Mojca Senčar po ponovitvi bolezni: Ne bom vrgla puške v koruzo #video

Mojca Senčar je verjetno najbolj znan obraz, ki ga povezujemo z rakom dojk. Dolgoletna predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna je za to boleznijo prvič zbolela pred 36 leti, kljub izpolnjevanju vseh preventivnih ukrepov se ji je bolezen pred dvema letoma ponovila. Pravi, da ne namerava vreči puške v koruzo, da bo, dokler bo lahko živela kakovostno, vztrajala pri iskanju pravega zdravila.

"Pred 36 leti sem si želela živeti vsaj pet let, zato, da bi otroci malo odrasli, danes imam osem vnukov in dva pravnuka in ne smem se pritoževati," pravi upokojena primarijka in specialistka anesteziologije z reanimatologijo na onkološkem inštitutu.

Kljub 76 letom je ta gospa z vpadljivo rdečo pričesko, ki je njen zaščitni znak, še vedno polna elana. Obiskovali smo jo v njeni pisarni na sedežu Europe Donne, tik pred eno od njenih številnih obveznosti.

Dejstvo, da se statistični podatki ne popravijo – skoraj polovica žensk prvič obišče zdravnika šele takrat, ko je rak z dojke razširjen že na druge dele telesa – jo žalosti. Foto: A. T. K.

Se vaša jutra še vedno začenjajo s telovadbo?
Še vedno, samo danes me čaka celodnevna konferenca o zdravstvu, pa se ni izšlo. Telovadba ostaja del mojega vsakdana.

Pa križanke? Jih še vedno rešujete za bistrenje uma?
Seveda, najmanj eno na dan.

Na nedavni novinarski konferenci ob mesecu boja proti raku dojk ste izpostavili, da se kljub trudu, ki ga pri združenju Europa Donna vlagate v osveščanje, ženske še vedno ne zavedamo dovolj, da bi s samopregledovanjem dojk prej odkrile spremembe, to pa bi vodilo do bolj učinkovitega zdravljenja te bolezni. Vas to frustrira?
Ne, me pa to zelo žalosti. Zakaj? Ker se statistični podatki ne popravijo.  Res je, da dobrih 50 odstotkov žensk zdravnika prvič obišče takrat, ko je bolezen omejena zgolj na dojko, a ostala polovica ta korak stori šele takrat, ko je bolezen že napredovala, ko je v bezgavkah ali celo razsejana po drugih organih ali se širi z metastazami.

Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti #intervju

Tri minute v mesecu, ki vam lahko spremenijo življenje

Dobre novice za športno aktivne: gibanje zmanjšuje tveganje za razvoj raka

Zavedati se moramo, da že samo dejstvo, da smo se rodile kot ženske, pa čeprav je rak dojke tudi moška bolezen, ob tem, da bomo dočakale 75 ali 80 let, pomeni, da lahko zbolimo za to boleznijo. Rak dojke je pri ženskah najbolj pogosta oblika raka.

Vse ženske od pozne najstniške dobe pa do konca življenja bi si morale, poudarjam morale, vsak mesec pregledati dojke.  Tiste, ki imajo menstruacijo, naj to storijo od petega do desetega dne po začetku menstruacije, tiste, ki je nimajo, pa na izbrani dan v mesecu.

Zakaj? Da bi videle, ali se v dojkah dogajajo spremembe. Če opazijo spremembo, ki je prejšnji mesec ni bilo, pa en mesec vztraja, je nujno, da obiščejo zdravnika, ki bo odločil, ali je sprememba nevarna ali ne.

"Vse ženske od pozne najstniške dobe pa do konca življenja bi si morale vsak mesec pregledati dojke. Tiste, ki imajo menstruacijo, naj to storijo od petega do desetega dne po začetku menstruacije, tiste, ki je nimajo, pa na izbrani dan v mesecu, zato, da bi v dojkah opazile morebitne spremembe," poudarja Senčarjeva. Foto: Thinkstock

Čeprav 80 odstotkov žensk, ki zbolijo, zboli šele po 50. letu starosti, pa vendar lahko zbolijo tudi mlajše. Leta 2012 je v Sloveniji za rakom dojk zbolelo 1.296 žensk, od tega jih je 65 zbolelo starih do 40. let. To je sicer majhna številka, pa vendar bi ženske morale pomisliti tudi na to možnost.

