Nedelja, 4. 11. 2018, 10.01
6 let, 1 mesec
"Ali bomo nehali jesti živali ali pa na Zemlji ne bo več nikogar, ki bi jih" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
87
"Prav zdravstveni vidik je v zadnjih desetih letih postal zares zelo pomemben, verjetno je tudi najpogostejši razlog za odločitev. Zdi pa se mi, da je moralni vidik tisti, zaradi katerega ljudje ostanejo vegani," pravi Will Tuttle.
Američan dr. Will Tuttle je avtor mednarodne knjižne uspešnice Hrana za mir, v kateri razišče globoke družbene in duhovne posledice naših prehrambnih navad. Poimenovali so jo kot najpomembnejšo knjigo 21. stoletja in spada med najbolj prodajana dela na Amazonu. V Sloveniji je bil prvič ob predstavitvi knjige leta 2013, v oktobru pa je o veganstvu in dobrobitih takšnega načina življenja ponovno predaval na Zdravstveni fakulteti. V intervjuju smo ga povprašali tudi po njegovih najljubših obrokih in o tem, kakšna je razlika med veganstvom pred štirimi desetletji in danes.
Leta 1975 ste s svojim bratom prehodili zelo dolgo pot iz Nove Anglije do veganske kmetije v Tennesseeju, ki je bila povod za to, da ste pozneje postali vegan. Kaj je bila ključna stvar, ki vas je o tem prepričala?
Mislim, da je bila to kombinacija novih spoznanj o nasilju nad živalmi in o tem, kako ljudje povzročamo lakoto, skupaj z navdihujočimi primeri ljudi, ki so zdravi in se prehranjujejo izključno s hrano rastlinskega izvora. Spoznal sem, da ne želim več nadaljevati kot del nasilja, vojne v svetu, da želim doseči mir v sebi in navzven.
Najprej sem postal vegetarijanec. Tako kot pri veliko ljudeh je bil prehod tudi pri meni postopen, trajal je od približno pol do enega leta. Naučil sem se več o mlečnih izdelkih, nato o jajcih, odpovedal sem se najprej prvim in nato še drugim. Počasi sem se znebil usnjenih stvari, nato še volnenih, to je bil proces. Meso sem nehal jesti takoj, pri drugih stvareh pa je trajalo nekaj časa, da sem jih izločil.
Tuttle je priznani pedagog, avtor, pianist in skladatelj. Doktoriral je na ameriški univerzi U. C. Berkley in na visokošolski ravni predaval o humanističnih vedah, kreativnosti, mitologiji, religiji in filozofiji.
Katere so bile glavne fiziološke in psihološke spremembe oziroma prednosti tovrstnega prehranjevanja, ki ste jih opazili takoj in ki bi po vašem mnenju morda danes prepričale tudi druge?
Še posebno pri fizičnih učinkih sem opazil zelo veliko prednosti. Takoj sem imel veliko več energije, bil sem bolj zdrav. Izboljšal se mi je vid, prej sem leta nosil očala, ki jih zdaj ne potrebujem več. Kar zadeva psihični vidik, pa sem veliko meditiral in v nekem trenutku mi je postalo enostavno nepredstavljivo, da bi jedel meso in vse bolj sem tako čutil tudi glede mlečnih izdelkov in jajc. Da bi jedel nekaj, kar je bilo vzeto od živali brez njenega dovoljenja, sem občutil kot negativne vibracije.
Spremembe sem opazil tudi pri kreativnosti. Pri igranju klavirja sem glasbo občutil močneje. Na splošno sem opazil veliko pozitivnega. Občutil sem veliko srečo. Včasih sem bil tako srečen, da sem se že spraševal, ali to lahko prenesem.
Vegan ste že 38 let. Kako je bilo biti vegan pred toliko leti v primerjavi z današnjim časom?
Glavna razlika je splošno zavedanje, da veganstvo obstaja. Čudovito je, da tako veliko ljudi ve, kaj to je. Ko sem sam postal vegan, je bilo to skoraj popolnoma neznano. Danes je veliko lažje priti do zelo kakovostne in bolj zdrave hrane in lažje se je o tem pogovarjati z ljudmi, več je sprejemanja in splošnega razumevanja.
V zgodnjih dnevih je bilo to nekaj revolucionarnega. O tem se ni govorilo in spominjam se, da so ljudje postali celo zelo jezni, ko so izvedeli, da je nekdo vegan. Njihov glavni odziv je bil, da je to narobe, da nismo bili ustvarjeni za takšen način prehranjevanja. To se ne dogaja več pogosto. Ljudje se ne jezijo več. Enostavno rečejo, da to ni zanje, da pa je kljub temu dobra ideja ali kaj podobnega.
V ozadju Tuttlovega predavanja so se prikazovale ilustracije žene Madeleine, ki je slikarka in je naslikala tudi vse upodobitve, ki jih Tuttle uporablja pri svojem delu.
Se vam zdi, da je imel pri vsem tem velik vpliv razvoj tehnologije in z njim družbenih omrežij? Kako je internet spremenil stvari?
