Po poteh glavnega asa novih evropskih prvakov

Fotogalerija

1

 / 47

Majhna, a tako raznolika. Bujno rastlinstvo in neporaščena vulkanska pokrajina. Morje na eni, vrhovi – najvišji meri 1861 metrov – na drugi strani. Na vsega 57 kilometrih, kolikor meri v dolžino. Res okusna in raznolika hrana. Odlično vino, seveda. Ponuja na tisoče možnosti za prijetne pohode in z njimi razglede, ob katerih se vam zdi, da se je svet za trenutek ustavil. Ljudje odprti in vedno pripravljeni na pomoč.

Obkrožena s prečudovitim Atlantskim oceanom leži bližje Afriki kot Portugalski, njena avtonomna pokrajina je postala leta 1976. Ima zelo ugodno podnebje vse leto. Otok večne pomladi, ji pravijo. Madeira.

Cristiano Ronaldo je ime otoka ponesel v zadnji kotiček sveta

Tukaj je svojo pot začel Cristiano Ronaldo. Nedvomno kraj, ki ga hitro vzljubiš. Morda tudi zato, ker turizem, ta prebivalcem seveda zagotavlja velik del dohodka, na otoku še ni tako zelo razvit. Z malo truda hitro najdete kraje, na katerih se vam zdi, da ste na otoku sami. Pa čeprav njeno ime in vse, kar prinaša, vse bolj sili v ušesa tistih, ki iščejo primeren kraj za oddih.

Kanček zaslug ima verjetno tudi Cristiano Ronaldo. Zagotovo najbolj znan Madeirčan, ki je zgodbo o otoku ponesel v zadnji kotiček sveta. Trikrat najboljši svetovni nogometaš leta, ki utegne po novem evropskem naslovu v dresu Reala že prihodnje leto to postati še četrtič, je pred 31 leti na svet prijokal prav tukaj.

Drugi največji športni zaslužkar na svetu, ki je v lanskem letu v žep pospravil več kot 70 milijonov evrov, je, kako tipična zgodba o uspehu, začel v revščini in danes prišel do statusa enega izmed najbolj znanih Zemljanov.

Kot tak ima seveda na stotine milijonov oboževalcev, a tudi tiste, ki ga sovražijo. Takšnih, tudi zaradi blišča, ki ga vseskozi obdaja, samozavesti in njegove drže na nogometni zelenici, ki dajejo vtis, da je zagledan vase, res ni malo. To je njegova javna podoba, o kateri je bilo napisano na milijone člankov in posnetih še več prispevkov.

Kakšen je v resnici, verjetno ne bomo izvedeli nikoli, a ob obisku Madeire se seveda nismo mogli upreti skušnjavi, da se ne bi podali v lov na odgovore. Na vsaj delček od številnih vprašanj, ki se ob njegovem imenu porajajo v glavi. Pa tudi na kakšno skrivnost, ki je morda še nismo vedeli.

Kip, ki domačinom ni všeč

Pot smo začeli v mestu Funchal, v katerem živi skoraj polovica vseh prebivalcev otoka, teh je okoli 260 tisoč. Tam, ob obali, obdan s palmami, od decembra lani stoji velik bronast kip z njegovo podobo. "Najboljši nogometaš na svetu," piše na 3,4 metra visoki in 400 kilogramov težki skulpturi, ki jo je izdelal umetnik Ricardo Madeira Veloso. Ta se, tako so prepričani tudi domačini, pri svojem delu ni najbolj izkazal. "Kip je grd," so povedali številni in dodali, da je zadel le z Ronaldovo pozo, značilnim razkorakom, ki ga pogosto vidimo na igriščih vsepovsod po svetu.

Andorinha je prvi klub enega izmed največjih zvezdnikov nogometa zadnjih let.
Nekoliko višje, le sto ali dvesto metrov stran, stoji Ronaldov muzej. "To je darilo za vse moje navijače," je sporočil ob odprtju decembra leta 2013. In res, v njem si vsi, ki prisegajo na številko 7 portugalske reprezentance in madridskega Reala, lahko ogledujejo vse lovorike, ki jih je ta osvojil. Več kot 170 se jih je do zdaj nabralo. Tudi vse tri zlate žoge, nagrade za najboljšega nogometaša na svetu, je postavil na ogled. Originale. Le klubske lovorike, ki jih je osvojil, so replike. Razumljivo.