Vem, da se to dogaja redko, tudi zdravniki pri mladih ženskah ne pomislijo nanjo, pa vendar. Možnost obstaja. Ženske prevečkrat po nepotrebnem izgubljajo čas z odlašanjem. Vemo pa, da je bolezen raka dojk,  če jo le odkrijemo dovolj zgodaj, zelo dobro ozdravljiva bolezen.

Zdravstveni napredek na področju zdravljenja raka dojk je precejšen. Kaj se je v teh letih spremenilo? Glede na to, da ste za rakom zboleli pred 36 leti, pred dvema letoma pa se je bolezen ponovila, jih verjetno lahko primerjate.
Zdravstveni napredek na področju zdravljenja raka dojk je izjemen. Ravno pred dnevi je minilo 52 let, odkar sem sama začela delati na onkološkem inštitutu in v spomin sem si priklicala tedanje razmere na področju zdravljenja te bolezni.

Osveščenost je bila takrat porazna oziroma je sploh ni bilo, doktrina in zdravljenje sta bila povsem drugačna, kirurgija je bila precej bolj agresivna, kar je pomenilo, da so bile ženske po posegu zelo mutilirane. Tudi obsevanje je bilo drugačno, skoraj še ni bilo sistemskega ali adjuvantnega zdravljenja, ki ga je danes deležna vsaka ženska z rakom dojk.

Razmere so se izjemno spremenile, precej na bolje, pa vendar s tem še vedno ne moremo biti zadovoljni.

"Zavedajte se, da že zato, ker ste ženske, lahko enkrat zbolite za rakom dojk … " (Kliknite za ogled videa.)

Danes se točno ve, da je rak dojk sistemska bolezen, da velika kirurgija ne pomaga pri ozdravitvi oziroma podaljševanju življenja.

Zdravljenje je danes multimodalno, gre torej za skupek kirurgije, obsevanja in sistemskega zdravljenja. Predvidevam, da se bo temu v kratkem pridružila še imunoterapija.

Ko človek izve za diagnozo rak, se mu verjetno zamaje svet. Kako ste ta strah doživljali pred 36 leti in kako pred dvema letoma?
Ko sem zbolela po 17 letih dela na onkološkem inštitutu, mi ni čisto nič pomagalo dejstvo, da sem zdravnica, ki dela na onkologiji. Ravno tako se mi je sesul svet.

Najpogosteje zboliš iz polnega zdravja, to je trenutek, ko se moraš prvič zavesti svoje minljivosti, ko se prvič iz oči v oči srečaš s smrtjo.

To so res hudi občutki. Dejansko si v neki črni luknji, kjer ne vidiš nobene svetlobe.

"Rak globoko zareže v vso družino in z njim živiš vse življenje. Če pa znaš iz tega potegnit dobre stvari, te, dokler lahko živiš kakovostno, to ne omejuje," pravi upokojena zdravnica z onkološkega inštituta. Foto: Ana Kovač

Takrat je nujno potrebno, da razum zmaga nad negativnimi čustvi in strahovi ter da se človek začne bojevati za svoje življenje.

Ko se mi je to zgodilo pred 36 leti, sem si želela, da bi živela vsaj še pet let. Sin je ravno maturiral, hči je imela 13 let. In danes? Imam osem vnukov in dva pravnuka in sem srečna, da sem živela še tako dolgo.

Seveda me je prizadelo, ko sem izvedela, da se mi je bolezen ponovila. Takrat sem si znova zadala, da bom storila vse, da bom živela tako dolgo, dokler bo moje življenje kakovostno.

Kako veliko je breme, ki ga z diagnozo rak nehote naložiš svoji družini?
Rak je bolezen, ki se globoko zareže v vso družino in to je dejstvo. S tem živiš vse življenje. Če pa znaš iz tega potegniti dobre stvari, te, dokler lahko živiš kakovostno, to ne omejuje.

"Otrokom je treba povedati vso resnico." (Kliknite za ogled videa.)