Seveda, to je imelo ogromen vpliv. Vse se je enostavno odprlo. V veganskem gibanju sem že od vsega začetka, vegan sem postal okoli leta 1980 in sem bil hkrati tudi nekakšen aktivist na tem področju. Poučeval sem filozofijo na univerzi in sem poskušal svoje učence pripraviti do razmišljanja o zlorabi živali. O veganstvu in o gibanju samem se ni veliko vedelo. Na vsakoletni konferenci sem srečeval tako rekoč vedno iste ljudi, v gibanju jih na splošno ni bilo prav veliko. Tako je bilo ves čas osemdesetih let, tudi v devetdesetih, nekje do leta 2005. Nato so začela delovati družbena omrežja in vse je enostavno eksplodiralo. Zdaj je to tako veliko, da je nepredstavljivo. Zelo veliko ljudi je, ki imajo na tisoče sledilcev na YouTubu, na stotisoče sledilcev na Facebooku, med katere širijo svoja sporočila o veganstvu.
Se vam zdi, da je imel internet večjo vlogo pri dostopnosti in iskanju informacij ali je bolj pomemben zaradi deljenja izkušenj?
Zdi se mi, da oboje. Deljenje izkušenj, še posebno tistih, ki jih imajo ljudje z zdravjem, je zelo pomemben del tega. Internet dovoljuje pogled z zelo različnih zornih kotov. Imamo kanale na YouTubu, kjer se govori zgolj o prednostih prehranjevanja s surovo hrano, kanal, ki v ospredje postavlja sočutje do živali in nagovarja ljudi k akcijam, vsak lahko najde nekaj zase in zdi se mi, da je prav to veliko pripomoglo k razširitvi gibanja.
"Pomembno je, da smo zdravi vegani, a da hkrati to počnemo tudi za Zemljo, za ljudi, živali, iz duhovnih, kulturnih in drugih razlogov. Videti in razumeti moramo širšo sliko."
Delno ste pravkar omenili različne vidike, zaradi katerih se ljudje odločijo za veganstvo. Kateri razlog je tisti, zaradi katerega se ljudje najpogosteje odločijo za veganstvo in zakaj nato vztrajajo?
Prav zdravstveni vidik je v zadnjih desetih letih postal zares zelo pomemben, verjetno je tudi najpogostejši razlog za odločitev. Zdi pa se mi, da je moralni vidik tisti, zaradi katerega ljudje ostanejo pri tem. Oboje je pomembno. Veliko je takšnih, ki so vegani zgolj zaradi moralnega vidika, a niso prav zdravi. Velikokrat se celo vrnejo k staremu načinu prehranjevanja, ker niso seznanjeni z učinki na zdravje. In obratno.
Oboje gre z roko v roki, treba se je zavedati obojega. Pomembno je, da smo zdravi vegani, a da hkrati to počnemo tudi za Zemljo, za ljudi, živali, iz duhovnih, kulturnih in drugih razlogov. Videti in razumeti moramo širšo sliko. Prav zato sem napisal tudi knjigo, da imajo ljudje zares veliko motivacijo in se ne bi nikoli vrnili na staro pot.
Vaš sodelavec Philip Nicozisis je v uvodu predavanja omenil, da bo nekoč
Will Tuttle je na predavanje ponovno privabil lepo število obiskovalcev, ki so lahko v predprostoru pokusili tudi veganske dobrote, ki jih je pripravilo društvo Vegan.si.
prišlo do prelomnice, ko bo več ljudi veganov kot neveganov. Glede na to, da ste v gibanju že od vsega začetka in razvoj spremljate že štiri desetletja, bi lahko napovedali, ali bo in kdaj bo do tega prišlo?
To je zelo težko, ker je toliko neznanega. Imam pa tudi v svoji knjigi poglavje o zadnjih dneh prehranjevanja s hrano živalskega izvora. Menim, da je pravilna napoved, da so to zdaj resnično naši zadnji dnevi.
Ali bomo prišli do te točke preloma, ker bomo to prenehali, ali pa bomo tako uničili svoje okolje, da bodo to zadnji dnevi zato, ker na Zemlji enostavno ne bo več ljudi, ki bi jedli živali. Zgodil se bo prvi ali drugi scenarij in predvidevam, da bomo to izvedeli še pred letom 2045, torej v naslednjih 25 ali 30 letih.
Večkrat poudarjate, da kar deliš, to dobiš, oziroma kar seješ, to žanješ. Kaj je po vašem mnenju najhujše, kar se nam vrača, pa se niti ne zavedamo, da to morda sproža naše prehranjevanje s hrano živalskega izvora?
Menim, da so najhujše naše notranje blokade, za katere se sploh ne zavedamo, da jih imamo. Materializem v naši družbi. Način razmišljanja, osnovna ideja, da smo zgolj telo, da bomo tako ali tako umrli in da moramo v času življenja nagrabiti, kar lahko in dokler lahko, vse to pa v nekem tekmovanju z drugimi, ki jih vidimo kot sredstva, ki jih moramo izkoristiti za dosego ciljev. To, da večino svojega življenja nekako "prespimo", da na veliko načinov nekako zapravimo vse svoje življenje.
