Skladatelj, ki je razočaral filozofa Nietzscheja in navdušil diktatorja Hitlerja

Wagner, katerega 200-letnico rojstva zaznamujemo letos, je vtisnil neizbrisen pečat v zgodovino glasbe in umetnosti nasploh. Bil je utemeljitelj celostne umetnine (nem. Gesamtkunstwerk) – združitve poezije, glasbe, dramske igre in vizualne umetnosti. Primer tega so bile njegove opere oziroma glasbene drame, kot jih je sam imenoval – najbolj znana je tetrologija Nibelunški prstan, ki je zgodbo črpala iz germanske mitologije.

Glasbeni inovator Wagner je v glasbi utrl pot atonalnosti, uveljavil nove ideje o harmoniji in razmahnil tudi uporabo t. i. leitmotiva oziroma vodilnega motiva (sam je uporabljal izraz Hauptmotiv oziroma glavni motiv), torej uporabe vzorca melodije oziroma glasbene teme, ki je bila povezana z osebo ali dogodkom v operi. Uporaba leitmotiva je še dandanes pogosta zlasti pri filmski glasbi.

Tudi zatemnitev avditorija, kjer so sedeli gledalci, da je oder prišel bolj do izraza, je Wagnerjeva pogruntavščina. Prvič jo je uporabil v operni hiši v Bayreuthu (Festspielhaus Bayreuth), ki jo je dal zanj zgraditi bavarski kralj Ludvik II.

Begunec pred političnimi nasprotniki in upniki Pestra pa ni bila zgolj njegova umetniška pot, razburljivo je bilo tudi njegovo zasebno življenje. Dolga leta je bil zaradi svojih revolucionarnih levičarskih prepričanj begunec, najprej v Švici, nato v Benetkah in Parizu. V Nemčijo se je smel vrniti šele leta 1862.

Bežal pa ni le pred političnim preganjanjem, ampak tudi pred upniki, saj so bili dolgovi stalnica njegovega življenja. Pred upniki se je tako še pred revolucionarnim letom 1848 skril v Rigo. Za kratek čas ga je pred dolgovi sicer rešil njegov mecen Ludvik II., a denarne težave mu niso bile tuje vse do smrti.

Wagner kot zakonolomec V zasebnem življenju najprej dolga leta ni bil prav zgleden. S prvo ženo, igralko Christino Wilhelmino Planer - Minno je imel nekakšen ljubim-sovražim odnos, ki so ga zaznamovali občasni razhodi. Minna je kmalu zbolela za depresijo, na to bolezen pa je Wagner gledal kot na breme, ki ga omejuje pri ustvarjanju. Vmes je Wagner ljubimkal še z Mathildo Wesendonck, ženo svojega prijatelja, denarnega podpornika in občudovalca njegove glasbe, bogatega trgovca Otta Wesendoncka. Napet zakon z Minno se je končal z njeno smrtjo leta 1866 zaradi srčnega infarkta. Wagnerjeva temna stran – protisemitizem Njenega pogreba se Wagner ni udeležil. Še pred smrtjo se je namreč zapletel s 24 let mlajšo Cosimo von Bülow, ženo dirigenta Hansa von Bülowa in nezakonsko hčerko slavnega Franza Liszta. Leta 1865 je Cosima rodila hčerko, katere oče pa ni bil njen mož, ampak Wagner. Kljub temu trmasti von Bülow ni želel privoliti v ločitev. Popustil je šele po tem, ko je Cosima rodila še dva Wagnerjeva otroka.

Temna pika v Wagnerjevem življenjepisu je njegov protisemitizem. Čeprav je imel tudi judovske prijatelje in sodelavce, je leta 1850 pod psevdonimom objavil besedilo Judovstvo v glasbi (nem. Das Judenthum in der Musik), ki ga je leta 1869 znova izdal, dopolnjenega in tokrat pod svojim imenom.

Občudovalci Wagnerjeve glasbe Judom je v besedilu med drugim očital, da ustvarjajo plitko glasbo, zastrupljajo okus poslušalcev in da niso povezani z nemškim duhom. Wagnerjeva glasba je imela tako veliko občudovalcev kot tudi nasprotnikov. Njegovi občudovalci so bili med drugim njegovi kolegi glasbeniki Richard Strauss, Gustav Mahler in Hugo Wolf, skladatelj slovenskega rodu, občudovalce pa je imel tudi med drugimi umetniki: Paul Verlaine, Charles Baudelaire, Thomas Mann, Marcel Proust …

Hitler in Wagner Vnet oboževalec Wagnerjeve glasbe je bil tudi nemški diktator Adolf Hitler, ki je bil od leta 1923 zvest obiskovalec vsakoletnega festivala Wagnerjeve glasbe v Bayreuthu. Njegovo glasbo so nacisti uporabljali tudi na svojih prireditvah in dogodkih, za propagandne namene pa so poleg glasbe uporabljali tudi njegove misli.

Zaradi te povezanosti Wagnerja s protisemitizmom in nacizmom je izvajanje njegove glasbe v Izraelu še vedno sporno ter predmet burnih razprav v izraelski javnosti.

Nietzsche proti Wagnerju Sprva vnet Wagnerjev oboževalec je bil tudi znani filozof Friedrich Nietzsche. Ta je v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja prijateljeval z Wagnerjem in v eni svojih prvih knjig, Rojstvu tragedije, njegovo delo slavil kot dionezijansko preporoditev evropskega dekadentnega racionalizma. Nato pa je Wagner Nietzscheja razočaral.

Filozofa je odbijala uporaba germanske mitologije, Wagnerju je očital, da je z leti podlegel nemškemu nacionalizmu ter se priklonil krščanstvu in novoustanovljenemu nemškemu Reichu. Poleg tega mu je očital tudi izumetničenost glasbe in to, da je bolj avtor dram kot skladatelj glasbe.