Ste bili razočarani, ko se je bolezen ponovila?
Ne, razočarana ne, kot zdravnica sem se zavedala, da se to lahko zgodi. Nisem pa si mogla misliti, da so se neke celice toliko let potuhnjeno skrivale v mojem telesu in se, potem ko mi je padla imunska odpornost, začele množiti in ustvarile metastaze.

Se danes drugače zdravite kot takrat?
Absolutno. Zamenjala sem že celo paleto zdravil, trenutno spet preizkušam novo. Bolezen napreduje, mi pa še vedno iščemo tisto pravo. Dokler bo moje življenje kakovostno, bom naredila vse, da ga najdemo.

Vedeti je namreč treba, da je treba zdravljenje vsaki bolnici prikrojiti povsem individualno. Nikoli ne veste, čeprav vam izberejo zdravilo, ki naj bi bilo najbolj pravo za vas, ali bo pomagalo ali ne.

Ta hip uživam kombinacijo dveh antihormonskih zdravil. Nikoli ne veš, kako se bo bolezen na določeno zdravilo odzvala. Pri vsakem človeku se lahko odziva drugače.

Kako pomembna je psihološka podpora?

"Najti moraš ramo za tolažbo." (Kliknite za ogled izjave.)

Je bila alternativna medicina kdaj del vašega zdravljenja?
Nikoli. Ob omembi alternativne medicine moramo biti zelo previdni. Alternativno se zdravijo ljudje, ki zavrnejo klasično zdravljenje. Sem pa vedno za komplementarno zdravljenje ali komplementarne dodatke, ki dvigajo imunski sistem.

Že to, da jemljem omega 3, vitamin D3, da sem telesno aktivna in zdravo jem, je vse komplementarnost in dviguje imunski sistem.

Ste strah pred smrtjo na tej točki življenja povsem izločili?
Želim živeti tako dolgo, dokler bo moje življenje nekaj vredno. Da ne bom samo ždela doma in čakala na smrt.

"Smrti se ne bojim, s tem se že zdavnaj razčistila." Foto: STA ,

Mandat predsednice združenja Europa Donna, ki se mi izteče marca 2017, bom skušala oddelati na polno, potem pa bom videla, kaj bo. Odvisno od zdravja,  koliko bom sposobna oziroma ne bom.

Vse bom naredila za to. Telesno bom aktivna, zdravo se bom prehranjevala, upoštevala bom nasvete svojih kolegov, jemala zdravila, potem pa bom videla, ali bom imela še kaj sreče.

Je bolezen rak še vedno tabu?
Še vedno, čeprav smo ga v veliki meri že razbili. Danes je največji tabu smrt. (Kliknite za ogled celotne izjave.)

Kako ste jo vi sprejeli? Navsezadnje je za vse nas to končno dejstvo.
Zakaj se bojimo smrti? Zato, ker se bojimo trpljenja. Ob zavedanju, da se danes dobro razvija paliativna oskrba, se pravi blažilna oskrba, ki ti pomaga, da do konca življenja živiš kakovostno, brez bolečin in agresivnih preiskav, v miru, me ne skrbi.

Lepo je, če umreš med svojimi ali v inštituciji, ki zna za to poskrbeti. To je zagotovo oskrba na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Skratka, smrti se ne bojim, s tem se že zdavnaj razčistila.  

Zakaj je vedno več raka dojk?
Zato, ker se staramo in živimo bistveno dlje kot pred leti. Starost je najpomembnejši faktor. Rak je bolezen starejših ljudi. Če gledamo statistične podatke, bosta vsak drugi moški in vsaka tretja ženska, ki bosta dočakala 75 ali 80 let, zbolela za neko vrsto raka.

Foto: Thinkstock

Hudo je to, da se ve, da bi raka lahko v 30 ali celo v 50 odstotkih preprečili, če bi se držali 12 priporočil Svetovne zdravstvene organizacije proti raku

Ne skrbimo dovolj za ohranjanje svojega zdravja.

Vi ste skrbeli, pa ste kljub temu zboleli ...
Res je, že pred prvo diagnozo sem skrbela, ampak tako pač je.

Trdim, da je skrb za ohranjanje zdravja skrb vsakega posameznika, država pa je tista, ki mora za to ustvariti pogoje.

Česa se lahko naučimo iz vaše izkušnje?
Tega, da takrat, ko zboliš, ne smeš vreči puške v koruzo.