Ne zavedamo se, da smo vse svoje življenje nekakšen stroj smrti. Kupujemo veliko mesa in mlečnih izdelkov, izsekavamo in krčimo gozdove, ubijemo veliko živali, morda imamo nekaj otrok, naučimo jih istega početja in nato umremo.
Kaj v življenju naredimo, kar pomaga? Morda kaj, a večina naših dejanj stvari poslabšuje. Ne zavedamo se praznine, v kateri živi veliko ljudi. Nato so ljudje kar naenkrat stari 70 let, na zdravilih, nekako usahnejo v boleči smrti in hkrati vse predajo naprej svojim otrokom, pa se nikoli ne sprašujemo, ali je to pravi način življenja. Gre za najbolj standardni način življenja, a gre tudi za način življenja, v katerem je veliko bolečine in trpljenja, saj nikoli zares ne živimo svojega življenja in se tega sploh ne zavedamo.
"Najpomembnejša lekcija, ki jo starši prav vseh vrst učijo svoje otroke, je, kaj jesti. Ljudje to jemljejo zelo resno in ko se nato pozneje v življenju odločijo, da bodo postali vegani, imajo občutek, kot da bodo izdali svoje starše, svojo družino."
Ljudje pogosto želijo jesti hrano živalskega izvora, a ne prenesejo pogleda na pridobivanje hrane in kar je povezano z njim. Ali pa nekdo, ki ima resne zdravstvene težave, ki bi jih morda lahko rešil tudi s prehrano rastlinskega izvora, o tem ne želi niti slišati. Kaj je glavni razlog za to? Zakaj je to tako težko?
Naša lastna identiteta je močno prepletena s hrano že vse od zgodnjega otroštva. Najpomembnejša lekcija, ki jo starši prav vseh vrst učijo svoje otroke, je, kaj jesti. Ljudje to jemljejo zelo resno in ko se nato pozneje v življenju odločijo, da bodo postali vegani, imajo občutek, kot da bodo izdali svoje starše, svojo družino.
Tega ne morejo storiti, ker imajo občutek, da ne smejo biti drugačni, saj gre za njihovo identiteto. Zato se spopadajo z zanikanjem in razmišljajo, da tako slabo pa že ne more biti, če so jih starši tako učili in da, če bi bilo zares tako hudo, država tega ne bi dopustila. Če želiš z njimi o tem spregovoriti, enostavno ne želijo poslušati.
Hrana predstavlja skrb, ljubezen, prijaznost, rituale, kot na primer, ko pridemo domov in nas na mizi pričaka lep in topel kos mesa, to povežemo s tem, da nas ima mama rada. Če nam nekdo to vzame, nam vzame vse - ljubezen, občutek doma, identiteto. To je verjetno najtežji del vsega.
Poleg tega, da ko se ljudje, ki ne jedo mesa, usedejo za mizo s svojo družino in prijatelji, občutijo zavračanje, saj so ljudje prizadeti, ker ne želijo jesti njihove hrane. Če pojasnijo svojim prijateljem, da bi radi jedli njihovo hrano, a jim je zdravnik dejal, da je ne smejo, drugi to sprejmejo brez težav. Če pa jim pojasnijo, da bi sicer z veseljem jedli, a zaradi spoznanja, da s tem povzročajo le smrt in trpljenje, tega ne želijo, bodo dobili popolnoma drugačen odziv.
Will Tuttle je v Slovenijo prišel na povabilo društva Vegan.si.
Ljudje veliko sprašujejo, kaj vegan sploh je. Bi mi lahko povedali, kakšni so vaši najljubši zajtrk, kosilo in večerja?
Običajno in najraje zajtrkujeva zeleni smuti. To pomeni, da v mešalnik dava nekaj sezonskega sadja, običajno jabolka, banane, grozdje ali karkoli imava okrog, dodava veliko zelene listnate zelenjave, veliko zelišč, ki rastejo na vrtu, laneno seme, mandlje, semena chia in podobno. To preprosto spijeva, kar naju nasiti skorajda do večerje. Običajno imava vmes kakšno manjše kosilo v obliki prigrizka, kot so olive, korenje, morda malo kruha ali krekerjev in manjšo solato, a kosilo ni velik obrok.
Nato sledi precej velika večerja, ko je na meniju škrob. Jeva rezance, riž, skupaj z zelenjavo. Kdaj dodava morda malo tofuja ali kaj podobnega.
Najina prehrana je prehrana z manj beljakovinami in veliko ogljikovimi hidrati. Veliko je surovega, lahko bi rekel, da okoli 60 odstotkov prehrane. Zajtrk in kosilo sta iz surovih sestavin, večerja je običajno kuhana, predvsem jeva zares veliko zelenjave, to imava rada.
87