Pomahajte, morda vas gleda

Poseben kotiček je namenjen navijačem. "Na njih da veliko, največ. Ima tudi aplikacijo, s katero lahko na svojem mobilnem telefonu vseskozi spremlja, kaj se dogaja v muzeju. Pomahajte v kamero, morda vas ravno zdaj gleda," nam je v smehu dejal eden izmed zaposlenih v muzeju, tega je za ceno petih evrov do zdaj obiskalo že krepko čez sto tisoč ljudi, in s prstom pokazal proti vitrini nekaj metrov stran.
Muzej CR7 letno privabi ogromno število obiskovalec. Turistov, seveda.

V njej so zbrana številna pisma, risbe, posvetila in nagrade, ki so mu jih namenili navijači. Med njimi je celo priznanje, ki ga je leta 2008 dobil od ciprskega kluba navijačev angleškega velikana Manchestra Uniteda. V poplavi priznanj, s katerimi se ponaša, ga to zagotovo ni ganilo do solz, a je vseeno postavljeno na zelo vidno mesto v muzeju. Tega vodi njegov starejši brat Hugo Aveiro.

Eden izmed dveh iz Ronaldove šestčlanske ožje družine, ki živi na Madeiri – njegova mama in sin sta z njim v Madridu, ena izmed dveh sester se ukvarja z glasbo in je prav tako drugje –, je bil po pričevanju domačinov za nogomet še bolj nadarjen kot on, a je zašel na stranpota. "Imel je težave z drogo. Iz njih se je izvlekel tudi z Ronaldovo pomočjo," nam je povedal eden izmed njih.

Ronaldovo hišo so zravnali s tlemi

Nekdanji sosed in okolica, v kateri je odraščal as Reala. Huga smo želeli ujeti v enem izmed lokalov, v katerem naj bi se zadrževal, a nam ni uspelo. "Zgrešili ste ga. Ravno je odšel. Vsak dopoldan je tukaj, spije nekaj pijač, a ko odide, ga tisti dan ni več nazaj," nam je zaupal zaposleni, ki, oblečen v kopalke in majico brez rokavov, zagotovo ni bil videti tako. Takrat smo že bili v Santo Antoniu. Revni soseski, ki se razprostira po hribovitem delu, v severovzhodnem delu Funchala. V kraju, kjer vsak pozna vsakega.

V njem je nekoč stala skromna hiša, v kateri je Ronaldo preživel otroštvo. Zdaj je ni več. Da so jo porušile mestne oblasti, ker bi se sicer podrla sama, nas je prepričevala večina. Da so jo s tlemi zravnali na željo Ronalda, ta naj ne bi želel, da bi širša javnost videla, v kakšni bedi je živel, so trdili nekateri. Tja turisti zaidejo redko, zato radovednih pogledov domačinov, ki so v brezdelju ob sončni opeki sredi dneva ob delovniku posedali pred dotrajanimi hišami, ni manjkalo.

Vrgel je stol v učitelja in bil izključen iz šole

Na trenutke se nam je zdelo, da nismo dobrodošli, a smo vseeno pogumno korakali po neurejeni cestici. Pristopili smo do manjše družbe, ki se je zbirala ob dotrajani ograji ene izmed hiš. Starejši in moški srednjih let, mladina in majhni otroci na kupu. Sumničavo so nas gledali, a beseda Ronaldo je poskrbela, da so začeli vzklikati in s prstom kazati na mesto malce nižje stran. Nekaj deset korakov je bilo dovolj in znašli smo se na kraju, kjer se je začela pisati ena izmed najbolj znanih športnih zgodb o uspehu.

Osnovna šola, ki jo je obiskoval trikrat najboljši nogometaš leta na svetu.

S prvim sosedom, ki smo ga srečali, si nismo mogli prav veliko pomagati. "Ronaldo, Ronaldo," so bile bolj ali manj vse besede, ki smo si jih izmenjevali. Nekaj minut pozneje se nam je nasmehnila sreča. Pred hišo je pripeljal star, bel avto francoske znamke, v njem pa sta bila dva mladeniča. Eden izmed njiju je bil približno Ronaldovih let. "Da, z Ronaldom sva odraščala skupaj," nam je povedal Filipo, še preden se je opravičil, da ni ravno vešč angleškega jezika, a potem presenetil. Govoril je tekoče angleško.

