pomeni, da pred dejanji tistih, ki so bili v ospredju v zadnjih dneh, ne trepetajo več.

Lastnih navijačev se bojijo tudi pred današnjo tekmo z evropskimi prvaki Španci v Bordeauxu. Skrbi jih, da bi njihovi lastni privrženci z novimi izgredi še enkrat osramotili Hrvate in v svet poslali prizore, ki jih noče videti nihče.

Z dejanji, s katerimi peščica najradikalnejših navijačev izraža glas celotne javnosti - ta takšna dejanja sicer obsoja -, sporočajo, da je hrvaški nogomet že nekaj let v rokah ljudi, ki delajo za lasten interes. Izražajo nezaupnico ljudem, ki nikakor ne dopustijo, da bi jih sklatili z vodilnih položajev v športu, ki ima na Hrvaškem kulten status in je v marsičem prepleten s politiko.

Včasih je bil bolj priljubljen, kot je v Sloveniji Peter Prevc

Predsednik HNS je postal leta 2012. Foto: Vid Ponikvar Na vrhu te piramide od leta 2012 sedi Davor Šuker. Nekoč zlati nogometaš, ki je Hrvaško prav v Franciji kot najboljši strelec tekmovanja s šestimi goli popeljal do brona na svetovnem prvenstvu, najodmevnejšega uspeha v zgodovini hrvaškega športa, je bil pred desetletjem in več velik junak hrvaškega naroda. Nogometaš, čigar fotografije so fantje lepili na omare svojih sob, njihovi očetje pa uokvirjali na stenah v dnevnih sobah. Zvezdnik svetovnega kova, ki se je uvrstil na seznam najboljših 125 nogometašev vseh časov, je imel na Hrvaškem vsaj tak status, kakršnega danes v Sloveniji uživa Peter Prevc. Zdaj je vse povsem drugače in obrnjeno na glavo.

Ko golov v soju žarometov največjih svetovnih športnih prizorišč ni bilo več, je ugled slovitega nogometaša začel bledeti. Od človeka, na katerega je bil ponosen prav vsak Hrvat, je prehodil pot do osebe, ki jo marsikdo prezira.

Za Hrvaško je v 69 nastopih zabil kar 45 golov in z njo osvojil bron na svetovnem prvenstvu v Franciji.

V posteljo naj bi zvabil tudi pevko Severino

Že v času bleščeče igralske poti, na kateri ni manjkalo golov v madridskem Realu, s katerim je bil tudi evropski prvak, se je obnašal kot človek, ki veliko bolj kot v družbi navadnega človeka uživa v krogu družbene elite, a je z goli za izbrano nogometno vrsto, ki je bila od svojih začetkov simbol države, poskrbel, da so bili ljudje takrat vedno na njegovi strani.

Pa čeprav so že takrat govorili, da je simpatizer ustaštva, fašističnega režima, ki je med drugo svetovno vojno s podporo italijanskih fašistov in nemških nacistov ubil več sto tisoč Srbov, Romov, Judov in političnih nasprotnikov.

Ženskar, ki se pogosto pojavlja v družbi lepotic, hodil je z zvezdnico s španskih televizijskih ekranov Ano Obregon, pripisujejo mu tudi zvezo s hrvaško pop ikono in zvezdnico amaterskega videoposnetka s kočljivo vsebino Severino Vučković, je to potrdil tudi z besedami podpore za Joeyja Šimunića. Gre za hrvaškega reprezentanta, ki zaradi vzklikanja ustaških parol po odločilni kvalifikacijski zmagi nad Islandijo ni smel nastopiti na zadnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Pa tudi s fotografijo, na kateri se je nasmihal ob grobu vodje ustašev Anteja Pavelića. "Dobro vem, za čem stojim. Vedno sem se boril za Hrvaško," je dejal, ko se je več kot desetletje pozneje, leta 2010, sporna fotografija pojavila v javnosti.

Ukradel je zlatnike, vredne 25 tisoč evrov

V izboru za nogometaša leta je bil leta 1998 tretji. Foto: Reuters Vmes in tudi pozneje je poskrbel, da v očeh velike večine ljudi nima več niti kančka spoštovanja. "Davor Šuker je blagovna znamka!" so besede samohvale, s katerimi je že od nekdaj izgubljal pri ljudstvu in ki jih ponavlja še danes. To, da je na nogometni prestol prišel kot marioneta podpredsednika zveze in izvršnega direktorja zagrebškega Dinama Zdravka Mamića, je podobi 48-letnega Osiječana koristilo še manj.

Vrsta drugih dejanj prav tako. Leta 2011 je bil na sodišču v Nemčiji obsojen, ker je na letalu, namesto da bi uslišal prošnje stevardese po zvočniku, v žep pospravil kar 25 tisoč evrov vredne antične zlatnike, ki jih je izgubil eden izmed potnikov, in jih pozneje skušal prodati na črnem trgu, a so ga ujeli.

Leta 2013 ga, medtem ko je na ulicah Splita proti vodstvu Hrvaške nogometne zveze protestiralo več kot 30 tisoč ljudi, ni bilo na Hrvaškem. Opravičil se je, da je na nujni poslovni poti. Nekaj dni pozneje se je izkazalo, da je bil na razkošni rojstnodnevni zabavi prijatelja in azijskega nogometnega vplivneža, predsednika tajske nogometne zveze Worawiya Makudija.

Nad zdajšnjim prvim človekom hrvaškega nogometa je vse več senc dvoma.

V Braziliji naj bi si pošteno napolnil žepe

Med svetovnim prvenstvom 2014 so mu očitali preprodajo vstopnic za tekme, ki jih je dobila HNS, pa tudi sodelovanje s prijateljem iz ene izmed največjih hrvaških turističnih agencij ob organizaciji dragih potovanj v Brazilijo. Z obema naj bi si pošteno napolnil žepe.

Ob tem so ga povezovali s številnimi nečastnimi dejanji, tudi s stavniškimi aferami. Prav tako nekoč velikemu nogometašu, čigar moč je občutila tudi Slovenija - na štirih tekmah je njeno mrežo zatresel kar trikrat -, že od nekdaj očitajo zasvojenost z igrami na srečo, ki naj bi vse bolj vplivala na njegovo zasebno življenje.  

Hrvati se pred današnjo tekmo s Španijo upravičeno bojijo lastnih navijačev.

V Zagrebu ni gledalcev, v Splitu niso dobrodošli, v tujini ...

Danes je, vsaj uradno, prvi mož hrvaškega nogometa in član vrhovnega nogometnega telesa Uefe, njenega Izvršnega odbora, a daleč od slave, ki jo je užival nekoč.

Ne daje vtisa, da zaradi tega kaj slabše spi. Ima tudi politično zaledje, ki ga je obdržal še od takrat, ko je bil velik ljubljenec nekdanjega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, a prav gotovo njegov spanec vsaj malce trpi zaradi vsega, kar se v zadnjem času dogaja v hrvaškem nogometu in okoli njega.

Na severnem polu domačega nogometnega zemljevida, v Zagrebu, ima reprezentanca, nekoč kultna ekipa, vse manj podpore, na južnem, v Splitu, ni dobrodošla, v tujini, kot se dogaja prav zdaj v Franciji, prvi mož hrvaškega nogometna z najtesnejšimi sodelavci trepeta pred novimi dramatičnimi poglavji vojne z radikalnimi navijači. In kar mnoge najbolj skrbi: vse kaže, da je skupaj z njimi pripravljen iti do konca.