Ponedeljek, 23. 4. 2018, 4.10
6 let, 7 mesecev
Ko je tehtnica pokazala 43 kilogramov, je vedela, da potrebuje pomoč #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,57
Novinarka in perfekcionistka Danaja Lorenčič se je z anoreksijo borila več kot 10 let, postala je njen način življenja in obvladovala njen vsakdan. Na koncu je pomagalo tudi to, da je o tem napisala knjigo Ana v meni. Danajini dnevi pa se zdaj ne merijo več po številu kilogramov, temveč po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh.
Novinar: Uroš Maučec/Video: Planet TV
Danaja Lorenčič je bila že v srednji šoli obremenjena s tem, koliko tehta. A, ko danes gleda na mlajša leta, ugotavlja, da jo je anoreksija zares ujela med študijem. "V zasebnem življenju so se začela pojavljati razočaranja in reševala sem jih tako, da sem prevzela nadzor nad tem delom svojega življenja, ker se mi je zdelo to najlažje. To je bilo odvisno od mene. Medtem, ko odnosi in vse drugo velikokrat niso odvisni samo od nas," je pripovedovala.
Edino merilo je bila tehtnica
Ves čas je bila izjemno delovna in polna energije. Tudi zato starši in prijatelji niso mogli prodreti do nje. Edino merilo je bila tehtnica. "Zame je bila meja, ko sem vedla, da je res čas, da si poiščem pomoč, 44 kilogramov. In ko je tehtnica kazala 43,4 kilograma, takrat sem vedela, da moram nekaj narediti, da si moram poiskati pomoč, da spremeniti način življenja," je razložila Danaja.
Dunaj jo je osvobodil
Najpomembnejša prelomnica zanjo je bila selitev na Dunaj, pisanje knjige Ana v meni. "Pravijo, da ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, ampak pri meni je bil Dunaj pravzaprav popolna osvoboditev. Jaz sem tam začela pisati, kar mi je zelo pomagalo. Najprej sem pisala kolumne in odkrila, da uživam v pisanju, potem pa sem začela pisati knjigo." To je bilo lepo doživetje, ker sem bila odmaknjena od svojega okolja, nisem se ukvarjala s tem, kaj si bodo ljudje mislili, je dodala.
"Čudovito je, da zjutraj ne vstanem več s potrebo, da bi se stehtala"
Samoizpoved govori o pridnem in popolnem dekletu ter o njenem največjem demonu, anoreksiji. Zdaj ko je ta demon premagan, je odkrila tudi povsem nov odnos do hrane. "Šele pred kakšnima dvema letoma je hrana postala nekaj povsem običajnega. Tudi užitek. Čudovito je, da zjutraj ne vstanem več s potrebo, da bi se stehtala, da bi razmišljala, česa ne smem jesti. S tem se ne ukvarjam. Hrana je del življenja kot za večino ljudi," je rekla.
Namesto po številu kilogramov zdaj svoj dan meri po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh. "Upam in verjamem, da sem zdaj bolje opremljena za spopadanje z izzivi življenja, in si srčno želim, da se to ne bi več ponovilo. Se pa zavedam, da nihče ni popoln, drobci, kot je ta delovna naravnanost, želja po perfekcionizmu, ki je pomemben aspekt anoreksije, pa me bodo spremljali. Odnos do hrane je spremenjen, a odnos do življenja, se bojim, včasih še ostaja," je sklenila. Zato tudi njena knjiga nima srečnega konca. Kot opomin, da se je s svojo srečo treba ukvarjati vse življenje.