"Od jutra do večera je živel le za nogomet. Pogosto je kar skočil skozi okno in pobegnil na igrišče, namesto da bi opravil s šolskimi obveznostmi, mama pa je norela," nas s prvim spominom na Ronalda ni presenetil. Da ga šola ni preveč zanimala, razkriva tudi anekdota, na katero se je spomnil njegov nekdanji sosed in ki ga je verjetno v marsičem zaznamovala.

"Nekega dne se je razjezil na učitelja in vanj zalučal stol. Takoj je bil izključen iz šole," je dejal Filipe in dodal, da svojega sošolca takrat ni razumel. Zdaj ga. "Učitelj je užalil njegovo družino. Ronaldo je bil vedno enak. Prej in zdaj. Vedno bi vse naredil za družino," nas je prepričeval.

"Cristiano nam še danes pomaga," je povedal Jose Bacalar. Predsednik prvega Ronaldovega kluba.

Oče je bil dober človek, mama tudi, a brat ...

Pozneje smo se napotili nekaj sto metrov višje po hribu. Po strmi, neurejeni cestici smo prišli do Andorinhe. Majhnega kluba, pri katerem je prve nogometne korake naredil zdaj najboljši nogometaš na svetu. Na stenah se razprostirajo njegove podobe, na njih je tudi vitrina s časopisnim izrezkom in fotografijo iz časov, ko je nosil njen dres. "Nanj smo zelo ponosni. Na treninge ga je pripeljal njegov oče, ki je v klubu skrbel za opremo," je Jose Bacalar, predsednik člana pete portugalske lige, govoril v svoji skromni pisarni.

"Ronaldo nam še danes pomaga. Nakupuje opremo in podobno. Tudi njegova mama obišče klub, ko lahko. Je odlična ženska. Ob njegovem botru Fernau Sousi, ki ga je porinil naprej, je prav gotovo najbolj zaslužna za to, da mu je uspelo," je starejši, zelo prijazni možakar, medtem ko nam je kazal Ronaldove fotografije v majici Andorinhe, hvalil Mario Dolores dos Santos Aveiro. Ta je štiri otroke vzgajala praktično sama. Z očetom Josejem Dinisom Aveirom, ki je bil alkoholik in zaradi težav z jetri leta 2005 tudi umrl, si ni mogla preveč pomagati.

Mali Cristiano Ronaldo je vseskozi letal za žogo. "Bil je zelo dober človek, a težave z alkoholom so bile zanj prevelik zalogaj," je povedal in dodal, da povsem drugače velja za Ronaldovega brata. Kdo ve, morda ga krivi, da Andorinha, njen član je bil med letoma 1992 in 1995, z Ronaldom ni zaslužila praktično nič. Ne takrat in ne pozneje, ko so zanj lizbonski Sporting, Manchester United in madridski Real odštevali na desetine milijonov evrov. "To je nepravično, a tako pač je," je skomignil z rameni in se nasmejal.

Od prostorov Andorinhe smo se napotili proti Nacionalu. Klubu, pri katerem je bil Ronaldo med letoma 1995 in 1997, vmes smo se ustavili še v osnovni šoli, ki jo je obiskoval. Tudi tam so se ob omembi njegovega imena vsi široko nasmejali in začeli dvigovati palce. Vrata so se hitro odpirala in že pol ure pozneje smo sedeli v ravnateljevem kabinetu. Pred tem smo opazovali šolske vitrine, a v niti eni izmed njih nismo zagledali Ronaldove fotografije. Zanimivo. Morda zaradi tistega stola, ki je poletel v smeri učitelja in končal njegovo šolsko pot.

Ravnatelj je govoril o Zlatku in Luki Zahoviću

"Na Ronalda smo zelo ponosni, a o njem težko povem kaj več. Ko je obiskoval to šolo, mene ni bilo," je bil kratek Ricardo, ravnatelj šole. Ko smo povedali, od kod prihajamo, se je razgovoril in nas presenetil. Očitno podrobno spremlja nogomet. "Slovenija? Zlatko Zahović, odličen nogometaš! Kaj zdaj počne?" nas je vprašal najprej in takoj nadaljeval. "Slišal sem za njegovega sina, ki je prav tako zelo uspešen. Zabil je gol v ligi prvakov, mar ne? Ime mu je Luka? No, če bo šel po očetovih stopinjah, zagotovo ne bo slab nogometaš," se je nasmejal mlajši gospod.

