Zucchero: Pogrešam solidarnost, pristnost in ljubezen

Čeprav je Zucchero na glasbeni sceni že od leta 1970, še vedno izjemno rad nastopa in se ob vsaki priložnosti pohvali, da ima odličen bend in ekipo, ki ga spremlja na vsakem koraku. Kadar ni na turneji, ustvarja in uživa na svojem posestvu v Toskani, kjer mu družbo (poleg peščice živali) delajo: hčeri Irene in Alice, sin Blue in življenjska sopotnica Francesca Mozer, s katero pridelujeta vino, olivno olje in rikoto. V svoji bogati glasbeni karieri spada med izvajalce, ki imajo na svojem repertoarju ogromno duetov s samimi velikimi imeni iz sveta glasbe. Zvezdnik, ki je v nekem intervjuju priznal, da se je v svojem življenju spopadal tudi s paničnimi napadi, trenutno piše svojo prvo avtobiografijo. Nekaj ur pred koncertom v Stadthalle si je vzel čas za novinarje. Ko je vstopil v sobo z velikim klobukom na glavi, je najprej prijazno pozdravil, sedel za mizo in pričel tiho žvižgati refren svojega največjega hita. V na žalost prekratkem intervjuju sva spregovorila o njegovi ustvarjalnosti, novem albumu, glasbenikih, s katerimi je sodeloval, in se dotaknila glasbene industrije.

Nastopate že več kot 40 let. Ali danes, ko stopite na oder, še vedno občutite isto vznemirjenje pred nastopom ali se je z leti vznemirjenje kaj poleglo? Še vedno sem pred nastopom malo nervozen, saj se vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Vsakič se trudim, da bom nastopil še boljše kot zadnjič. Tudi vtis, ki ga pustim s svojim nastopom, je vsakič drugačen. Ta je močno odvisen od občinstva, od kraja, kjer nastopaš, in od njihove mentalitete. Ko stopim na oder po prvih treh minutah, najprej začutim, kakšna je energija med občinstvom. Nato skozi glasbo vzpostavim povezavo z občinstvom, ki je lahko močna ali nežnejša. Včasih veliko govorim, včasih nič. Pomembno pa je, da vedno vzpostavim povezavo.

V svoji bogati glasbeni karieri ste posneli duete s številnimi svetovno znanimi glasbeniki, kot so Miles Davis, Brian May, Paul Young, Joe Cocker, Eric Clapton, Sting, Luciano Pavarotti, Andrea Bocelli in drugi. Kdo od njih vas je najbolj navdušil in zakaj? Vsi so odlični glasbeniki in vsi so zelo dobri ljudje, ki so vseskozi ostali zelo pristni in skromni. Prvo sodelovanje si bom najbolj zapomnil, saj sem bil nad njim preprosto šokiran. Šlo je za Milesa Davisa in spominjam se, da so mi takrat vsi govorili, da z njim ni ravno najlažje delati. Ampak meni se je zdel zelo prijazen. Pripravljen je bil na sodelovanje in hkrati vesel, da je lahko delal z mano. Nato sem spoznal Claptona, s katerim sva naredila dolgo turnejo po Evropi. Eric je zelo uglajen gospod. S Paulom Youngom sva kot brata. Tu so še Sting, Bono in Pavarotti, s katerim sem bil več ko 15 let v odličnih odnosih. Pa Bocelli, BB King. Vsi so zelo prijazni. Tudi Brian May je fantastičen. Z njim sem doživel same lepe trenutke.

Že imate v mislih glasbenika, s katerim bi si želeli posneti naslednji duet? Posneti duet ni tako preprosto. Običajno ti založba koga predlaga, ampak če jaz te osebe ne poznam oziroma je ne začutim, duet zagotovo ne bo uspel. Zavedati se je treba, da tukaj ne gre le za dva glasova, ampak za dve duši in dve energiji, ki se morata ujeti. Sicer pa se v zadnjem letu zelo dobro ujamem s Petrom Gabrielom. Poznam ga že zelo dolgo, a v zadnjem času sva se zelo zbližala. In če morda nekega dne nekdo od naju pride na dan s kakšno idejo, lahko iz tega kaj nastane. Petra obožujem kot glasbenega izvajalca in avtorja.

Imate med vsemi skladbami, ki ste jih posneli, svojo najljubšo? Osebno mi zelo veliko pomeni zadnji album. A ne zato, ker je najnovejši, ampak ker sem se z njim vrnil k svojim koreninam. Album govori o stvareh, ki jih trenutno pogrešam v življenju. To so zelo preproste vrednote, kot na primer solidarnost, pristnost in ljubezen. Kot otrok sem živel v majhni vasici na severu Italije, kjer smo bili vsi zelo tolerantni, med seboj smo si pomagali, čeprav smo bili drugače misleči. Eden je bil lahko komunist, drugi katolik, a na koncu dneva sta drug drugemu pomagala. To je nekaj, kar danes pogrešam po vsem svetu. Tolerance ni nikjer več. Vsak posameznik si bolj prizadeva za to, da reši sebe, kot pa da bi pomagal drugemu. Ves novi album, ki se imenuje Chocabeck in na katerem je enajst skladb, zelo čutim. Posnel sem ga, ko sem bil zelo navdahnjen, zato mislim, da je eden mojih najboljših albumov.

Katere vaše avtorske skladbe so postale najbolj popularne? To je tako. Jaz napišem skladbe, katere založba pošlje na radie, ki nato iz njih naredijo hit ali pa tudi ne. To je nekaj, na kar lahko vplivaš le do neke mere. Lahko imaš fantastično skladbo, a radio pravi, da ni primerna za določeno občinstvo, zato jo namesto desetkrat na dan vrtijo samo petkrat in ne postane hit. Nato se odločijo za drugo skladbo z albuma, za katero jaz mislim, da ni tako dobra kot prejšnja, ki so jo vrteli, ampak oni mislijo, da je ta primernejša za njihovo ciljno občinstvo, zato jo veliko vrtijo in postane hit. Tukaj ni nobenega recepta. Tukaj so založbe in vsa glasbena industrija. Na koncu smo vsi po malem sužnji te glasbene industrije. Veliko odličnih skladb nikoli ni postalo popularnih le zato, ker jih niso vrteli na radiu.

Postaja vaša ustvarjalna energija z leti močnejša? Mislim, da. Po toliko letih, po 15 albumih in mnogo turnejah sem bolj sproščen, zato lahko ustvarjam glasbo, ki jo zares čutim in ki jo želim posneti. Na koncu dneva ugotovim, da sem naredil več, kot sem pričakoval, kot sem, ko sem začenjal kariero. Zdaj ustvarjam albume, za katere ni treba, da sledijo trenutnim glasbenim trendom. Tako sem tudi zvestejši samemu sebi.

Imate tri otroke. Je kdo med njimi profesionalni glasbenik? Ja. Druga hči Irene hoče postati pevka. Stara je 27 let in je že posnela nekaj albumov. Dvakrat se je tudi že udeležila festivala Sanremo. Jaz sem ji sicer svetoval naj postane veterinarka, a si je izbrala pevsko kariero. Ampak lahko rečem, da je zelo nadarjena. Ima tudi svoj bend, s katerim je trenutno na turneji po Italiji. Zelo sem vesel zanjo.

Kakšen nasvet bi dali mladim glasbenim ustvarjalcem, ki si še vedno prizadevajo za tisti veliki preboj na sceno? Danes so težki časi. A za mlade glasbenike je na začetku vedno težko. Ko sem jaz začel, je bilo prav tako težko. Potrebnih je bilo osem let, da sem podpisal pogodbo z založbo. V današnjih časih pa je vse skupaj še težje, saj mladi glasbeniki nimajo veliko možnosti. Če se pojavijo in uspejo v kakšnem šovu za talente, so sicer aktualni kakšno leto, a nato jim nihče več ne zagotavlja nadaljnega uspeha. Jaz prisegam na igranje v živo. Bolj kot kazanje na televiziji in hitro snemanje albuma, ko še nimaš dobrih skladb in izdelanega zvoka, bi jim svetoval igranje v živo. Mladi glasbeniki naj igrajo v živo, kolikor se da.