Ronaldov trener in prijateljev se je spomnil dveh Slovencev

"Ronaldo je odličen nogometaš in še boljši fant," pravi Pedro Talhinas. Veliko več je znal o Ronaldu povedati Pedro Talhinas. Trener, ki je z zvezdnikom svetovnega nogometa delal pri Nacionalu in z zdajšnjim asom Reala stkal trdno prijateljsko vez. Z njim smo se pogovarjali ob pomožnem igrišču štadiona Estadio de Madeira, ki nosi Ronaldovo ime. Objekt Nacionala, tam sta pred časom igrala tudi Nejc Pečnik in Rene Mihelič, stoji visoko v hribih, obdan z gostim rastjem. Vsekakor je poseben. "Seveda se ju spomnim obeh. Dobra nogometaša in odlična fanta. O njiju ne morem reči nič slabega," je nekaj trenutkov sprva namenil slovenskima nogometašema, s katerima je pred časom sodeloval.

Potem je beseda nanesla na tistega, zaradi katerega smo se sploh spoznali. "Ronaldo je odličen nogometaš in še boljši fant. Pustite govorice o tem, da je aroganten in vzvišen. To še zdaleč ni res. Je predvsem zelo predan nogometu in želi narediti vse, da bo iz dneva v dan boljši," je dejal o najbolj znanem Portugalcu zadnjih let. Ko je še igral na Madeiri, seveda še ni bil tako znan, a o nadarjenem fantu, ki utegne biti najboljši na svetu, so že takrat slišali tudi na celini. "Že takrat so k nam redno prihajali ogledniki številnih klubov, tudi lizbonskega Sportinga, ki ga je potem tudi zvabil k sebi," je razložil Talhinas.

Ronaldo zelo rad obišče kraj, v katerem se je rodil. Tam najde svoj mir.

Najboljši brat na svetu

Po pogovoru, pri katerem je s prevajanjem pomagal kondicijski trener Nacionala, smo se podali nazaj v dolino. Do trgovine CR7 z izdelki modne znamke, ki nosi Ronaldovo ime. Vodi jo njegova sestra Elma, ki je ni bilo v trgovini. "Cristiano je najboljši brat na svetu!" nam je povedala pozneje v telefonskem pogovoru, ki ga je uredila zelo simpatična prodajalka Carla. Ta je v trgovini, v kateri ob našem obisku ni bilo niti ene stranke, z veseljem govorila o svojem slovitem šefu.

Ste videli, kako je grd?

Trgovina z blagovno znamko CR7, ki jo vodi njegova sestra. "Je prijazen in ljubeč. Na Madeiri ga obožujemo. Vedno, ko pride, se oglasi v trgovini, seveda. Najprej si vzame nekaj časa za vse, ki bi ga radi videli, potem vse, predvsem novinarje, prosi za mir. Spoštovanje je vzajemno. Ko pride, se lahko dobro spočije in najde svoj mir," je povedala atraktivna temnolaska, ki jo je zanimalo, ali smo si ogledali njegov kip.

"Ste videli, kako je grd?" nas je, ko smo odgovorili pritrdilno, vprašala. "No, nikomur ni všeč, le Ronaldo meni drugače. Pravi, da je zelo lep," je dejala, ob tem pogledala s široko odprtimi očmi in se v naslednjem hipu nasmejala na vsa usta. "Je pač zelo skromen," je izrekla besede, ki smo jih pred tem slišali iz ust številnih sogovornikov. Natakarjev, hotelskih uslužbencev, prodajalcev v trgovinah in še marsikoga, pa tudi ljudi, s katerimi smo se pogovarjali na dan, ko smo sledili njegovim stopinjam po Madeiri. Skromnost, prijaznost in ponos. To so besede, ki so se ponavljale.

Na svojega najbolj slovitega prebivalca so na Madeiri zelo ponosni. To potrjuje tudi kip.

Kaj je resnica?

Ni dvoma, Madeirčani obožujejo svojega junaka. Ljubezen do njega se, podobno kot levade – umetni kanali za pretok vode na kmetijska območja na jugu otoka, ob katerih je več kot 2000 tisoč kilometrov sprehajalnih poti –, vije po celotni Madeiri. Za njene prebivalce je Ronaldo skromen junak, na katerega so zelo ponosni. Za mnoge v svetu je samovšečni arogantnež, ki misli samo nase. Kaj je resnica? Če boste obiskali Madeiro, se boste, ko boste po vzletu ob odhodu skozi okno letala zrli v prelepo pokrajino, zagotovo nagibali k prvim.